Jedro

Iz ugotovitev, da je imel tožnik čin starejšega vodnika, da je svoje delo opravljal v uniformi, da je bil podrejen vodji učnega centra, da je imel ves čas opravka z orožjem in strelivom in da je moral tudi ob sobotah hoditi na strelišče, kamor je bil dostop civilistom prepovedan, je razvidno, da je delo v spornem obdobju opravljal na vojaški dolžnosti, kar pomeni, da je treba tudi to obdobje upoštevati pri presoji višine dodatka za stalnost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 4. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izdati odločbo, s katero se bo tožniku priznal dodatek za stalnost, ki upoštevaje delovno dobo v JLA od 14. 7. 1981 do 1. 9. 1991, od tedaj dalje pa v Slovenski vojski, na dan 9. 10. 2009 znaša 7,92 % ter mu od tega dne dalje priznava, obračunava in izplačuje tak dodatek, ki se za vsako nadaljnje izpolnjeno leto dela na vojaških dolžnostih povečuje za 0,33 %, v 8 dneh in pod izvršbo“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožnikovo tožbo v delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na priznanje in plačilo dodatka za stalnost za obdobje do 8. 6. 2008. V 2. točki izreka je s sodbo na podlagi pripoznave, ki tudi ni pod pritožbo, odločilo, da se tožniku pri določitvi dodatka za stalnost upošteva čas službovanja na vojaški dolžnosti v JLA v času od 14. 7. 1981 do 1. 9. 1991 ter se mu od 9. 6. 2008 dalje obračunava in izplača nastala razlika v plači za navedeno obdobje v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku pri določitvi dodatka za stalnost upoštevati tudi obdobje od 16. 12. 1991 do 30. 4. 1995. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izdati odločbo, s katero bo priznala dodatek za stalnost, ki upoštevaje delovno dobo v JLA od 14. 7. 1981 do 1. 9. 1991, od tedaj dalje pa v Slovenski vojski, na dan 9. 10. 2009 znaša 7,92 % ter da mu od tega dne dalje priznava, obračunava in izplačuje tak dodatek, ki se za vsako nadaljnje izpolnjeno leto dela na vojaških dolžnostih povečuje za 0,33 %, v 8 dneh pod izvršbo. V 5. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova premalo obračunanega in izplačanega dodatka za stalnost za obdobje od 9. 6. 2008 do 31. 10. 2009 obračunati ustrezne bruto zneske, od njih odvesti pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od ustreznega neto zneska od prisojenih bruto zneskov in sicer od zapadlosti posamičnega neto zneska v plačilo, do plačila. V 6. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun zneska razlik dodatka za stalnost v bruto znesku 675,11 EUR, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznih neto zneskov s pp. V 7. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje, obračun in izplačilo dodatka za stalnost v višini 0,17 % osnovne plače za vsako začeto leto dela nad 5 let za obdobje od 1. 8. 2008 dalje. V 8. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati njegove pravdne stroške v znesku 196,30 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper 3., 4. in 5. točko izreka navedene sodbe, smiselno pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, v tem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje za opredelitev tožnikovega statusa v obdobju od 16. 12. 1991 do 30. 4. 1995 napačno oprlo na 5. člen Zakona o obrambi, ki je v veljavo stopil šele 14. 1. 1995. V spornem obdobju je veljal Zakon o obrambi in zaščiti (Ur. l. RS, št. 15/91). Delo in naloge Uprave za razvojna in učna vprašanja, kamor je spadal tudi Odsek za šolanje podčastnikov in rezervnih častnikov, so bile skladno s Pravilnikom o notranji organizaciji in delu ter o sistemizaciji delovnih mest Ministrstva za obrambo št. 10/1641 z dne 30. 6. 1992 upravne, analitične in strokovne narave, nanašale so se na organizacijo, šolanje in usposabljanje podčastnikov in častnikov ter razvoj podiplomskega šolanja in usposabljanja. To pomeni, da o opravljanju vojaške službe in s tem vojaške dolžnosti ni bilo govora. Vojaške dolžnosti oziroma vojaška delovna mesta je na podlagi 132. člena ZOZ določil minister (št. Dokumenta ... z dne 8. 11. 1993), z navedenim pa so bili delavci, ki so bili po veljavni sistemizaciji razporejeni na navedenih delovnih mestih, tudi seznanjeni. V tem seznamu ni delovnega mesta, ki ga je tožnik opravljal v spornem obdobju. V prilogi od B1 do B4 ni nikjer navedeno, da je bil tožnik v spornem obdobju razporejen na vojaško dolžnost, prav tako se v navedenih prilogah nikjer ne omenja vojaški čin tožnika. Rubrika formacijski čin je prazna tudi v aplikaciji KEMO, kar pomeni, da tožnik ni opravljal dela na vojaški dolžnosti. To je potrdila tudi priča J.Š.. Tudi iz odredbe ministra z dne 8. 11. 1993, sistemizacije in vseh odločb za tožnika izhaja, da tožnik ni bil razporejen na vojaško dolžnost. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno povzelo izpovedbo priče J.Š., pa tudi priča D.S. ni izpovedal, da je bilo nošenje uniforme obvezno oziroma, da je bil čin obvezen. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je imel tožnik opravka z orožjem in strelivom in da je moral ob sobotah hoditi na strelišče, ne more voditi do zaključka, da je bil tožnik pripadnik stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal priznanje in izplačilo razlike dodatka za stalnost na podlagi 98.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) v vtoževanem obdobju od junija 2003 do oktobra 2009, pri čemer naj bi se mu pri obračunu in izplačilu tega dodatka upoštevalo tudi obdobje njegovega službovanja na vojaški dolžnosti v JLA od 14. 7. 1981 do 1. 9. 1991. Prav tako je zatrjeval, da bi mu morala tožena stranka pri tem dodatku upoštevati tudi obdobje od 16. 12. 1991 do 30. 4. 1995. Navedenega obdobja tožena stranka ni upoštevala zato, ker naj tožnik dela v tem času ne bi opravljal na vojaški dolžnosti (kar je poleg dejstva, da uveljavlja ta dodatek pripadnik stalne sestave vojske pogoj za priznanje tega dodatka po 98.f členu ZObr). Citirani člen določa, da pripada pripadnikom stalne sestave vojske za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. Sodišče prve stopnje je del tožnikove tožbe, ki se je nanašala na priznanje in plačilo dodatka za stalnost do 8. 6. 2008 (tožnik je zahtevo za varstvo pravic v zvezi s tem dodatkom pri toženi stranki vložil šele 9. 6. 2008) s sklepom pravilno zavrglo (zoper ta sklep tudi ni bila vložena pritožba), medtem, ko je tožena stranka pripoznala del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na upoštevanje obdobja časa službovanja tožnika na vojaški dolžnosti v JLA (v obdobju od 14. 7 1981 do 1. 9. 1991) pri obračunu in izplačilu vtoževane razlike iz naslova tega dodatka. Zoper delno sodbo na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v skladu s 316. členom ZPP, ni bilo pritožbe.

Iz spisovnih podatkov nadalje izhaja, da je v tem individualnem delovnem sporu dejansko ostal sporen še obračun in izplačilo dela plače (po tožnikovem stališču) iz naslova prenizko izplačanega dodatka na stalnost po 98.f členu ZObr, tudi ob upoštevanju obdobja od 16. 12. 1991 do 30. 4. 1995. V tem času je bil tožnik (ki je bil sicer vseskozi zaposlen pri toženi stranki) s štirimi odločbami (B1, B2, B3, B4) razporejen na dolžnosti oziroma na delovna mesta, za katera je tožena stranka zatrjevala, da ne predstavljajo delovnih mest, na katerih bi se delo štelo kot opravljanje vojaške dolžnosti. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik v tem obdobju najprej razporejen na delovnem mestu referent za materialno oskrbo (od 16. 12. 1991 do 31. 5. 1992), nato na dolžnost referenta za materialno oskrbo v 1. Upravo – Šola za podčastnike (od 1. 6. 1992 do 31. 8. 1992). Nadalje je bil v tem obdobju tožnik razporejen na delovno mesto vodja učnega servisa v Upravi za razvojna in učna vprašanja (od 1. 9. 1992 do 30. 4. 1993), medtem, ko je bil v obdobju od 1. 5. 1993 do 30. 4. 1995 razporejen na delovnem mestu vodja učnega servisa – referent I v Izobraževalnem centru MO. Tožnik je dokazoval, da je tudi v tem (vmesnem) obdobju (ki ga mu tožena stranka ni priznavala kot podlago za izračun dodatka na stalnost) opravljal dela na vojaški dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik čin starejšega vodnika, svoje delo v spornem času je moral opravljati v uniformi, podrejen je bil vodji učnega centra, ves čas je imel opravka z orožjem in strelivom, tudi ob sobotah je moral hoditi na strelišče, kamor je bil sicer civilistom dostop prepovedan, zato je na podlagi teh ugotovljenih dejstev zaključilo, da je potrebno tudi za to sporno obdobje šteti, da je tožnik delo opravljal na vojaški dolžnosti.

Ob upoštevanju izvedenih dokazov pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj opisanim zaključkom sodišča prve stopnje. Tožena stranka namreč tudi po stališču pritožbenega sodišča v skladu s pravili o dokaznem bremenu ni ponudila ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnik v času od 16. 12. 1991 do 30. 4 1995 delal na takih delih oziroma bi razporejen na take dolžnosti, ki jih ni mogoče šteti za vojaške dolžnosti. Dejstvo, da v aplikaciji KEMO (priloga B16) pri tožniku v rubriki „formacijski čin“ ni navedenega tožnikovega dejanskega čina, samo po sebi še ne nudi opore zaključku, da je tožnik v spornem obdobju opravljal dela oziroma bil na dolžnostih, ki niso štela kot vojaške dolžnosti. To ne izhaja nadalje niti iz fotokopije dela sistemizacije, ki jo je v spis vložila tožena stranka (B17, B18). Na predlog tožene stranke je v zvezi s tem sodišče prve stopnje zaslišalo tudi pričo J.Š., ki je pojasnil, da se je na podlagi 132. člena Zakona o obrambi in zaščiti (ZOZ, Ur. l. RS, št. 15/91 in nadalj.) 8. 11. 1993 prvič zgodilo, da je minister določil, katere so vojaške dolžnosti in da se s sistemizacijo MO RS opredelijo delovna mesta, kjer se opravlja vojaška služba. Zadnji (tretji) odstavek 132. člena ZOZ je določal, da se z aktom o sistemizaciji delovnih mest v državnem organu, podjetju, zavodu ali drugi organizaciji oziroma s formacijo v teritorialni obrambi, določijo delovna mesta, ki jih opravljajo aktivne vojaške osebe. Aktivna vojaška oseba, ki opravlja ta dela, uresničuje pravice in dolžnosti kot drugi delavci takega organa ali organizacije, če ni z zakonom določeno drugače. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožena stranka akt, ki ga je opredeljevala citirana določba ZOZ, vložila v spis. Razen tega je priča J.Š. tudi izrecno pojasnil, da za tožnika v obdobju od decembra 1991 do 30. 4. 1995 v sistemizaciji ni bilo določeno, ali gre za civilno ali vojaško osebo. Tožena stranka pa ni uspela dokazati, da je tožnik v tem času opravljal dela, ki niso spadala med vojaške dolžnosti, niti s tem, da je priča J.Š. sodišču prve stopnje predložil le na vpogled odredbo ministra (ki očitno ni veljala niti v vsem spornem obdobju) iz katere naj bi izhajalo, da v seznamu delovnih mest, kjer se opravlja vojaška služba, ni bilo delovnega mesta, na katerem je delal tožnik. Ker je torej tožnik tudi v spornem času delal na vojaški dolžnosti (nesporno pa je bil tudi pripadnik stalne sestave vojske), je upravičen do dodatka na stalnost po 98.f členu ZObr tudi upoštevaje obdobje od 16. 12. 1991 do 30. 4. 1995. V zvezi z opredelitvijo tožnikovega statusa v spornem obdobju se je sodišče prve stopnje zares oprlo le na 5. člen ZObr, ki ni veljal v celotnem vtoževanem obdobju, vendar pa zaradi navedenega izpodbijana sodba ni nezakonita. Pred uveljavitvijo ZObr je bil v veljavi ZOZ, ki je med drugim tudi v 5. členu opredeljeval vojaško dolžnost. Pritožbeno sklicevanje na Pravilnik o notranji organizaciji in delu ter o sistemizaciji delovnih mest Ministrstva za obrambo številka 10/1641 z dne 30. 6. 1992, predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče glede na določbo 337. člena ZPP ni upoštevalo. Razen tega tožena stranka navedenega pravilnika, iz katerega naj bi izhajalo, da dela, ki jih je opravljal tožnik, niso bila dela na vojaški dolžnosti, niti ni vložila v spis. Prav tako tožena stranka ni vložila v spis dokument številka ... z dne 8. 11. 1993, na katerega se sklicuje v pritožbi in iz katerega naj bi izhajalo, da v seznamu delovnih mest, ki se štejejo kot vojaška delovna mesta oziroma vojaške dolžnosti, ni tožnikovega delovnega mesta. Nebistvene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje ni pravilno povzelo izpovedbe priče Škergeta, saj po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka dejstva, da tožnik v spornem obdobju ni opravljal dela na vojaški dolžnosti, ni mogla dokazovati predvsem z izpovedbo priče J.Š. (še posebej glede na to, da je tožena stranka tožniku sicer priznala sporni dodatek tudi ob upoštevanju obdobja, ko je bil tožnik pripadnik JLA, kot tudi za obdobje od od 1. 5. 1995 dalje). Ko je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo izpovedbo priče J.Š., listinske dokaze, ki jih je v spis vložila tožena stranka, izpovedbo tožnika, priče S. in tožnikove listinske dokumentacije, je pravilno zaključilo, da izvedeni dokazi ne nudijo opore ugotovitvi, da tožnik v spornem obdobju ni opravljal dela na vojaški dolžnosti. Z ozirom na določbo tretjega odstavka 132. člena ZOZ bi namreč tožena stranka lahko dokazovala svoje trditve predvsem z ustrezno listinsko dokumentacijo, ki pa je v spis ni vložila.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi toženo stranko z izpodbijano sodbo zavezalo, da je dolžna tožniku izdati odločbo, s katero bi mu priznala dodatek za stalnost, kot je to tožnik vtoževal v okviru svojega tožbenega zahtevka. Iz tega razloga je bilo potrebno v tem delu pritožbi tožene stranke ugoditi, ta del izpodbijane sodbe spremeniti in v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj v zvezi s tem niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka uspela le z neznatnim delom pritožbe, odgovor na pritožbo tožnika pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.