Jedro

Slaba vidna 25 m2 velika ledena plošča na smučarski progi je nevarno mesto v smislu 9. člena ZVJS, ki bi ga moral toženkin zavarovanec označiti z opozorilnim znakom.

Izrek

Tožničina revizija se zavrže. Toženkina revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v četrtem sojenju z vmesno sodbo odločilo, da je toženka za obravnavani škodni dogodek odgovorna s 85 %, tožnica pa za nadaljnjih 15 %.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravnih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo prvostopenjskega sodišča. Obe pravdni stranki sta vložili pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi. Tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se njeni pritožbi ugodi, toženkina pritožba pa zavrne.

Toženka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se zavrne tožbeni zahtevek v prisojenem delu 85 % odgovornosti in odloči, da se tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče prve stopnje je storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 5. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004 - UPB 2; ZPP), ker je ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti. Toženka je ves čas postopka predlagala izvedenca smučarske stroke, ki bi lahko glede na stanje smučišča pojasnil, ali je bila v kritičnem času na kritičnem smučišču potrebna dodatna označba, ker sodišče s takim znanjem ne razpolaga. Sodišče je prosto presodilo izvedene dokaze, vendar je ta pravica sodišča omejena z ustavnim načelom, ki omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem v 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS). Sodišče je namreč že kar naprej odločilo, da naj bi na smučišču obstajala 25 m2 velika ledena plošča, kar ni z ničemer dokazano, razen z izpovedjo tožnice in njenega očeta. Tudi če je bila taka plošča, bi bilo treba strokovno oceniti, ali gre za okoliščino v smislu prvega in tretjega odstavka 9. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Uradni list SRS, št. 16/77, 42/86; ZVJS). Po tretjem odstavku navedenega člena morajo biti posebej označena nevarna mesta na progi, ovinkih, križanju prog, zožanju prog, večji strmini in drugo. Niti ta člen niti kak drug člen ne govorita o ledeni površini in njeni velikosti. Ali taka plošča res predstavlja nevarno mesto, bi lahko pojasnil le izvedenec smučarske stroke. Ker je sodišče že v naprej ocenilo, da izvedenec zaradi razjasnitve teh okoliščin ni potreben, je toženki onemogočilo enakopraven položaj v postopku in s tem kršilo načelo kontradiktornosti. V nadaljevanju revizija tudi opredeli, da bi izvedenec pojasnil, ali je v okoliščinah tistega dne sploh lahko nastala taka ledena plošča in zatrjuje, da je ni bilo. Šlo je le za običajen pomrznjen in umeten sneg. Glede na ugotovitve izvedenca smučarske stroke v zvezi s pomanjkljivo nabrušenimi robniki toženka meni, da je le tožničina pomanjkljiva oprema v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Zato je zanj v celoti odgovorna, sigurno pa več kot 15 %, najmanj 90 %. Toženka še povzema pritožbene trditve, da je sodišče nepravilno verjelo samo tožnici in njenim pričam, ne pa pričam toženke, in da ni hotelo ugoditi toženkinemu dokaznemu predlogu za izvedenca glede ugotovitve dejanskega stanja na smučišču in potrebe po posebni označbi. Gre za procesne kršitve, zaradi katerih je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Umetni sneg zahteva ostro nabrušene robove na smučeh. Padci na smučišču so lahko posledica čisto navadnega tveganja pri smučanju, padajo pa tudi vrhunski tekmovalci na tekmah svetovnega pokala. Na koncu se toženka sklicuje na vse svoje dosedanje trditve.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vsaka tudi nasprotni stranki. Tožnica v odgovoru na toženkino revizijo predlaga njeno zavrnitev, toženka pa ni vložila revizijskega odgovora (375. člen ZPP).

Tožničina revizija ni dovoljena, toženkina pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Tako je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena le v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe prisega 1.000.000 SIT, ali pa, če spada med izjeme iz tretjega odstavka istega člena. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnica zahteva plačilo 2.000.001 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz njene smučarske nesreče z dne 23.1.1994. Odškodninski spor je premoženjske narave in ne spada med izjeme, za katere je ne glede na vrednost spora revizija vselej dovoljena.

Doslej je bilo odločeno le o podlagi spora in ugotovljeno, da znaša tožničin delež 15%, toženkin pa 85%. S tožničino revizijo izpodbijani del pravnomočne sodbe glede na višino njenega tožbenega zahtevka znaša le 300.000,15 SIT, to pa ne zadostuje za dovoljenost revizije.

Toženkina revizija je sicer dovoljena, ni pa utemeljena. Zaradi že omenjene prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih toženkinih revizijskih trditev, ki so v nasprotju z navedeno zakonsko določbo. Med nje spada tudi povzemanje pritožbenih trditev, komu bi moralo sodišče verjeti glede poteka smučarske nesreče. Upoštevalo pa ni tudi toženkinega sicer le posplošenega sklicevanja na vse njene dosedanje navedbe, saj za vsako fazo postopka veljajo posebne določbe glede uveljavljanja trditvenega gradiva, za revizijsko fazo pa so te možnosti najbolj omejene.

Revizijsko sodišče in stranke so v sedanji fazi postopka vezani na dejanske ugotovitve obeh sodišč o poteku obravnavane smučarske nesreče. Takrat je bila tožnica stara 12 let, bila je dobra smučarka, imela je le tri tedne prej kupljene nove smuči, glede katerih sta sodišči sprejeli izvedenčevo stališče, da bi morali tožničini starši po v vmesnem obdobju opravljeni smučarski šoli ponovno poskrbeti za brušenje robov in zato sprejeli odločitev o tožničinem 15% deležu. Na toženkini strani pa sta sodišči ugotovili okoliščine, ki so zaradi krivdnega ravnanja njenega zavarovanca v pretežnem 85 % deležu povzročile tožničin padec in poškodbo roke. Tožnica je na smučarski progi ... padla zato, ker je prismučala na slabo vidno in neoznačeno približno 25 m2 veliko ledeno ploščo. Obe sodišči sta tako ledeno ploščo opredelili kot drugo nevarno mesto v smislu prvega odstavka 9. člena ZVJS, ki bi ga moral upravljalec smučišča (začasno) označiti z opozorilnimi znaki, pa tega ni storil, čeprav bi z rednim opravljanjem pregledov smučišča tako mesto lahko pravočasno odkril. Revizijsko sodišče se strinja z materialnopravno presojo obeh sodišč, da pomeni slabo vidna 25 m2 ledena plošča na smučarski progi nevarno mesto, ki bi ga moral toženkin zavarovanec označiti z opozorilnim znakom. Pri tem glede na revizijske trditve poudarja, da je izraz nevarno mesto na smučišču pravni standard, kar jasno izhaja iz besedila prvega in tudi tretjega odstavka 9. člena ZVJS. V obeh določbah se najprej le primeroma našteva nevarna mesta in na koncu doda "ali drugo nevarno mesto" oziroma "in drugo". Zato revizija nima prav, ko poudarja, da zakon nikjer ne govori o ledeni površini in njeni velikosti. Pravni standard je odprt pravni pojem, ki ga v vsakem konkretnem primeru napolni sodišče. Ker je tako, revizija tudi neutemeljeno trdi, da bi le izvedenec smučarske stroke lahko opredelil, ali je šlo za nevarno mesto in še, ali ga je bilo treba posebej označiti. To je bila stvar materialnopravne presoje sodišča. Zato je neutemeljen nadaljnji revizijski očitek, da naj bi sodišči z oceno, da izvedenec za razjasnitev teh okoliščin ni potreben, toženki onemogočili enakopraven položaj v postopku in s tem kršili 22. člen URS.

Ob ugotovljenem obstoju tako velike ledene plošče na smučarski progi revizijsko sodišče nima prav nobenih pomislekov, da opustitev toženkinega zavarovanca redno pregledovati stanje na smučarskih progah utemeljuje tako njeno krivdno odgovornost kot tudi celotni revizijsko sporni delež 85 %.

Revizijsko sodišče poudarja, da z revizijo ni mogoče uveljavljati revizijskega razloga relativne bistvene kršitve postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjene pred sodiščem prve stopnje, če zatrjevana kršitev ni bila že pritožbeno uveljavljana (in nato pred pritožbenim sodiščem napačno presojena). Toženka zato z uveljavljanjem procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z načelom kontradiktornosti oziroma 5. členom ZPP ne more uspeti. To velja tudi za njeno nadaljnje povezovanje na dokazni predlog za izvedenca iz smučarske stroke. Ker pa na teh zatrjevanih procesnih kršitvah temelji pretežni del revizije, revizijsko sodišče vseeno pojasnjuje, da toženka ni predlagala izvedenca iz smučarske stroke zaradi ugotavljanja dejanskega stanja na smučišču oziroma možnosti nastanka ledene plošče. Njen dokazni predlog po drugi razveljavitvi vmesne sodbe se je glasil, da predlaga izvedenca smučarske stroke glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar je le pavšalna utemeljitev. Na naslednji obravnavi dokaznega predloga ni dopolnila z utemeljitvijo, kaj konkretno naj bi izvedenec pomagal razčistiti. Šele v pritožbi proti tretji vmesni sodbi je navedla, da bi izvedenec lahko pojasnil, ali pravila stroke ob vremenskih razmerah in stanju smučišča kritičnega dne zahtevajo kakšno dodatno označbo ali ne in kakšno opremo bi morala imeti tožnica. Na prvem naroku v tretjem sojenju je tako kot v pritožbi svoj dokazni predlog utemeljila, da bo izvedenec lahko pojasnil, ali so bile glede na ugotovljene razmere na smučarski progi potrebne kakšne dodatne označbe in kakšno smučarsko opremo bi morala imeti tožnica. Sodišče je izvedencu naložilo le mnenje o potrebi brušenja robnikov smuči. Toženka tako opredeljenemu sklepu in tudi samemu mnenju izvedenca ni ugovarjala. Tako šele sedaj prvič v reviziji jasno navede, da naj bi izvedenec pojasnil, ali je v okoliščinah tistega dne sploh lahko nastala ledena plošča. Takega dokaznega predloga toženka sploh ni podala, sedaj pa z novo opredelitvijo nedovoljeno posega na področje dejanskega stanja.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi samo s toženkine strani priglašene revizijske stroške.