Jedro

Po določbi 23. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.) delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano, če uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede pravic, obveznosti in odgovornosti. Spor o izrečenem disciplinskem ukrepu je spor o odgovornostih delavca, zato v takem sporu delavec zahtevka sploh ni dolžan postaviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, deloma razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 30.1.1996 in 27.2.1996, ustavilo disciplinski postopek v delu, v katerem je bil tožnik spoznan za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti po 17. točki 9. člena (ponareditev listine ali dajanje napačnih podatkov z namenom preslepitve) pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev KPL (pravilnik), deloma sklepe spremenilo glede preostalih kršitev delovnih obveznosti tako, da je odločilo, da je tožnik odgovoren za kršitev delovne obveznosti po 4. točki 9. člena pravilnika zaradi večkratnega predčasnega zapuščanja dela v obdobju od 1.11.1995 do 6.12.1995 po štiri ure vsak delovni dan in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da še traja, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu povrniti nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in mu delovno dobo vpisati v delovno knjižico.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da odločitev sodišča nima razlogov, ki bi temeljili na dejanskem stanju, poleg tega pa pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo že glede odločitve v disciplinskem postopku (dvakrat), poleg tega pa je še samo prevzelo vlogo disciplinskega organa. Odločalo je o disciplinski kršitvi, ki ni bila predmet disciplinskega odločanja. Če pa je že odločalo, bi moralo upoštevati določbe pravilnika o lažji kršitvi delovne obveznosti in disciplinsko sankcijo izreči samo v zvezi s to kršitvijo. Sodišče je odločalo v nasprotju z zahtevo o vezanosti sodišča na zahtevek in v nasprotju s prakso VS RS (VIII Ips 156/2000 z dne 6.2.2001). Ker ni elementov za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo, da sodba ne bi imela razlogov ali da bi bila o odločilnih dejstvih v sodbi nasprotja, kar ji očita revizija. Sodba ima vse potrebne elemente, je smiselna, ima razloge o odločilnih dejstvih, razlogi pa si niso v nasprotju. Zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebinsko je tožnik sicer uveljavljal povsem drugo bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena, ker naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na vse pritožbene navedbe oziroma pritožbe ni preizkusilo v skladu z določbami 360. člena ZPP.

Prekoračitev tožbenega zahtevka, ki ga revident v reviziji navaja kot zmotno uporabo materialnega prava, je kršitev, na katero sodišče pazi samo na zahtevo stranke (350. člen ZPP). Zato bi to kršitev moral revident uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa je ni. Zato je v reviziji ne more več uveljavljati.

Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni zahtevala preizkusa sodbe v delu, ki se nanaša na zatrjevano dvakratno odločanje disciplinske komisije. Zato tega ugovora revizija ne more več uveljavljati.

Po določbi 23. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.) delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano, če uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede pravic, obveznosti in odgovornosti. Spor o izrečenem disciplinskem ukrepu je spor o odgovornostih delavca, zato v takem sporu delavec zahtevka sploh ni dolžan postaviti. V sklepu VIII Ips 156/2000 z dne 6.2.2001, ki ga navaja revizija, pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije zastopa stališče, da ta dobrota ZDSS v zvezi s postavitvijo oziroma vezanostjo na zahtevek ne velja za dajatvene tožbene zahtevke, kar pomeni, da je v primeru zahtevka izven primerov iz 23. člena ZDSS sodišče vezano na tak zahtevek.

Iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 7.12.1995 izhaja, da je pristojni organ zahteval zoper tožnika uvedbo postopka, ker je v času od 1.11.1995 do 6.12.1995 kršil delovno obveznost s tem, da je v tem času neopravičeno izostajal z dela po štiri ure na dan, ker je zatrjeval, da ima za te ure še priznan bolniški stalež. Zato je disciplinski organ tožene stranke ugotovil kršitve delovne dolžnosti po 5. točki (neopravičen izostanek z dela do vključno 4 delovne dni) in 17. točki (ponareditev listine ali dajanje napačnih podatkov z namenom preslepitve) 9. člena pravilnika in tožniku izrekel disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je glede na navedbe v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, tožnik odgovoren za kršitev delovne obveznosti, vendar ne za hujše kršitve delovnih obveznosti, ki jih je ugotovila tožena stranka, ampak za hujšo kršitev po 5. točki 9. člena pravilnika zaradi večkratnega neopravičenega zamujanja na delo oziroma večkratnega predčasnega zapuščanja dela. Taka kvalifikacija hujše disciplinske kršitve ustreza opisu dejanja iz zahteve, pa tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju. Čeprav poizkuša revident izpodbijati pravno kvalifikacijo ob upoštevanju opisa dejanja, revizijsko sodišče nima pomislekov o tem, da je neopravičeno izostajanje z dela po 4 ure vsak dan identično z večkratnim predčasnim zapuščanjem dela, pri čemer je neopravičeno ali zamujanje ali zapuščanje sestavni del te kršitve. Zato sta sodišči, ko sta ugotovili hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je bil uveden disciplinski postopek, pravilno vzdržali v veljavi izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki ga je za isto disciplinsko kršitev, pa čeprav z drugačno pravno kvalifikacijo, izrekel že pristojen disciplinski organ tožene stranke. Sodišče pri odločanju ni vezano na pravno kvalifikacijo disciplinske kršitve, mora pa ostati v okvirih dejanskega stanja, zajetega z zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka.

Odločitev sodišča v izpodbijani sodbi je v skladu tudi z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84 in Uradni list RS, št. 15/92), iz katere izhaja, da delovno razmerje delavca lahko preneha, če se ugotovi resen razlog v zvezi z obnašanjem delavca. Več kot mesec dni trajajoče izostajanje z dela po 4 ure na dan predstavlja resen razlog v zvezi z obnašanjem delavca in pomeni zakonito osnovo za prenehanje delovnega razmerja, kar so pravilno ugotovili tako disciplinski organi tožene stranke, kot tudi obe nižji sodišči. Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.