Jedro

Sodišče prve stopnje je skladno s 6. točko 1. odstavka 355. člena OZ pravilno štelo, da za te obveznosti, ki jih upravnik (tožeča stranka) obračunava mesečno, velja enoletni zastaralni rok, ki prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Tako določeni krajši zastaralni rok velja tako za terjatve, ki imajo pogodbeno podlago (storitve upravljanja), kot tudi za terjatve, ki imajo obogatitveno podlago v smislu povračila stroškov, ki jih je upravnik zalagal v korist etažnega lastnika. Zakon je na ta način postavil etažnega lastnika v razmerju do upravnika v enak položaj, kot v primeru, ko bi plačilo od njega terjal neposredno dobavitelj oziroma izvajalec storitve za terjatve iz 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 4. točki izreka glede 485,56 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 416,77 EUR od 13. 10. 2007 in od 68,79 EUR od 12. 09. 2007 dalje in v 5. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v 1., 2. in nerazveljavljenem delu 4. točke izreka potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 9408/2007, z dne 31. 01. 2008 in opr. št. 0872 Ig 31/2008 z dne 13. 02. 2008 razveljavita tudi v 1. in 3. točki (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo 254,79 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od zneska 231,19 EUR od 12. 09. 2007 in od zneska 23,60 EUR od 13. 10. 2007 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 322,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 245,39 EUR od 12. 09. 2007 dalje in od zneska 77,52 EUR od 13. 10. 2007 dalje (3. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za znesek 1.966,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 09. 2007 dalje in za znesek 1.330,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2007 dalje ter znesek 105,12 EUR od 19. 12. 2007 dalje je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 302,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožeča stranka, in sicer zoper 1., 2., 4. in 5. točko sklepa in sodbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti v delu, v katerem se ni odpovedala zahtevku, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po združitvi dveh pravd o obeh zahtevkih tožeče stranke odločalo z eno sodbo. Glede na delno odpoved tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje odločitev o razveljavitvi 1. in 3. točke izreka obeh sklepov o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 9408/2007 in 0872 Ig 31/2008, utemeljilo na preglednosti odločitve o postavljenem tožbenem zahtevku tožeče stranke. Posledično je sodišče prve stopnje o obeh tožbenih zahtevkih v izreku sodbe odločalo kot po vloženi tožbi. Tožeča stranka v okviru pritožbe konkretizirano ni utemeljila razlogov za izpodbijanje tega dela odločitve prvostopenjskega sodišča, to je glede sklepa o razveljavitvi sklepov o izvršbi v okviru 1. točke izreka izpodbijane sodne odločbe. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe glede tega dela odločitve prvostopenjskega sodišča ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se tiče zavrnitve dela tožbenega zahtevka v posledici odpovedi zahtevku, zaobsežene v 2. točki izreka izpodbijane sodbe. Tudi v tem delu tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirala morebitnih očitkov, da bi prvostopenjsko sodišče v tem delu odločilo v nasprotju s 317. členom ZPP. Pritožba tožeče stranke se zato izkaže neutemeljena tudi v tem delu, zato je pritožbeno sodišče ta del prvostopenjske sodbe (2. točka izreka) potrdilo.

Glede odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi preostalega dela tožbenega zahtevka (4. točka izreka izpodbijane sodbe) je neutemeljena pritožba v tistem delu, s katerim uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava prvostopenjskega sodišča, ko je ugodilo ugovoru zastaranja tožene stranke glede računov, ki so zapadli v plačilo v letu 2005 in prej. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da tožeča stranka opravlja storitve upravnika stanovanjskih hiš na več naslovih, v zvezi s katerimi od tožene stranke kot lastnika stanovanj uveljavlja plačilo stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek po višini utemeljevala na dveh izpisih iz poslovnih knjig št. 61020 (priložen kot priloga A 1 v izvršilnem spisu Ig 31/2008-01) in št. 48036 (priložen kot priloga A 1 v izvršilni zadevi Ig 4908/2007) in predloženih računih, izstavljenih toženi stranki. Sodišče prve stopnje je skladno s 6. točko 1. odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika pravilno štelo, da za te obveznosti, ki jih upravnik (tožeča stranka) obračunava mesečno, velja enoletni zastaralni rok, ki prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Tako določeni krajši zastaralni rok velja tako za terjatve, ki imajo pogodbeno podlago (storitve upravljanja), kot tudi za terjatve, ki imajo obogatitveno podlago v smislu povračila stroškov, ki jih je upravnik zalagal v korist etažnega lastnika. Zakon je na ta način postavil etažnega lastnika v razmerju do upravnika v enak položaj, kot v primeru, ko bi plačilo od njega terjal neposredno dobavitelj oziroma izvajalec storitve za terjatve iz 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ. Iz navedenih razlogov je pritožbeno stališče, da za tovrstne terjatve tožeče stranke velja petletni zastaralni rok, materialnopravno zmotno.

Glede nezastaranih obveznosti tožene stranke je pritožbeno sodišče preizkušalo zavrnilni del prvostopenjske sodbe iz 4. točke izreka v tistem obsegu, glede katerega je tožeča stranka na konkretiziran način utemeljila pritožbeni razlog. Predmet preizkusa so zato lahko predstavljali zgolj računi tožeče stranke, za katere sama tožeča stranka v izpisih iz poslovne knjige izkazuje odprto obveznost tožene stranke, pri čemer so iz tega preizkusa izključene obveznosti po računih, glede katerih je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo v okviru neizpodbijane 3. točke izreka prvostopenjske sodbe. Predmet preizkusa pritožbenega sodišča je zato le odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki ga je tožeča stranka utemeljevala po stanju računov št. E 05041, E 11807, E 18613, E 25405, E 32230 in 7A 05952 (navedenih v izpisu iz poslovnih knjig št. 61020) ter računov št. 7 A 01399, 7 A 04807 (navedenih v izpisu iz poslovnih knjig št. 48036). Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija konkretizirano utemeljitve prvostopenjskega sodišča, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu s katerim ga tožeča stranka utemeljuje na računu št. 059525 in računu št. 04807. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da so bile te obveznosti poravnane z dobropisi tožeče stranke.

Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, s katerim tožeča stranka izpodbija utemeljitev prvostopenjskega sodišča glede neizkazane terjatve po računih št. 11807, 18613, 25405 in 32230 v skupnem znesku 339,26 EUR. Sodišče prve stopnje je v tem delu odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo, da tožeča stranka glede na podane ugovore tožene stranke ni ponudila zadostne trditvene podlage, s katero bi utemeljila višino tožbenega zahtevka. Pri tem se sodišče sklicuje na okoliščino, da je tožena stranka te račune zavrnila, ker je tožeča stranka zaračunala storitev za plačilo rezervnega sklada, ki ga oblikuje sama v skladu z 2. odstavkom 41. člena Stanovanjskega zakona. Odgovor na vprašanje, na čigavi strani je trditveno in dokazno breme glede pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku, daje materialno pravo. Načeloma je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za utemeljitev tožbenega zahtevka, ki ga uveljavlja s tožbo. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v delu izpodbijane sodbe, s katero je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, izhaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo pogodbeno podlago za vtoževane račune. Ali je tožeča stranka glede na podane ugovore tožene stranke dolžna vtoževane terjatve dodatno utemeljevati, je potrebno preizkušati glede na relevantnost samih ugovorov tožene stranke. Ugovor tožene stranke o neutemeljenem zaračunavanju storitev za plačilo rezervnega sklada, bi bil lahko utemeljen zgolj v tistem delu, v kolikor bi tožeča stranka na ta način izkazovala povečano obveznost tožene stranke. Iz predloženih računov, na katere se sklicuje sodišče v tem delu utemeljitve sodbe (A 7 do A 10), pa izhaja, da je protispisna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka s temi računi vtožuje tudi postavko plačila za rezervni sklad. Iz samih računov je namreč razvidno, da izkazana postavka „kritje rezervnega sklada“ dejansko zmanjšuje dolgovano obveznost po specificiranih postavkah stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov. Upoštevaje navedeno, se tako izkaže kot pravno nerelevantno sklicevanje tožene stranke na zaračunavanje storitev za plačilo rezervnega sklada. Ker je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo zgolj v posledici zatrjevane pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke, izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj prvostopenjsko sodišče ni ocenilo oziroma ni izvedlo tistih dokazov, ki jih je v dokaz ponudila tožeča stranka. S tem je v delu, ki se nanaša na zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo 339,26 EUR in pripadajočih zamudnih obrestih, podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Isti razveljavitveni razlog pa je podan tudi glede računa št. 7 A 01399 (A 44) v višini 68,79 EUR in računa št. E 05041 (A 11) v višini 77,51 EUR, saj izpodbijana sodba glede teh dveh računov, za katere tožeča stranka v izpisu iz poslovnih knjig izkazuje stanje odprtih obveznosti v navedeni višini, nima nobenih razlogov, na osnovi katerih bi sodišče lahko preizkusilo pravilnost odločitve sodišča. Prvostopenjsko sodišče bo zato moralo v ponovljenem postopku ponovno odločiti o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke v višini 485,56 EUR in pripadajočih zamudnih obresti.

Delna razveljavitev izpodbijane sodbe je narekovala tudi razveljavitev odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka (4. odstavek 165. člena ZPP) in pridržanje odločitve o pritožbenih stroških do končne odločbe.