Jedro

Ker tožnik ni bil obveznik delovne dolžnosti v enoti Oddajniki in zveze, ne izpolnjuje enega izmed zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po točki j) 7. alineje 2. člena ZVV. Zato je tožena stranka, ne glede na to, ali tožnik morebiti izpolnjuje druge pogoje iz navedene določbe, njegov predlog pravilno zavrnila, saj se status vojnega veterana po tej določbi lahko prizna samo, če so se delovne dolžnosti izvajale v podjetjih (oziroma enoti), ki jih ta določba taksativno navaja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota A. (v nadaljevanju: tožena stranka) je z odločbo št. ... z dne 25.03.2008 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnila tožnikov predlog za priznanje statusa vojnega veterana na podlagi točke j) 7. alineje 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06-UPB2 s spremembami, v nadaljevanju: ZVV). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bila izdana v ponovljenem postopku. Tožena stranka je namreč z odločbo z dne 1.2.2007 tožniku priznala status vojnega veterana, vendar je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju: drugostopni organ), v revizijskem postopku, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to odločbo odpravilo. V nadaljevanju izpodbijane odločbe navaja, da tožnik kot novinar poročevalec, status vojnega veterana uveljavlja na podlagi točke j) 7. alineje 2. člena ZVV, po kateri je vojni veteran tisti, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od dne 26.06. do dne 18.07.1991 opravljal naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot obveznik delovne dolžnosti v (med drugimi) RTV Slovenija–oddajniki in zveze, naloge pa je dejansko izvajal po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. V ponovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v kritičnem času kot novinar-dopisnik, v okviru radijskega informativnega programa, poročal z območja … . V program se je javljal neposredno po telefonu oziroma prek enote Oddajniki in zveze, sicer pa organizacijsko v enoti Oddajniki in zveze ni deloval (potrdilo RTV Slovenija, št. ... z dne 23.10.2007). Ker je tožena stranka ugotovila, da v konkretnem primeru ni izpolnjen eden izmed zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana, to je, da je tožnik delovno dolžnost pri RTV Slovenija izvajal v enoti Oddajniki in zveze, je z izpodbijano odločbo njegov predlog zavrnila.

Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil, drugostopni organ pa je z odločbo, št. ... z dne 09.12.2008, njegovo pritožbo zavrnil. Tožnik je tožbo vložil zoper drugostopno odločbo, vendar jo je po prejemu dopisa naslovnega sodišča, opr. št. ... z dne 1.2.2010, z vlogo z dne 4.2.2010 popravil tako, da izpodbija izpodbijano odločbo, skladno z 2. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). Tožbo vlaga smiselno zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo zelo aktivno sodeloval, kar so potrdile tudi priče, zaslišane v upravnem postopku. Poudarja, da mu je tožena stranka z odločbo z dne 1.2.2007 status vojnega veterana priznala in ocenjuje, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za priznanje statusa, saj je za svoje delovanje v vojni za Slovenijo prejel tudi posebno priznanje. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane in drugostopne odločbe ter navaja, da je tožnik v upravnem postopku sicer dokazal, da je v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo izvajal naloge po odločitvah koordinacijske podskupine s tem, da je njene člane obveščal o dogajanju na terenu in namerah JLA, vendar pa ni uspel dokazati, da je pri obrambi Republike Slovenije sodeloval kot obveznik delovne dolžnosti v RTV Slovenija–oddajniki in zveze. Zaradi navedenega sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor na tožbo je bil vročen tožniku, ki je nanj odgovoril z vlogo z dne 6.3.2009. V njej navaja, da v kritičnem času ni bil več zaposlen pri RTV Slovenija, saj je bil upokojen, je bil pa z RTV Slovenija v pogodbenem razmerju in je izpolnjeval vsa naročila in zahteve uredništva Radia Slovenije. Nadalje navaja, da novinar formalno ne more biti delavec Radijske enote Oddajniki in zveze, je pa ta enota v delovnem procesu z novinarji neločljivo povezana.

V vlogi z dne 4.2.2010 tožnik smiselno ponavlja tožbene navedbe in navedbe iz vloge z dne 6.3.2009. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je za odločitev pomembno samo, ali so za priznanje zahtevanega statusa izpolnjeni pogoji iz točke j) 7. alineje 2. člena ZVV. Tudi po presoji sodišča tožnik v upravnem postopku ni dokazal, da je bil v času agresije na Republiko Slovenijo obveznik delovne dolžnosti pri RTV Slovenija-oddajniki in zveze. Iz potrdila RTV Slovenija, št. ... z dne 23.10.2007, ki je v upravnih spisih, namreč izhaja, da tožnik tedaj organizacijsko ni deloval v enoti Oddajniki in zveze, v vlogi z dne 6.3.2009 pa tudi sam navaja, da novinar ne more biti delavec te enote, čeprav je njihovo delo povezano. Ker torej tožnik ni bil obveznik delovne dolžnosti v enoti Oddajniki in zveze, ne izpolnjuje enega izmed zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po točki j) 7. alineje 2. člena ZVV in je zato tožena stranka, ne glede na to, ali tožnik morebiti izpolnjuje druge pogoje iz navedene določbe, njegov predlog pravilno zavrnila, saj se status vojnega veterana po tej določbi lahko prizna samo, če so se delovne dolžnosti izvajale v podjetjih (oziroma enoti), ki jih ta določba taksativno navaja. Glede na dejstva, ki jih je tožnik navajal in dokazal v upravnem postopku, pa tudi ne sodi v katero drugo izmed v ZVV navedenih skupin, ki jim je status vojnega veterana mogoče priznati.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, da je pravilno uporabila materialno pravo in je zato izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče zasliši priče, ki so bile zaslišane v upravnem postopku. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, saj je dejansko stanje, ki ga je tožena stranka pravilno ugotovila v upravnem postopku, razvidno iz upravnih spisov in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava, zato predlagani dokazi niso pomembni za odločitev v tej zadevi. Zaradi navedenega je sodišče na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 sodilo na seji.