Jedro

S podpisom poravnav je stranka pristala na njihovo vsebino, kar pomeni, da sklenjene poravnave vežejo obe udeleženki postopka. Poleg tega se je predlagateljica v poravnavah izrecno odrekla uveljavljanju morebitnih nadaljnjih zahtevkov iz istega naslova. S sklenitvijo poravnav z dne 10. 10. 2008 je bilo torej med udeleženkama postopka že doseženo soglasje glede zahtevanega vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje.

V resnici je zaradi sklenjenih poravnav šlo za nedopustno razširitev zahtevka oziroma za nov, dodatni zahtevek, ki pa je bil glede na predpisani rok iz 9. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje očitno prepozen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po delnem umiku predloga ustavilo postopek za povrnitev vlaganj, zajetih s tremi poravnavami z dne 10. 10. 2008, ki sta jih sklenili udeleženki postopka. V preostalem delu je predlog zavrnilo.

2. Predlagateljica se je zoper zavrnilni del sklepa pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju s sklepom pritožbenega sodišča z dne 03. 11. 2010 zavzelo stališče, da je bilo o zahtevku predlagateljice že v celoti odločeno. Izpodbijani sklep ne daje odgovora na vprašanje, do kdaj bi državni pravobranilec moral pripraviti ustrezen predlog za sklenitev pisne poravnave. Predlagateljica graja metodološki pristop državnega pravobranilstva, ki zadeve ni obravnavalo v kompletu, temveč je zadeve delilo na več delov in poslalo več predlogov poravnav, z njimi pa ni zajelo vse infrastrukture in vseh individualnih priključkov. Takšnemu napačnemu pristopu je sledilo tudi sodišče. S tem je bila predlagateljica postavljena v neenakopraven položaj in so bile kršene njene ustavne pravice v postopku. Ker ni bil dosežen sporazum za vsa vlaganja, bi moral teči postopek po uradni dolžnosti. Sicer pa je predlagateljica tudi za zdaj sporna vlaganja podala zahtevek že 03. 06. 2004, torej pravočasno. Ta zahtevek je dopolnila z dopisom 10. 10. 2008, kar je storila na podlagi poziva državnega pravobranilstva z dne 21. 07. 2008. Dopolnitev je bila torej opravljena v postopku poravnavanja, zato ni sankcije prekluzije. Sploh pa bi moralo sodišče uporabiti določila ZUP. Dokazni predlogi, ki jih je podala predlagateljica, da bi se ugotovila višina vlaganj, niso bili zavrnjeni, sodišče pa neizvedbe teh dokazov ni obrazložilo in je s tem bistveno kršilo določbe postopka. Predlagateljica se ne strinja, da je priča T. M. izpovedovala argumentirano in prepričljivo. Oporeka tudi ugotovitvi sodišča, da neupoštevane pogodbe pomenijo zgolj realizacijo samoupravnega sporazuma z dne 25. 07. 1984. Brez izvedenca tega ni mogoče ugotoviti. Končno je bil samoupravni sporazum sklenjen leta 1984, v njem pa je vrednost celotnega omrežja navedena za december 1982. Natančna specifikacija bi bila razvidna samo iz projekta, ki je bil izdelan na podlagi pogodbe o projektiranju št. 138/81 z dne 14. 12. 1981. Povsem verjetno je, da so bile neupoštevane pogodbe sklenjene zaradi dodatnih stroškov, ki s prvotnim sporazumom niso bili predvideni.

3. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008; ZPP), ki jo pritožba posebej izpostavlja. Vsekakor je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti, saj je njegova obrazložitev jasna, izčrpna in prepričljiva, tako da povsem ustreza predpisanemu standardu obrazloženosti sodne odločbe.

6. Sodišče prve stopnje se je v sklepu izreklo o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah primera, ki so bile bistvene za odločitev o predlogu. Do nerelavantnih dejstev se ni bilo dolžno posebej opredeljevati. To velja tudi za vprašanje, na katerega je pritožbeno sodišče opozorilo v svojem prejšnjem sklepu. V ponovljenem postopku se je namreč izkazalo, da je bil zahtevek predlagateljice, ki ga je uveljavljala v svojem dopisu z dne 10. 10. 2008, prepozen in glede na sklenjene poravnave tudi nedopusten, medtem ko zahtevka za vrnitev vlaganj na podlagi pogodbe o izgradnji sekundarnega telefonskega omrežja z dne 18. 08. 1987 predlagateljica pred začetkom tega postopka sploh ni naslovila na pristojno državno pravobranilstvo. Ker predlagateljica v tem delu ni upravičena terjati vračila vlaganj, ni (več) pomembno, do kdaj bi državni pravobranilec v zvezi s temi zahtevki moral pripraviti ustrezen predlog za sklenitev pisne poravnave. Brez pomena je tudi pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da s poravnavami ni bilo določeno o celotnem zahtevku za vračilo vlaganj. Takšna ugotovitev v obrazložitvi prejšnjega sklepa pritožbenega sodišča sama zase pač ne more imeti nobenega vpliva na presojo utemeljenosti predloga.

7. Po tretjem odstavku 26. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS št. 30/1986 in 20/1988 ter Ur. l. RS, št. 87/2002, 131/2003 in 77/2008; ZNP) sodišče v nepravdnem postopku izvaja dokaze brez dokaznega sklepa, torej neformalno. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo postopka, čeprav ni izrecno zavrnilo tistih dokaznih predlogov, ki jim ni ugodilo. Sicer pa je sodišče v nasprotju s pritožbenim očitkom zaslišalo župana X. Y. Predlagani ogled telefonskih central ter imenovanje izvedencev ekonomske in gradbene stroke pa je bilo, kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, namenjeno dokazovanju višine vlaganj. Ker je sodišče presodilo, da predlog predlagateljice že po temelju ni utemeljen, bi bilo izvajanje teh dokazov očitno nepotrebno in nesmotrno. Čeprav takšnega pojasnila izpodbijani sklep ne vsebuje, ga je kljub temu mogoče preizkusiti. Ker so bili neizvedeni dokazi namenjeni ugotavljanju višine predlaganega povračila in ne dokazovanju njegove podlage, pa je odveč tudi pritožbeno sklicevanje na preiskovalno načelo in z njim povezana pooblastila nepravdnega sodišča v dokaznem postopku. Končno bi predlagateljica po prvem odstavku 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, če je ocenila, da so bile z neizvedbo predlaganih dokazov kršene njene procesne pravice, morala na to opozoriti sodišče prve stopnje najpozneje ob zaključku naroka, vendar tega ni storila, zato niti v pritožbi te kršitve ne more več uveljavljati.

8. Nosilni razlog izpodbijanega sklepa predstavlja ugotovitev, da je nasprotna udeleženka s ponujenimi tremi poravnavami z dne 10. 10. 2008 v celoti izčrpala zahtevek predlagateljice z dne 03. 06. 2004. Tej ugotovitvi pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Predlagateljica se je namreč v zahtevi z dne 03. 06. 2004 sklicevala ne samo na samoupravni sporazum z dne 25. 07. 1984, ampak tudi na vse štiri pogodbe (z dne 27. 06. 1985, 29. 07. 1987, 19. 10. 1986, 06. 11. 1989) in aneks (z dne 14. 08. 1989), ki jih zdaj v pritožbi sama imenuje „neupoštevane pogodbe“. Nerazumljivo je, zakaj je predlagateljica sprejela poravnalno ponudbo nasprotne udeleženke, če njena zahteva v zvezi z naštetimi pogodbami ni bila upoštevana na tak način, kot je pričakovala. S podpisom poravnav je namreč pristala na njihovo vsebino, kar pomeni, da sklenjene poravnave vežejo obe udeleženki postopka. Poleg tega se je predlagateljica v poravnavah izrecno odrekla uveljavljanju morebitnih nadaljnjih zahtevkov iz istega naslova. S sklenitvijo poravnav z dne 10. 10. 2008 je bilo torej med udeleženkama postopka že doseženo soglasje glede zahtevanega vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje. Neupoštevna je zato pritožbena graja metodološkega pristopa, ki ga je v postopku vračanja vlaganj uporabilo državno pravobranilstvo. Odveč je tudi pritožbeni dvom, ali so bila v samoupravnem sporazumu z dne 25. 07. 1984 res zajeta vsa vlaganja, tudi tista, ki jih predlagateljica dokazuje z „neupoštevanimi pogodbami“. Predlagateljica je namreč s tem, ko je brez pridržkov podpisala vse tri ponujene poravnave, obenem izrazila svoje soglasje z izračunanim povračilom za vlaganja. V nasprotnem primeru bi morala poravnalno ponudbo nasprotne udeleženke zavrniti in nadaljevati s pogajanji ali zahtevati sodno varstvo.

9. Zahtevek predlagateljice z dne 03. 06. 2004 je bil nedvomno pravočasen. Zmotno pa je materialnopravno stališče pritožbe, da je zahtevek, kot ga je predlagateljica izrazila v svojem dopisu z dne 10. 10. 2008, ki ga je po podpisu poravnav naslovila na državno pravobranilstvo, pomenil zgolj dopolnitev prvotnega zahtevka. V resnici je zaradi sklenjenih poravnav šlo za nedopustno razširitev zahtevka oziroma za nov, dodatni zahtevek, ki pa je bil glede na predpisani rok iz 9. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Ur. l. RS, št. 60/2006) očitno prepozen, kot je predlagateljici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Sklicevanje predlagateljice na dopis z dne 21. 07. 2008 ni utemeljeno. Državna pravobranilka je v navedenem dopisu predlagateljici pojasnila izračun povračila za vlaganja, ki je bil podlaga za ponujene poravnave; le za primer, da se predlagateljica s ponujenim izračunom ne bi strinjala, temveč bi vztrajala pri svojem alternativnem načinu izračuna, pa je pravobranilka pozvala predlagateljico k specifikaciji zahtevka in predložitvi dodatnih dokazil. Po podpisu poravnav je ta dopis postal brezpredmeten, zato se pritožba brez potrebe zavzema za uporabo pravil splošnega upravnega postopka pri presoji pravočasnosti njenega zahtevka z dne 10. 10. 2008. 10. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.