23. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 7. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-2094/2004 z dne 29. 9. v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Slovenska Bistrica št. P-263/2003 z dne 24. 2. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo je bil pritožnica kot samostojna podjetnica spoznana za odgovorno storitve prekrška po šesti alineji prvega odstavka 21. člena Zakona o gostinstvu (Uradni list RS, št. 29/95 in nasl. – ZGos). Izrečena ji je bila denarna kazen ter naloženo plačilo stroškov postopka. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2.Pritožnica v tipizirani ustavni pritožbi zatrjuje številne domnevne kršitve človekovih pravice ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev naj bi bila podana s tem, ker so v obrazložitvi odločbe navedeni policisti kot priče, kar ne bi smelo biti. Po mnenju pritožnice gre za kršitev pravice do poštenega sojenja, saj nastopajo policisti kot predlagatelji postopka in kot priče. Pritožnica navaja, da policisti vedno zagovarjajo svoja dejanja, četudi nimajo prav. Kaznovana naj bi bila, ne da bi ji bila dokazana storitev prekrška. Onemogočeno naj bi ji bilo zagotavljanje dela in preživetja družine, s čimer naj bi bila kršena 2. in 66. člen Ustave. Zatrjuje kršitev 25. člena Ustave, saj odločba Senata za prekrške ne vsebuje pravnega pouka. V postopku naj bi bil kršen tudi 29. člen Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku).

B.

3.Pritožničine trditve, povezane s postopkom o prekrških, se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na uporabo prava. Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekrških, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožničin očitek kršitve 25. člena Ustave je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravico do pritožbe je pritožnica imela in jo je tudi izkoristila. Očitek pritožnice, da v drugostopenjski odločbi ni bilo pravnega pouka, tako ne more biti upošteven, saj Ustava zagotavlja le pravico do pritožbe. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

5.Z navedbo, da nastopajo policisti tudi v vlogi prič, zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je bila pritožnica v postopku o prekršku zaslišana. Pritožnica v ustavni pritožbi ni izkazala, da ji ni bila dana možnost predlagati izvedbe dokazov v njeno korist ali da se sodišče do predloga ni opredelilo. Navedeno bi namreč bilo relevantno za presojo, ali je podana kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Pritožnica navaja le, da nastopajo v vlogi priče policisti in da se zato ni mogla braniti. Zato očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave in pravice do poštenega postopka (23. člen Ustave).

6.Pritožničinega očitka, da je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 2. člena Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba se ne nanaša na posamične človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.Pritožnica očitka, da ji je bila z izpodbijanima odločbama kršena pravica iz 66. člena Ustave, ni utemeljila, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Ker z izpodbijanima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer