Jedro

V prosti domeni stranke je, na kakšen način bo znotraj pritožbenega roka izkoristila pravico do pritožbe, znotraj pritožbenega roka lahko pritožbo tudi dopolni, popravi ali nadomesti. Čas vložitve ne vzpostavlja fikcije o izteku pritožbenega roka, zaradi katere bi moralo sodišče prve stopnje takoj poslati pritožbo v reševanje višjemu sodišču. Vložitev pritožbe tudi ne nalaga dolžnosti sodišču prve stopnje, da bi jo preverjalo v luči vsebinske izčrpanosti in ugotavljalo, ali jo bo pritožnik še dopolnjeval, kot to zmotno nakazuje zagovornik.

Procesna določba prvega odstavka 207. člena ZKP, ki jo zagovornik v zahtevi izpostavlja, ureja drugačen procesni položaj, kot je obravnavan v tej zadevi. Po citirani določbi mora višje sodišče o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo mora priprti vložiti v 24 urah, odločiti v 48 urah, medtem ko časovnega okvirja odločanja višjega sodišča o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice, ki jo je treba vložiti v treh dneh po vročitvi sklepa, citirana določba ZKP (drugi odstavek 272. člena) ne določa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 4. 7. 2019 zoper obdolženega I. M. ob vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Okrožno državno tožilstvo v Kopru je dne 3. 7. 2019 zoper obdolženca vložilo obtožnico, v kateri mu očita storitev kaznivega dejanja nasilja v družini v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po prvem odstavku 191. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 15. 7. 2019 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obdolženčev zagovornik, v njej pa uvodoma uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitvi 20. in 22. člena Ustave RS ter kršitvi 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zagovornik meni, da podaljšanje pripora ni sorazmerno v ožjem pomenu besede, sodišči nižjih stopenj pa bi lahko enak cilj dosegli z odreditvijo drugega milejšega omejevalnega ukrepa, kot je na primer hišni pripor, zato podaljšanje pripora ni neogibno potrebno. Izpodbijani sklep je obremenjen s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker nima razlogov niti o vsebini izjave oškodovanke z dne 3. 7. 2019 niti o izvedenskem mnenju, iz obeh dokazov pa izhaja, da pripor ni neogibno potreben in bi bila na mestu odreditev hišnega pripora. Zagovornik obema nižjestopenjskima sodiščema tudi očita, da nista postopali tako hitro, kakor veleva zakona v pripornih zadevah. V zaključku zahteve predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi in podaljšan pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugim zunajobravnavnim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in v njem ocenil, da ima odločitev sodišča o podaljšanju pripora zadostne razloge, tudi v zvezi s sorazmernostjo in neogibnostjo pripora, ki ju nove okoliščine ne morejo omajati. Opozoril je na hitrost odločanja višjega sodišča o pritožbi, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bilo porabljenega za odločitev o njej več časa, kot ga predvideva zakon, vendar pa v zaključnem delu odgovora vrhovni državni tožilec ni podal nobenega predloga.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, a izjave nanj nista podala.

B.

5. Zagovornik uvodoma uveljavlja kršitev drugega odstavka 200. člena ZKP, ker je okrožno sodišče prepozno poslalo pritožbo v reševanje višjemu sodišču, slednje pa je o pritožbi odločilo izven zakonsko določenega 48 urnega roka. Glede poslovanja okrožnega sodišča Vrhovno sodišče ne sprejema zagovornikovega očitka. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je bil sklep zunajobravnavnega senata vročen obdolžencu dne 5. 7. 2019, njegovemu zagovorniku pa dne 8. 7. 2019. Res je zagovornik še istega dne priporočeno po pošti in po faksu vložil na sodišče prve stopnje pritožbo, a zato ravnanje sodišča prve stopnje, ki je počakalo na iztek pritožbenega roka treh dni, ne predstavlja nezakonitega zavlačevanja postopka. V prosti domeni stranke je, na kakšen način bo znotraj pritožbenega roka izkoristila pravico do pritožbe, znotraj pritožbenega roka lahko pritožbo tudi dopolni, popravi ali nadomesti. Čas vložitve ne vzpostavlja fikcije o izteku pritožbenega roka, zaradi katere bi moralo sodišče prve stopnje takoj poslati pritožbo v reševanje višjemu sodišču. Vložitev pritožbe tudi ne nalaga dolžnosti sodišču prve stopnje, da bi jo preverjalo v luči vsebinske izčrpanosti in ugotavljalo, ali jo bo pritožnik še dopolnjeval, kot to zmotno nakazuje zagovornik. S tem, ko je sodišče prve stopnje počakalo na iztek pritožbenega roka, tudi ni po nepotrebnem podaljševalo postopka, saj je že na zakonski ravni določen kratek tridnevni rok za vložitev pritožbe zoper priporni sklep (drugi odstavek 272. člena), ki odstopa od splošnega osemdnevnega pritožbenega roka (drugi odstavek 400. člena ZKP).

6. Neutemeljene so tudi nadaljnje zagovornikove navedbe o nezakonitem postopanju višjega sodišča, ki naj bi prekoračilo 48 urni rok za odločanje o pritožbi. Zagovornik namreč spregleda, da je višje sodišče kot pritožbeni organ odločalo o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice in ne zoper sklep o njegovi odreditvi. Procesna določba prvega odstavka 207. člena ZKP, ki jo zagovornik v zahtevi izpostavlja, ureja drugačen procesni položaj, kot je obravnavan v tej zadevi. Po citirani določbi mora višje sodišče o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo mora priprti vložiti v 24 urah, odločiti v 48 urah, medtem ko časovnega okvirja odločanja višjega sodišča o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice, ki jo je treba vložiti v treh dneh po vročitvi sklepa, citirana določba ZKP (drugi odstavek 272. člena) ne določa. Je pa v drugem odstavku 200. člena ZKP predpisano splošno pravilo o zagotavljanju čimkrajšega trajanja pripornega postopka. Tako je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Višje sodišče je prejelo pritožbo v petek, 12. 7. 2019, o njej pa odločilo naslednji delovni dan v ponedeljek, 15. 7. 2019, zato v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nepotrebnem odlašanju višjega sodišča z odločitvijo o pritožbi in posledično o prekomernem omejevanju obdolženčeve pravice do osebne svobode. Do kršitve drugega odstavka 200. člena ZKP in s tem do kršitve obdolženčeve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni prišlo.

7. Iz zagovornikovih navedb je mogoče razbrati, da ne oporeka ugotovitvi obeh nižjestopenjskih sodišč o obstoju utemeljenega suma in o obstoju vseh okoliščin, potrebnih za utemeljitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Izpodbija pa neogibnost pripora in njegovo sorazmernost v luči 20. člena Ustave RS, vendar pri tem navede samo citirano ustavno določbo in povzame ustaljeno sodno prakso, ne izpodbija pa konkretnih razlogov nižjestopenjskih sodišč, na podlagi katerih sta utemeljevali neogibnost pripora in njegovo sorazmernost (7. in 8. stran sklepa zunajobravnavnega senata ter 6. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča). Ni jasno, v čem zagovornik vidi kršitev neogibnosti pripora in njegove sorazmernosti, zato tako nekonkretiziranega očitka Vrhovno sodišče vsebinsko ni presojalo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče ne sprejema zagovornikovega očitka o izostanku razlogov o neogibnosti pripora in posledično o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 22. člena Ustave RS. Zunajobravnavni senat je najprej ugotovil več subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Na podlagi ugotovljenih okoliščin je zunajobravnavni senat v nadaljevanju ugotovil, da je obdolženčevo ponovitveno nevarnost mogoče učinkovito odpraviti le s podaljšanjem pripora. Pripor je v konkretni zadevi ocenil kot neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti oškodovanke, katere zdravje, ob izpostavljenih okoliščinah obdolženčevega psihičnega stanja oziroma sposobnosti obvladovanja lastnih ravnanj pa tudi življenje oškodovanke, bi lahko bila ogrožena v primeru odreditve milejšega ukrepa ali izpustitve obdolženca na prostost. Zunajobravnavni senat je izrecno izpostavil, da milejši omejevalni ukrep, kot je hišni pripor, ni primeren za odpravo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in ne daje zadostne garancije, da se bo obdolženec vzdržal izvrševanja kaznivih dejanj. Ob tem je obrazložil, da hišni pripor ne omogoča stalnega nadzora nad obdolžencem in ustrezne sledljivosti oziroma nadzora nad njegovimi komunikacijskimi sredstvi. Režim hišnega pripora glede na obdolženčevo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj na škodo svoje partnerke in njegovo eskalacijo nasilja ne odpravlja konkretne in realne nevarnosti, da bi obdolženec kaznivo dejanje ponovil. Višje sodišče je pritrdilo stališču zunajobravnavnega senata in poudarilo, da obravnavano kaznivo dejanje močno ogroža oškodovankino integriteto, glede na njuno preteklost, obdolženčevo predhodno kaznovanost (zaradi kaznivega dejanja grožnje na škodo iste oškodovanke) in njegovo odločenost ter potrebo po dokazovanju (tudi z obračunavanjem z oškodovanko na njenem delovnem mestu), pa je pripor neogibno potreben ukrep za zagotovitev oškodovankine varnosti.

9. Resda se zunajobravnavni senat ni izrecno opredelil do vsebine izjave oškodovanke z dne 3. 7. 2019, v kateri izjavlja, da se ne počuti ogroženo, da obdolženca potrebuje na kmetiji in zato predlaga odpravo pripora. Je pa iz obrazložitve sklepa razvidno, da je zunajobravnavni senat o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora odločal na podlagi podatkov spisa, iz katerih so izhajala objektivna dejstva o oškodovankini ogroženosti, ter na njihovi podlagi zaključil o neogibnosti pripora. Oškodovanka je izpovedala o prizadetosti in strahu, ki ga je trpela zaradi obdolženčevih nasilnih ravnanj, pri čemer je opisala njegove žalitve, očitke, grožnje in nasilna ravnanja, prav tako so o obdolženčevem ogrožanju oškodovanke izpovedali oškodovankina mama in sin ter njene sodelavke, zaposlene na Centru za socialno delo Koper, ki so tudi same bile priča obdolženčevi eskalaciji nasilja, ki naj bi ga pokazal na oškodovankinem delovnem mestu zadnji dan kritičnega obdobja. Ravnanja, očitana v obravnavanem postopku, je obdolženec v zagovoru tudi priznal, na njegovo preteklo nasilno življenje pa kaže pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje grožnje na škodo iste oškodovanke. Tako je neutemeljen zagovornikov očitek o kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izostali razlogi o neogibnosti pripora zaradi zagotovitve oškodovankine varnosti pred obdolženčevim psihičnim in fizičnim nasiljem. V izjavi navedeni oškodovankini subjektivni občutki in njena pozitivna čustva do obdolženca pa, ob ostalih objektivno ugotovljenih okoliščinah njene ogroženosti, ne morejo imeti odločilnega vpliva, zato tudi v tej luči zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. V pritožbi je zagovornik izpodbijal ugotovljeno obdolženčevo ponovitveno nevarnost, med drugim tudi na podlagi omenjene oškodovankine izjave. Njeno izjavo je zagovornik priložil pritožbi in je štela kot del njegovih pritožbenih navedb, do katerih pa se je višje sodišče opredelilo in odgovorilo, da se v celoti pridružuje dokazno pravilnemu zaključku zunajobravnavnega senata o obstoju obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, ki ga pritožbeno izpostavljena izjava oškodovanke ni mogla omajati na način, kot si je prizadeval zagovornik. Ob tem je višje sodišče poudarilo, da je obdolženčevo početje trajalo dlje časa (od druge polovice leta 2018 do dne 6. 5. 2019), da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja grožnje na škodo iste oškodovanke – svoje partnerke, in da izrečena pogojna obsodba nanj očitno ni imela vpliva, da bi ga odvrnila od izvrševanja kaznivih dejanj, saj naj bi z očitanimi ravnanji nadaljeval neposredno po poteku preizkusne dobe. Prav tako je višje sodišče zavrnilo očitek o kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je zunajobravnavni senat podal zadostne razloge o tem, zakaj in na podlagi katerih konkretnih okoliščin sklepa, da je obdolženec ponovitveno nevaren (5. točka obrazložitve sklepa). V pritožbi izpostavljena izjava oškodovanke višjemu sodišču ni vzbudila dvoma o obstoju obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, za kar je višje sodišče navedlo razumljive razloge, ne pa „ugankarsko razpoložene stavke“, kot to sedaj v zahtevi zatrjuje zagovornik. Zagovornikov očitek o pomanjkljivi obrazložitvi sklepa višjega sodišča zato po vsebini ne predstavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, v zvezi z 22. členom Ustave RS, ki pa je glede na predstavljeno obrazložitev drugostopenjskega sklepa neutemeljen.

11. Enak očitek o kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik podaja tudi v zvezi z mnenjem izvedenca psihiatrične stroke. Zunajobravnavnemu senatu zagovornik očita, da ni povzel odločilnega dejstva, da sodni izvedenec predlaga psihiatrično zdravljenje obdolženca na prostosti. Drži sicer zagovornikova navedba, da je zunajobravnavni senat povzel le izvedenčevo stališče o potrebnem psihiatričnem zdravljenju, ne pa tudi predlagane ambulantne izvedbe zdravljenja. Treba pa je upoštevati, da je bil sodni izvedenec med preiskavo postavljen z namenom, da poda mnenje o obdolženčevi psihološki strukturi v kritičnem obdobju in prognozo njegovega zdravljenja. Takšna naloga izvedencu je bila očitno usmerjena v morebitno presojo o morebitnem izreku varnostnega ukrepa, o katerem se odloča v nadaljnji fazi kazenskega postopka, medtem ko je v priporni fazi, ko gre za ponovitveno nevarnost, med drugim pomembna presoja neogibnosti pripora z vidika zagotavljanja varnosti ljudi. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da predlaga ambulantno psihiatrično zdravljenje obdolženca, vendar tak izvedenčev predlog v tej fazi postopka še ni predmet pravne presoje sodišča in v luči ugotavljanja pripornih pogojev še ni relevanten, zunajobravnavni senat pa je na podlagi drugih izvedenčevih ugotovitev (o obdolženčevem psihičnem stanju in sposobnosti obvladovanja lastnih ravnanj) sklepal na obdolženčevo ogrožanje oškodovankinega zdravja in celo življenja ter s tem na neogibnost pripora. V zvezi z neogibnostjo pripora je zunajobravnavni senat podal razloge na 8. strani sklepa, kjer je med drugim poudaril obdolženčevo vztrajnost in intenzivno stopnjevanje psihičnega in fizičnega nasilja nad oškodovanko, ob tem pa naj ne bi bil sposoben obvladovati svojih agresivnih nagnjenj do nje, zaradi česar drugi milejši omejevalni ukrepi, vključno s hišnim priporom, ne bi dajali zadostne garancije obdolženčevega prenehanja z nasilnimi ravnanji zoper oškodovanko.

12. Takšnemu stališču je višje sodišče pritrdilo. V celoti se je namreč strinjalo z zaključki zunajobravnavnega senata o neogibnosti pripora, pri čemer je izrecno odgovorilo, da zagovornik na podlagi pritožbeno izpostavljenega izvedenskega mnenja ne more utemeljiti odreditve milejšega omejevalnega ukrepa. S tem ni podalo „všečne kombinacije besednih zvez“, kot zatrjuje zagovornik, temveč je podalo zadostne in razumne razloge, zakaj šteje, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Enako kot v zvezi z oškodovankino izjavo tudi glede izvedenskega mnenja zagovornik očita pomanjkljivo obrazložitev sklepa višjega sodišča, s čimer po vsebini ne uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, v zvezi z 22. členom Ustave RS, ki pa glede na predstavljeno obrazložitev drugostopenjskega sklepa ni podana.

13. Drži, da je zagovornik v pritožbi izpostavil tudi pasivnost oziroma „molk“ državne tožilke glede predloga obrambe za sklenitev sporazuma o priznanju krivde, s čimer je uveljavljal kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave RS in 5. členu EKČP ter kršitev pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Res je tudi, da se višje sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do teh pritožbeno izpostavljenih kršitev. Zagovornik pa spregleda, da gre za fazo podaljšanja pripora ob vložitvi obtožnice, kar pomeni, da predstavljajo relevantne pritožbene navedbe le trditve, ki se nanašajo na izpodbijanje pravilnosti in zakonitosti pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Pritožbene navedbe, s katerimi je zagovornik grajal postopanje državne tožilke, ki mu v treh dneh od ponujene sklenitve sporazuma o priznanju krivde še ni odgovorila, za ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti podaljšanega pripora niso relevantne. Po vsebini očitana kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP zato ni podana. Kako bi zatrjevana nepravočasna izjasnitev državne tožilke o tem, ali bo sestavila sporazum o priznanju krivde, kršila pravico obdolženca, da sodišče odloči o podaljšanem priporu brez nepotrebnega odlašanja, zagovornik tudi ne pojasni. Prav tako ni jasno, zakaj bi očitana pasivnost državne tožilke pomenila nepošteno odločitev sodišča, da zoper obdolženca podaljša pripor.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.