Jedro

Po poteku zakonskega roka se obnova (razen v primerih, določenih v 5. odstavku 263. člena ZUP) ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Navedeni zakonski rok tako veže vse pravno zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je vodil postopek, tudi osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ni bila dana možnost udeležbe. Začetek teka petletnega objektivnega roka, kot ga je določal ZUP, pa je treba šteti od dneva vročitve odločbe stranki, ki je sodelovala v postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.4.2006. S to odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper sklep Upravne enote ... z dne 15.6.2004, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel, kot prepozen, predlog tožeče stranke za obnovo postopka denacionalizacije premoženja Urbarialne skupnosti ..., končanega s pravnomočno odločbo istega organa z dne 23.10.1995. Po ugotovitvah upravnega organa prve stopnje in tožene stranke je dne 27.4.2004 vloženi predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo z dne 23.10.1995, ki je postala pravnomočna dne 10.11.1995, vložen po izteku objektivnega roka, kot ga določa 4. odstavek 263. člena ZUP, in zato prepozen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je upravni organ prve stopnje dne 27.2.2004 prejete listine, in sicer : kopijo notarsko overjene izjave A.F. z dne 15.5.1943 (prevedeno dne 26.2.2004), izjavo G.Š. z dne 26.2.2004, zapisnik Urbarialne skupnosti ... z dne 8.2.2004 in seznam udeležencev Urbarialne skupnosti ..., štel kot tožničin predlog za obnovo postopka denacionalizacije, končanega z odločbo Upravne enote ... z dne 23.10.1995. V dosedanjem postopku se niti upravni organ prve stopnje niti tožena stranka nista ukvarjala z vprašanjem, ali je bil v konkretnem primeru vložen predlog za obnovo postopka, niti z vprašanjem kdo je predlagatelj in iz katerega razloga, navedenega v določbi 260. člena ZUP, je predlog vložen. Vendar pa sodišče prve stopnje navedeno pomanjkljivo ravnanje ni štelo za takšno kršitev pravil postopka, zaradi katerih bi moralo izpodbijano odločbo odpraviti, saj iz dne 21.6.2004 vložene pritožbe zoper sklep upravnega organa prve stopnje izhaja, da je tožnica navedene listine vložila sama in da je z njihovo vložitvijo želela predlagati obnovo postopka. Ker pa je v obravnavanem primeru tožnica zamudila triletni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, kot je določen v 4. odstavku 236. člena ZUP, kar izhaja iz podatka o tem, da je odločba postala pravnomočna dne 10.11.1995, poleg tega pa ni podana nobena v določbi 5. odstavka 263. člena ZUP določena izjema za prekoračitev oziroma neupoštevanje triletnega objektivnega roka, kar tožnica v tožbi niti ne oporeka, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožba ni utemeljena.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je bila leta 1998, ko je potekel triletni objektivni rok, še v Nemčiji in ni vedela, da so jo v postopku denacionalizacije namerno izpustili. Odbornik, ki je bil za zadevo zadolžen, je namreč prejel vse dokumente. Odborniki so imeli tudi Vaško knjigo, v kateri so bili vpisani vsi deleži. Šele, ko so leta 2004 delili denar in drva od urbarialnih deležev, je izvedela, da njen delež ni vpisan. Ker ji ni bil poznan ali izročen dokument, iz katerega bi bili razvidni upravičenci urbarialnih deležev, se v roku tudi ni mogla pritožiti. Upravnemu odboru in upravni enoti pa bi moralo biti znano, da ji pripada delež, saj so razpolagali z dokumenti, iz katerih izhaja upravičenost posameznikov do priglašenih deležev. Meni, da pritožbenega roka ni zamudila, saj se na odločitev, ki ji ni bila znana, ni mogla pritožiti. Poleg tega tudi ni mogla vedeti, da so odborniki njene podatke prikrivali, saj so prejeli vso dokumentacijo in so z njimi razpolagali, je pa niso posredovali naprej. Da ji delež pripada, bi morala po uradnih podatkih vedeti tudi upravna enota. Zahteva, da se ji prizna pravica do deleža na Urbarialni skupnosti ... Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi določbe 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno oziroma revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožnica v reviziji ne navaja izrecno razlogov, zaradi katerih jo vlaga. Večji del njenih revizijskih navedb se nanaša na sam postopek denacionalizacije premoženja Urbarialne skupnosti ..., za katerega tožnica meni, da ni bil pravilno izveden. Ker pa je predmet tega spora predlog za obnovo postopka in ne postopek denacionalizacije premoženja Urbarialne skupnosti ..., revizijsko sodišče navedb, ki se nanašajo na postopek denacionalizacije, v tem postopku ni presojalo.

Z navedbo, da triletni objektivni rok ni bil zamujen, ker tožnica za odločbo o denacionalizaciji ni vedela, niti ji ni bila vročena in je za to, da njen delež ni vpisan, izvedela šele leta 2004, tožnica smiselno ugovarja nepravilni uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku, ki urejajo obnovo postopka in s tem zakonitosti tako izpodbijane sodbe, kot tudi odločbe tožene stranke in sklepa upravnega organa. Po presoji revizijskega sodišča pa ta revizijski ugovor ni utemeljen.

Postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo, je mogoče obnoviti le v okviru rokov, predpisanih v zakonu. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP 1999) je za vložitev predloga za obnovo postopka določal objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki (4. odstavek 263. člena). Z novelo Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP-C, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 74/04 z dne 17.6.2004, ki se je začela uporabljati s 1.1.2005, je bil objektivni rok petih letih skrajšan, in sicer je novela določila krajši triletni rok, ki je začel teči od dneva dokončnosti odločbe. Tako ZUP 1999 kot tudi ZUP-C pa v 5. odstavku 263. člena določata izjeme, ko je uvedba obnove postopka mogoča tudi po poteku objektivnega roka, in sicer, če je bila odločba izdana kot posledica kaznivega dejanja, ali če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca oziroma če odločba temelji na sodbi, ki je bila kasneje pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena.

Po poteku zakonskega roka se obnova (razen v primerih, določenih v 5. odstavku 263. člena ZUP) ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Navedeni zakonski rok tako veže vse pravno zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je vodil postopek, tudi osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ni bila dana možnost udeležbe. Po ustaljeni upravno sodni praksi pa je začetek teka petletnega objektivnega roka, kot ga je določal ZUP 1999, treba šteti od dneva vročitve odločbe stranki, ki je sodelovala v postopku. Da tožnica v postopku denacionalizacije ni sodelovala, ni sporno. Za sam tek objektivnega roka pa tudi ni pomembno, kdaj je tožnica izvedela za odločbo, niti ni pomembno, da za izdano odločbo zaradi svojega bivanja v tujini ni mogla vedeti.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila odločba o denacionalizaciji, katere obnovo tožnica predlaga, vročena strankam v postopku dne 25.10.1995. Odločba je postala dokončna in pravnomočna dne 10.11.1995. Tožnica pa je predlagala obnovo postopka z vlogo dne 27.4.2004, kar je več kot osem let po vročitvi oziroma dokončnosti odločbe. Ker tožnica niti ne zatrjuje obstoja izjem, ki bi opravičevale vložitev predloga po izteku objektivnega roka, je tudi po presoji revizijskega sodišča njen predlog prepozen in je zato odločitev tako sodišča, kot pred njim obeh upravnih organov, pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta svojo odločitev sicer nepravilno oprli na določbo ZUP-C, ki določa triletni objektivni rok, čeprav bi morala, glede na to, da je upravni organ prve stopnje o predlogu odločil dne 15.6.2004, uporabiti določbo ZUP 1999, ki določa petletni objektivni rok. Vendar pa glede na to, da je ob vložitvi predloga potekel tako triletni objektivni rok po določbi ZUP-C, kot tudi petletni objektivni rok po določbi ZUP 1999, navedena nepravilnost na samo zakonitost in pravilnost odločitve ni vplivala.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.