Jedro

Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnice 4. 8. 2017 in 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknila 5. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnica tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka. Pravilno bi moralo sodišče odločiti o stroških na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnica uspela z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila.

Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnica pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) spremeni tako, da je tožnica toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 37,89 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 163,60 EUR v 8 dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka), ter da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je v roku 8 dni dolžna povrniti 187,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ob plačilu dodatkov za opravljene nadure, ki jih je tožena stranka izvršila dne 4. 8. 2017 in 5. 12. 2017 ni bilo jasno, ali je s tem tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti do tožnika. Navaja, da je do plačila prišlo zaradi množičnih tožb pripadnikov Slovenske vojske, pri čemer tožniki praviloma niso razpolagali z lastnimi podatki o številu nadur po posameznih referenčnih obdobjih in je sodišče točno dejansko stanje ugotavljalo z vpogledom v evidence ter zaslišanjem strank in s strani tožene stranke predlaganih prič. Meni, da je bilo vztrajanje tožnikov pri vloženih tožbah očitno upravičeno, saj je tožena stranka naknadno 5. 3. 2018 posameznim pripadnikom ponovno izplačala 30 % dodatke, še vedno pa ni pravnomočno odločeno o tem, ali jim morebiti pripada celo 130 % dodatek. Trdi, da ni razumljivo, kdaj naj bi nastopil tisti trenutek, ko naj bi bila tožnica dolžna umakniti tožbo, da je ne bi zadele sankcije po prvem odstavku 158. člena ZPP. Zavzema se za to, da bi sodišče pri odločanju o stroških uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP, kot v drugih istovrstnih zadevah (denimo Pdp 412/2018). Navaja, da roka za umik ne določata niti ZDSS-1 niti ZPP. Zavzema se za uporabo pravila o povrnitvi stroškov v sorazmerju z uspehom v pravdi. Zatrjuje zmotno uporabo ZPP. Predlaga odločitev na podlagi uspeha v pravdi in pove, da je za vtoževano obdobje prejela 138,36 EUR bruto. Meni, da je upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je specificirala tekom postopka, saj so bili utemeljeni in potrebni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o stroških postopka, ki se je končal z ustavitvijo postopka na podlagi tretjega odstavka 188. člena ZPP, ker je tožnica tožbo v celoti umaknila. Sodišče je zmotno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP in tožnici naložilo plačilo stroškov tožene stranke z obrazložitvijo, da tožnica ni umaknila tožbe takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti na podlagi uspeha strank v postopku. Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnice 4. 8. 2017 in 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknila 5. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnica tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka. Pravilno bi moralo sodišče odločiti o stroških na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnica uspela z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila (138,36 EUR). Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnica pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP (prim.: N. Betteto, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 47).

6. Tožnici je treba kot potrebne stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje priznati: 200 točk za tožbo (tar. št. 15 Odvetniške tarife - OT), 50 točk za umik (tar. št. 15/2 OT), 5 točk za materialne stroške (11. člen OT), kar skupaj znaša 255 točk oziroma glede na vrednost točke 0,459 EUR 117,05 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 25,75 EUR in 52,00 EUR iz naslova sodne takse, tako da skupni priznani stroški znašajo 194,80 EUR, kar glede na njen 39,10-odstotni uspeh pomeni, da ji je tožena stranka dolžna povrniti 76,16 EUR stroškov. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT, zato tožnici niso bili priznani.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka toženi stranki in sicer v skupnem znesku 187,27 EUR, kar pomeni, da ji je tožnica glede na njen uspeh v postopku (60,90 %) dolžna povrniti 114,05 EUR. Po pobotu je tožnica dolžna toženi stranki plačati 37,89 EUR stroškov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

8. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici kot potrebne stroške priznalo: stroške pritožbe v višini 250 točk (tar. št. 15/4 OT), 2 % materialnih stroškov v višini 5 točk (11. člen OT), skupaj 255 točk oziroma 117,05 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 25,75 EUR in strošek sodne takse 20,80 EUR. Tožena stranka je tako tožnici dolžna povrniti 163,60 EUR stroškov za pritožbo (prvi odstavek 154. v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).