Jedro

Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatere dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso sporna. Ker v obravnavani zadevi ni bilo relevantno, kje poteka meja med nepremičninami pravdnih strank, temveč kakšna je bila obveznost tožnice iz sporazuma z dne 9. 12. 2015, oziroma kakšen je sploh bil dogovor med pravdnima strankama, in ker se v predmetnem postopku ne ureja meja, temveč zgolj ugotavlja, ali se je toženka s sporazumom z dne 9. 12. 2015 zavezala naročiti ponovno geodetsko odmero, s čimer bi sprožila ponovno evidentiranje meje svojih parcel s sosednjo tožničino parcelo, je dokaz s postavitvijo izvedenca geodetske stroke pravno nerelevanten, zato sodišče prve stopnje tega dokaza utemeljeno ni izvedlo, posledično pa ni storilo kršitve načela kontradiktornosti, oziroma kršitve pravice do izjave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica), da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v korist vsakokratnega lastnika parcele ID znak 21/3, sedaj tožnice, pri GURS-u, Območna geodetska uprava M. oziroma pri pooblaščenem geodetu v roku 30 dni naročiti in dopustiti izvedbo celotnega geodetskega postopka ureditve meje v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), med parcelo ID znak 21/3 in parcelama ID znak 21/2 in parcela 22 tako, da bo meja s parcelo ID znak 21/3, na celotni strani te parcele, oziroma zemljišča, to je na meji s parcelama parcela ID znak 21/2 in parcela ID 22 potekala tako, da bo parcela ID znak 21/3 po celotni svoji dolžini, merjeno od južne strani te parcele, vse do južne meje parcel ID znak 21/3 in parcela ID znak 22 široka vseskozi en meter, kot to izhaja iz skice terenske meritve, ki jo je izdelal GURS, Območna geodetska uprava M., sicer v nasprotnem primeru naročilo geodetskega postopka ureditve meje nadomesti ta sodba, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženki povrniti stroške postopka v višini 1.517,05 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sodbe).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tožnica že v tožbi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke, ki pa ga sodišče prve stopnje do konca postopka ni imenovalo, pri čemer je tožnica na neizvedbo predlaganega dokaza s sodnim izvedencem na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 23. 8. 2022 izrecno opozorila. Stališče sodišča v tej zvezi je bilo, da ta dokaz ni potreben, saj potek same meje med strankama ni sporen, čeprav na več mestih iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče štelo, da je potek meje med pravdnima strankama sporen. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj dokaza s sodnim izvedencem ni dopustilo, je sodba neobrazložena in je v tem delu ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko pa sodišče ni izvedlo dokaza z imenovanjem sodnega izvedenca geodetske stroke, pa je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti postopka iz 5. člena ZPP, saj se sodišče preko sodnega izvedenca ni želelo prepričati o dejanskem poteku meje in ograje ter stanju med strankama sporne meje v naravi in je bilo tožnici v tej zvezi onemogočeno dokazovanje tožbenih trditev glede spornosti poteka meje in glede dejanskih razlogov za sklenitev sporazuma s toženko z dne 9. 12. 2015. Bistvo tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je bilo prav to, da je potek meje v naravi sporen, saj meja ni odmerjena in ne poteka na način, kot je bilo to dogovorjeno s sporazumom z dne 13. 11. 2002 (v širini en meter po celotni dolžini meje med parcelama 23/6 in 23/1 in parcelo 21/2, vse k.o. ...), med A. A. in tožnico ter njenim že pokojnim možem B. B. Prav zaradi tega, ker ta sporazum ni bil nikoli realiziran, in ker meja ni potekala v skladu s tem sporazumom, sta se tožnica in toženka dogovorili s sporazumom z dne 9. 12. 2015, da se opravi ponovna meritev (pas en meter zemlje), ki jo je tožnica plačala prodajalcu A. A. Da je meja med parcelo tožnice in toženko dejansko sporna izhaja tudi iz sodnega zapisnika o ogledu na kraju samem z dne 8. 3. 2021, kjer je sodišče ugotovilo, da je na meji postavljena ograja z betonskim temeljem oziroma podolgovatimi betonskimi ploščami, med katerimi je vpeta žičnata ograja. Ker je sodišče na naroku samo ugotovilo, da je meja sporna, bi po mnenju toženke nujno moralo določiti izvedenca geodetske stroke.

Nadalje iz pritožbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve napačno navedlo, da v osnovi ne gre za sporazum kot takšen, temveč za enostransko izjavo volje toženke z dne 9. 11. 2015. Za takšen zaključek po mnenju tožnice ni nobene osnove, saj tekom postopka ne tožnica in niti toženka nista zatrjevali, da sporazum ne bi bil sklenjen. Do razlike med njima je prihajalo zgolj glede interpretacije vsebine dogovora iz tega sporazuma. Zato je v tem smislu sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da se tožnica in toženka v zvezi z listino (sporazum z dne 9. 12. 2015) nista ničesar pogovarjali. Toženka je na glavni obravnavi izpovedala naslednje: „V zvezi s sporazumom izpovem, da je tožnica prišla k meni, da si želi izmeriti en meter po celi parceli. Jaz sem jo razumela, da bo pač ponovno kontrolirala, koliko je v resnici dobila in sem navedeno podpisala.“ Toženka pa je izpovedala tudi, da je razumela, da tožnica želi preveriti, koliko je dobila, saj je tožnica vedno gnjavila za ta meter, ker je bil zgoraj ožji del, zato je mislila, da želi preveriti, če je dobila dovolj, torej glede na kvadraturo, ki je bila odmerjena, ter da to toženke ne bi motilo. Tako ni dvoma, da je toženka vedela, zakaj ji je tožnica ponudila v podpis sporazum in zakaj je bil podpisan sporazum z dne 9. 12. 2015. Po mnenju tožnice je iz sporazuma z dne 9. 12. 2015 popolnoma jasna volja toženke, da le ta dovoljuje, da se ponovno izmeri sporni pas enega metra zemlje. Sicer pa že sama terminologija iz sporazuma z dne 9. 12. 2015 (uporabljen pojem pas en meter zemlje) jasno kaže, da gre za kos zemlje, ki bo po vsej svoji dolžini širok en meter, tako kot je to tudi običajno. Sodišče je zapisalo tudi, da konkretni dogovor o poteku enega metra pasu vzdolž celotne parcele št. I. ni razviden niti iz sporazuma iz leta 2002. Sodišče je spregledalo oziroma se ni opredelilo do pisne izjave odvetnika C. C. z dne 21. 9. 2015 in z dne 12. 2. 2019 iz katerih jasno izhaja, da so se stranke v sporazumu z dne 13. 11. 2002 dogovorile, čeprav to v sporazumu ni izrecno zapisano, da bosta zakonca B. v vsej svoji dolžini med parcelama 21/3 in 21/1 ter 22 vse k.o. ..., pridobila v solastnini pas zemljišča v širini enega metra. Do pisne izjave odvetnika C. C. v sodbi se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je zato izpodbijana sodba neobrazložena in je prav tako ni mogoče preizkusiti. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnica po sklenitvi sporazuma iz leta 2002 in odmeri nove parcele postavila ograjo na sporni novi meji, tožnica prav tako graja ta zaključek, saj je tožnica v svoji izpovedbi na glavni dne 26. 8. 2021 jasno izpovedala, da je ograja, ki jo je sodišče videlo na ogledu na kraju samem, postavljena po stari meji, oziroma je bila ograja postavljena še preden je tožnica kupila parcelo št. 21/3, torej še pred sklenitvijo sporazuma iz leta 2002. Tudi v tem delu dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno.

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračila stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo tožnica izrecno uveljavlja tudi v pritožbi. Tako navaja, da sodba v določenih delih ni obrazložena in je zato v teh delih ni mogoče preizkusiti.

6. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanski stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu pa gre le za formalen (procesni preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

7. Drži sicer, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo, zakaj dokaza s postavitvijo izvedenca geodetske stroke ni dopustilo, je pa to storilo na glavni obravnavi dne 23. 8. 2022, ko je tožnici pojasnilo, da dokazni predlog s postavitvijo izvedenca geodetske stroke ni potreben, ker ni sporen potek same meje, saj je zahtevek obligacijske narave. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi glede na tožbeni zahtevek in trditve v tožbi, tožbenega zahtevka ni mogoče obravnavati na stvarnopravni podlagi, temveč kot obligacijskopravni zahtevek zaradi izpolnitve pogodbene zaveze (izpolnitve obveznosti iz dogovora iz leta 2015, po katerem bi naj toženka morala naročiti geodetsko odmero). Glede na takšno naravo tožbenega zahtevka in trditveno podlago, ki le-tega utemeljuje, je dokaz s postavitvijo izvedenca geodetske stroke pravno nerelevanten, zato tudi ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v smislu, da izpodbijana sodba nima razloga za neizvedbo predmetnega dokaza.

8. Prav tako ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do pisne izjave odvetnika C. C. z dne 21. 9. 2015 in z dne 12. 2. 2019. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ti dve izjavi (dokaza A12 in A13) nanašata na zapis sporazuma z dne 13. 11. 2002 med A. A. in D. D. ter B. B., torej na čas, ko je bila sporna nepremičnina kupljena in parcelirana, nikakor pa nista relevantni za ugotovitev volje pravdnih strank ob sklenitvi sporazuma iz leta 2015, ki se nanaša na vprašanje, ali ta sporazum zavezuje toženko naročiti novo geodetsko izmero parcel tožnice in toženke. Ker predmetni izjavi odvetnika C. C. nista pravnorelevantna dokaza v obravnavani zadevi, se sodišču prve stopnje do teh listin ni bilo treba opredeliti, zato citirana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

9. Nadalje iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni dopustilo dokaza s postavitvijo izvedenca geodetske stroke, tudi ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja določa, da je le ta vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti kot enega temeljnih načel pravdnega postopka določenega v 5. členu ZPP, ki je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Le-ta omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov pa na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatere dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso sporna.1 Ker v obravnavani zadevi ni bilo relevantno, kje poteka meja med nepremičninami pravdnih strank, temveč kakšna je bila obveznost tožnice iz sporazuma z dne 9. 12. 2015, oziroma kakšen je sploh bil dogovor med pravdnima strankama, in ker se v predmetnem postopku ne ureja meja, temveč zgolj ugotavlja, ali se je toženka s sporazumom z dne 9. 12. 2015 zavezala naročiti ponovno geodetsko odmero, s čimer bi sprožila ponovno evidentiranje meje svojih parcel s sosednjo tožničino parcelo, je dokaz s postavitvijo izvedenca geodetske stroke pravno nerelevanten, zato sodišče prve stopnje tega dokaza utemeljeno ni izvedlo, posledično pa ni storilo kršitve načela kontradiktornosti, oziroma kršitve pravice do izjave.

10. Sodišče prve stopnje pa je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi zavrnilo. Res, kot zatrjuje pritožba, med strankama ni bilo spora, da je šlo v primeru Sporazuma med pravdnima strankama z dne 9. 12. 2015 za dogovor in ne za enostransko izjavo volje toženke. Vendar pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pojasnilo, zakaj toženka na podlagi dogovora z dne 9. 12. 2015 ni dolžna naročiti nove geodetske odmere. Na podlagi izpovedbe priče E. E. ter izpovedb pravdnih strank ter razlage vsebine sporazuma, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sicer tožnica pristala na ponovno odmero svojega zemljišča, vendar pa se ni zavezala, da bo to storila prav ona. Tega ne moreta omajati v pritožbi izpostavljeni izpovedbi toženke iz glavne obravnave z dne 26. 8. 2021, da „...je tožnica prišla k njej, da si želi izmeriti en meter po celi parceli in jo je ona razumela, da bo pač ponovno kontrolirala, koliko je v resnici dobila in je navedeno podpisala, ter da je razumela, da tožnica želi preveriti, koliko je dobila, saj jo je vedno gnjavila za ta meter, ker je bil zgoraj ožji del, zato je mislila, da želi preveriti, če je dobila dovolj, torej glede na kvadraturo, ki je bila odmerjena, ter da to nje ne bi motilo.“ Tudi iz teh izjav toženke namreč ni mogoče zaključiti, da se je toženka zavezala naročiti novo geodetsko izmero. Na drugi strani pa je tožnica na glavni obravnavi dne 26. 8. 2021 izpovedala, da je leta 2015 šla k sosedi (toženki), da jo vpraša, če dovoli, da si ona (to je tožnica) ta meter, ki ga je plačala, odmeri in soseda, to je toženka je podpisala. Iz navedene izpovedbe tožnice torej jasno izhaja, da se toženka ni zavezala, da bo sama naročila in plačala geodetsko odmero, pač pa, da bo to storila prav tožnica.2 Prav tako vsebina Sporazuma z dne 9. 12. 2015 ne daje podlage za zaključek o tem, da bo prav toženka tista, ki bo naročila (in plačala) ponovno meritev, pač pa je iz sporazuma razbrati zgolj, da toženka s ponovno meritvijo med zemljišči parc. št. 21/3, 22 in 21/1, vse v k.o. ..., soglaša. 11. Ker vprašanje poteka meje ni bilo bistveno za odločitev v zadevi, so nerelevantni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica postavila ograjo po poteku meje iz leta 2002, zato so tudi pravno nerelevantne in s tem neutemeljene pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju s strani sodišča prve stopnje v tem delu.

12. Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. O stroških pritožbenega postopka tožnice je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 156. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Praviloma pritožbeno sodišče tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11. člena ZPP) odločilo, da toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP).

1 Tako sodba VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019. 2 Ponovno geodetsko odmero lahko sproži tudi tožnica kot lastnica svoje parcele, ki meji na toženkini parc. št. 21/1 in 22, obe k.o. ... ZEN, ki je veljal do 21. 4. 2022 je v prvem odstavku 28. člena določal, da se postopek evidentirane urejene maja uvede na zahtevo lastnika parcele. Sedaj veljavni Zakon o katastru nepremičnin (ZKN) pa v 79. členu pozna tudi postopek izravnave meje, ki je urejena, saj v obravnavani zadevi ni dvoma, da je bila meja urejena, in sicer z odločbo GURS-a št.... z dne ... (dokaz A10), s katero je prišlo tudi do parcelacije parcel 21/1 in 22 v 21/1, 21/3 in 22.