Jedro

Tožnik je po prejemu pravnomočne sodbe, s katero je imel priznano pravico do reintegracije k toženi stranki, toženo stranko obvestil, da se ima namen vrniti na delo in da je za določen čas zaposlen pri drugem delodajalcu. Ker je imel obveznosti tudi do drugega delodajalca in ker ni bil dolžan samovoljno prekiniti pogodbo o zaposlitvi brez odpovednega roka, dejstvo, da se ni takoj vrnil na delo k toženi stranki, ne predstavlja neupravičenega izostanka z dela. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, razveljavi se drugi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem, glede prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje, se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 21. 1. 2009 (prvi odstavek izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 8.791,60 EUR ter mu povrniti njegove stroške postopka v višini 972,36 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka pod izvršbo (drugi odstavek izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek izreka).

Zoper ugodilni del sodbe, torej zoper prvi in drugi odstavek izreka, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje ter se ne strinja s tem, da bi morala tožena stranka, če bi sledila stališču prvostopnega sodišča, čakati, kdaj bo tožnik želel nastopiti delo. Po pozivu na delo z dne 28. 12. 2008 tožnik ni več želel opravljati del po navodilih tožene stranke. Tožnik je namreč na naroku povedal, da je potem, ko se je 8. 1. 2009 zglasil na delo, že ob 11:30 odšel domov, nato pa se ni več vrnil zaradi vseh tistih papirjev. S takim postopanjem in svojo odsotnostjo z dela je tožeča stranka nedvomno kršila določbe pogodbe o zaposlitvi in ZDR. Le kako naj tožena stranka ohrani zaposlitev delavcu, ki se mu že prvi dan dela mudi domov oziroma želi imeti še isti dan dopust in samovoljno, ob 11:30 uri odide brez dovoljenja in se potem ne vrne več na delo. Če je slediti sodišču prve stopnje, bi morala tožena stranka po obvestilu z dne 9. 1. 2009 vljudno čakati, da bo delavcu pogodba o zaposlitvi pri drugem delodajalcu prenehala in ga potem ponovno prositi, da se vrne na delo k njej. Takega postopanja od tožene stranke ni mogoče pričakovati. Še posebej ne, ko je tožnik zahteval vrnitev na delo v izvršilnem postopku in toženi stranki grozil z denarno kaznijo, če ga ne bi pozvala nazaj na delo. Iz izpovedi priče M.L. z dne 2. 9. 2009 sledi, da je bil tožnik s strani navedene priče napoten na zdravniški pregled, vendar nanj ni odšel. Res je sicer, da tožena stranka tožeči ni izročila napotnice za zdravniški pregled, vsekakor pa ga je nanj napotila. Tako bi lahko tožnik odšel na pregled ter ga opravil, v kolikor bi imel interes delati pri toženi stranki. Napotnice pa mu tožena stranka ni mogla priskrbeti tisti trenutek, ko se je tožnik pri njej zglasil, saj je to storil nenapovedano, že ob 11:30 uri pa je šel domov. Naknadno bi tožena stranka tudi priskrbela zdravstveno napotnico, iz izpovedi M.L. pa je razvidno, da je bil tožnik seznanjen, da naj se zglasi pri zdravniku zaradi zdravniškega pregleda. Do takrat bi lahko tožena stranka pridobila zdravniško napotnico za zdravniški pregled. Nadalje iz izpovedi priče izhaja, da le-ta tožnika ni poslala domov, ampak je odšel sam, ko mu je prekipelo, ko je priča pričela brati opozorilo pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Spregledalo je namreč, da po veljavnih predpisih na zdravniški pregled delavca napoti lahko le delodajalec. Dne 8. 1. 2009, kot tudi kasneje, je bil tožnikov delodajalec CSD Koper, ne pa tožena stranka. Zato ga le-ta sploh ni veljavno in pravilno napotila k zdravniku. Zdravstveno zavarovanje bi namreč za pregled bremenilo delodajalca C. ... ali pa tožnika, ta pa bi lahko imel tudi odškodninski zahtevek proti toženi stranki. Sodišče samo navaja, da ima tožnik drugega delodajalca in da to ni tožena stranka. Zato tožnik ni v delovnem razmerju s toženo stranko in ne more izvajati pravic in obveznosti iz neobstoječega razmerja. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev v 14. členu določa, da delodajalec napoti delavca na pregled z napotnico. Ker tožena stranka ni delodajalec, niti to ne more biti, je kakršnokoli dejanje toženca v tej smeri protipravno. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožnik sam priznal, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del za delovno mesto „pršutar I“, zato je tožena stranka pozvala tožnika na delo le na podlagi tako sklenjene pogodbo o zaposlitvi. Obstoj delovnega razmerja po tej pogodbi, je tožeča stranka izrecno priznala na obravnavi dne 20. 5. 2009. Ko je tožena stranka tožnika pozvala na delo, ni vedela, da je tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu. Dokazov o tem tožnik ni nikoli ponudil oziroma je to priznal šele na naroku 2. 9. 2009. Sodba je tudi v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 89/2006 z dne 23. 5. 2006, izdano v zadevi med strankama zaradi obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Z navedeno sodbo je bila potrjena sodba Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 122/2004 z dne 15. 4. 2004, katero je razumeti tako, da je tožeči stranki delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „neposredni vodja v proizvodnji in skladišču gotovih izdelkov“ trajalo do konca leta 2004, do 31. 12. 2004. Taka razlaga je razvidna tudi s strani 3 sodbe, zato je v tej smeri potrebno razlagati zamudno sodbo opr. št. Pd 106/2006 z dne 10. 5. 2006 tako, da po tej sodbi delovno razmerje ni prenehalo, temveč je trajalo po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 3. 2004. Vendar pa je skladno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije trajalo le do 31. 12. 2004. Zato so navedbe sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja za delovno mesto „neposredni vodja v proizvodnji in skladišču gotovih izdelkov“ po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 3. 2004 v celoti neutemeljene. Zadnja in edina veljavna pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožnikom in toženo stranko, je pogodba o zaposlitvi z dne 31. 3. 2006. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožena stranka po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani opr. št. I 98/2008 z dne 9. 12. 2008 dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu omogočiti delo na delovnem mestu neposredni vodja v proizvodnji in skladišču gotovih izdelkov. Tožnik je uveljavljal reintegracijo na to delovno mesto, čeprav je že ob vložitvi predloga za izvršbo dne 22. 9. 2008 dobro vedel, da to ni mogoče, saj je še vedno zaposlen pri drugem delodajalcu. Tožena stranka je vezana na sklep o izvršbi in ga je morala tudi izvršiti. Po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 3. 2006 kot tudi pogodbi za delovno mesto „neposredni vodja proizvodnje v skladišču gotovih izdelkov“ z dne 31. 3. 2004, je tožnik dolžan opravljati dela in naloge po navodilih vodja pršutarne oziroma po navodilih delodajalca, poleg del in nalog določenih po pogodbi. Te je tožena stranka skladno s pogodbo o zaposlitvi tudi odredila opravljati, za kar ni bil zahtevan zdravniški pregled. Neutemeljena je nadalje odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 8.791,60 EUR. Iz napadene sodbe ni razvidno, na kateri odstavek 118. člena ZDR je sodišče oprlo svojo odločitev o odškodnini. Komentar Zakon o delovnih razmerjih v zvezi s 118. členom navaja, da se odloča glede na zahtevek tožnika, to je delavca. V obravnavani zadevi pa tožnik takega zahtevka sploh ni postavil. Tožnik je sicer na poravnalnem naroku v predmetni zadevi predložil poravnalni predlog in navedel, da lahko sodišče to upošteva pri sojenju po 118. členu ZDR, vendar pa sodišče med listinami, na katere je oprlo svojo sodbo, ne navaja nobenega poravnalnega predloga. V poravnalnem predlogu tožnik svojih odškodninskih zahtevkov ni specificiral. V njem sicer govori kot o odškodnini za odpoved reintegraciji, vendar tega dela zahtevka ni nikoli umaknil. Ravno tako je tožnik ves čas vztrajal, da se vrne nazaj na delo k toženi stranki, čeprav so njegova dejanja kazala drugače. Tožnik je vložil izvršbo za izvršitev na delovnem mestu pri toženi stranki, tožbeni zahtevek je vseboval tudi reintegracijski del, torej je možno zaključiti le, da si je želel nadaljevati delo, čeprav je hkrati trdil, da so odnosi močno skrhani. Sodišče tudi ni upoštevalo pogojev, ki jih zahteva za odločitev 118. člen ZDR, tožnik pa ni nikoli navajal, da ne bi želel nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki. Iz njegove izpovedi izhaja, da „je bilo delo pri toženi stranki lepo, plača višja“. Ravno tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki kot predpostavke za odločitev po 118. členu ZDR. Nedvomno je odločitev, ki temelji na določbi 118. člena ZDR, materialnopravno zmotna v sami osnovi, saj je bil tožnik ves čas od januarja 2007 do zaključka obravnave zaposlen pri drugem delodajalcu. Institut po 118. členu ZDR bi lahko uporabil zgolj za delavce, ki so pri delodajalcu zaposleni, to pa tožnik nedvomni ni bil. Posledično je neutemeljena tudi odločitev glede stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik izpodbija navedbe tožene stranke, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

V repliki na odgovor na pritožbo tožena stranka predstavlja sodno prakso pritožbenega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi z odločanjem po 1. in 2. odstavku 118. člena ZDR, ter predlaga, da je potrebno izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se zahtevek zavrne oziroma sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške replike na odgovor na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ter je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, v zvezi z odločitvijo o odškodnini po 118. členu ZDR pa je odločilo, ne da bi tožnik specificiral tožbeni zahtevek ter v tem delu tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je odločitev o višini prisojene odškodnine najmanj preuranjena.

Pravilna je odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi neupravičenega izostanka z dela na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da tožnik ni storil očitane kršitve po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj ni neopravičeno izostal z dela. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnik dne 8. 1. 2009 ni bil reintegriran v delovno razmerje, saj je bil takrat še vedno v delovnem razmerju pri C. ..., kjer se je zaposlil v času trajanja sodnega spora zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče tožene stranke, da mora delavec, ki se je zaposlil v vmesnem času, ko je trajal spor zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po pozivu delodajalca takoj nastopiti delo. Izvedeni dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da do reintegracije delavca sploh še ni prišlo, ker je bil tožnik v tem času zaposlen še pri drugem delodajalcu. Tožnik je toženo stranko seznanil, da se ima namen vrniti na delo k toženi stranki, ter z dejstvom, da je za določen čas zaposlen pri C. ..., ki se izteče 22. 1. 2009 in da bi se lahko zaposlil pri toženi stranki z dnem 23. 1. 2009. Zato očitek, da gre za neupravičen izostanek z dela, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj ima delavec, ki se v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, obveznosti tudi do drugega delodajalca in od njega ni mogoče zahtevati, da takoj samovoljno brez odpovednega roka prekine pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z drugim delodajalcem, če se odloči za vrnitev na delo k prvemu delodajalcu na podlagi sodne odločbe, izdane v delovnem sporu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene, saj je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pravilna in skladna z ZDR. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je tožnik uveljavljal reintegracijo v izvršilnem postopku, saj gre v obeh primerih (pri prostovoljnem in prisilnem pozivu nazaj na delo) za enak pravni položaj, torej za primer, ko delavca vežejo odpovedni roki pri drugem delodajalcu in ne more nemudoma nastopiti dela pri delodajalcu, h kateremu je reintegriran. Glede na takšno materialnopravno stališče ni bistveno, ali je tožnik uveljavljal reintegracijo na delovno mesto „neposredni vodja proizvodnje v skladišču gotovih izdelkov“, ali pa na delovno mesto „pršutar I.“. V tem delu pritožba ni utemeljena , zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

Pritožba sicer neutemeljeno navaja, da tožnik ni umaknil reintegracijskega zahtevka, oziroma da se je želel vrniti na delo k toženi stranki, zaradi česar naj do odškodnine po 118. členu ZDR sploh ne bi bil upravičen. Tožnik je na pripravljalnem naroku predlagal, da naj sodišče pisni poravnalni predlog (list. št. 19 in 20 v sodnem spisu) upošteva pri sojenju po 118. členu ZDR, če do sporazuma ne bi prišlo. Odškodnino po 118. členu ZDR je torej uveljavljal podrejeno, zato so podane predpostavke za vsebinsko odločanje o tem delu tožbenega zahtevka. Vendar pa tožnik v pisnem predlogu višine odškodnine ni specificiral, zato bi moralo sodišče prve stopnje, v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbeti, da bi tožnik navedel ustrezna dejstva in predlagal dokaze o škodi in njeni višini zaradi odmere odškodnine, ki sploh lahko pride v poštev, ter bi sodišče prve stopnje moralo v zvezi s tem izvajati dokaze, da bi sploh imelo podlago za določitev odškodnine po 118. členu ZDR. Ker gre za pravni položaj, ko se tožnik ni vrnil k delodajalcu, oziroma je bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, ne pride v poštev „klasični“ izrek po 118. členu, ko torej sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja in razveže pogodbo o zaposlitvi, kar pa ne pomeni, da tožniku ne pripada odškodnina po 118. členu ZDR. Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek glede odškodnine po 118. členu ZDR, torej pozvati tožnika, da navede dejstva in predlaga dokaze o škodi in njeni višini ter po izvedenem dokaznem postopku ponovno odločiti o tem delu tožbenega zahtevka.

Če sodišče druge stopnje, v skladu s 355. členom ZPP, na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obravnavani zadevi je podan tak primer. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, sodišče prve stopnje glede odškodnine po 118. členu ZDR ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, zato teh pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo dokaznega postopka pred sodiščem druge stopnje. S takšnim postopanjem bi namreč sodišče druge stopnje prevzelo pristojnosti prvostopenjskega sodišča, ki dokazov v tej smeri sploh ni izvajalo, vendar pa to ni namen citirane določbe 355. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.