Jedro

Določbe 31. in 32. člena ZDen se nanašajo na vračanje stavbnih zemljišč, ki so bila podržavljena po predpisih, navedenih v 3. členu, ter po predpisih, ki niso navedeni v 3. členu, bili pa so izdani pred uveljavitvijo ustave SFRJ iz leta 1963.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 26.1.1994, s katerim je organ prve stopnje na podlagi 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavrgel zahtevo za denacionalizacijo zemljišča - parcele št. 1263/1, vpisano pri vložku št. 532, ker je ugotovil, da ni pogojev za uvedbo postopka. Tožena stranka v obrazložitvi pojasni, da imata pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo upravičenec in njegov pravni naslednik. Pojem upravičenca je opredeljen v 9. členu zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS št. 27/91, 31/93) in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, ter so to osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno s predpisi navedenimi v 3. členu ZDen oziroma na način določen v ZDen. Drugi kriterij pa je pogoj, da so bile te osebe jugoslovanski državljani ob podržavljenju. Nepremičnine, ki so predmet zahteve, so bile tožnikoma podržavljene na podlagi odloka o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih, namenjenih za gradnjo poslovnih objektov na delu območja zazidalnega načrta industrijske cone (Uradni list SRS št. 16/89), ki je bil izdan na podlagi 10. člena zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84, 33/89 in odločba ustavnega sodišča Uradni list RS št. 24/92). Pravkar navedeni predpis v 3. členu ZDen ni naveden. ZDen je v 4. členu pravico do denacionalizacije razširil še na tiste upravičence, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi katerega izmed predpisov, ki ni naveden v 3. členu ZDen, pod pogojem, da je bil predpis izdan do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963. Predpisi sprejeti po uveljavitvi ustave SFRJ iz leta 1963, ki so tudi omogočali podržavljenje in med nje predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena zemljišča tožnikov, spada, torej niso podlaga za uvedbo postopka denacionalizacije. Zato je tožena stranka pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnila. Določbe ZDen, na katere se upravni organ prve stopnje sklicuje v izpodbijanem sklepu, so uvrščene v splošni del zakona in veljajo za vse upravičence in vse vrste premoženja brez izjeme, torej tudi za stavbna zemljišča ter je organ prve stopnje na podlagi 2. odstavka 125. člena izdal sklep, ker je pravilno ugotovil, da ni pogojev za uvedbo postopka.

Tožnika uveljavljata kot tožbena razloga nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnika se kakor že v pritožbi sklicujeta na določbo 31. in 32. člena ZDen, ki zajemata vse tiste primere, ko so bila zemljišča podružbljena na kakršnikoli podlagi in ne le po predpisih, ki so določeni v 3 in 4. členu ZDen. Mnenja sta, da pomenita določbi 31. in 32. člena "lex specialist" v razmerju do ostalih določb ZDen. Res so bila tožnikoma odvzeta zemljišča na podlagi odloka sprejetega šele leta 1989, vendar predstavljajo občinski odloki v zadnjih letih pred osamosvojitvijo največkrat neutemeljene uzurpacije privatne zemlje, pri čemer so bili interesi kmetijstva in posameznikov zanemarjeni, občine pa so zasledovale le profitne namene. Občinski odloki pa so bili pogosto predmet ustavnih sporov. Zemljišča tožnikov leže v lepi nedotaknjeni dolini, nekaj gradenj, ki jih je povzročila občinska uprava, je spremenilo dolino v naravnega spačka. Tožena stranka je bistveno kršila pravila postopka, ker je zaradi opustitve obrazložitve glede bistvene okoliščine - uporabnosti 31. člena ZDen onemogočila preizkus izpodbijane odločbe. V analognih primerih upravni organi prve stopnje vzpostavljajo povsod lastninsko pravico, kjer je bila priznana pravica uporabe v korist prejšnjih lastnikov. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za spor glede vprašanja, ali se po določbah ZDen za upravičenca do denacionalizacije štejejo tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega po uveljavitvi ustave SFRJ iz l. 1963, ki tudi sicer ni naveden v 3. členu ZDen.

Ni utemeljena tožbena pripomba, da je tožena stranka kršila pravila postopka, ker ni obrazložila bistvene okoliščine - uporabnosti 31. in 32. člena ZDen, ki pomenita posebni predpis v razmerju do drugih določb ZDen. Zmotno je stališče tožnikov, kolikor menita, da navedeni določbi urejata vračanje stavbnih zemljišč, ne glede na to, kdaj in na kakšni pravni podlagi so bila prejšnjim lastnikom podržavljena. Tožena stranka je pravilno in v zadostnem obsegu pojasnila vsebino navedenih splošnih določb zakona, in jih sodišče zato sedaj ne ponavlja. Navedene določbe se nanašajo na denacionalizacijo oziroma njene upravičence ne glede, kakšno premoženje jim je bilo podržavljeno. S tem je tožena stranka hkrati tudi pojasnila, da je uporabnost določb 31. in 32. člena ZDen omejena s splošnimi določbami zakona, zato očitek, da je tožena stranka kršila materialni zakon - 31. člen ZDen, ni utemeljen.

Ker je po povedanem tožena stranka v izpodbijani odločbi za zavrnitev tožnikove pritožbe podala pravilne razloge, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče, enako kot ZUP uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, štev. 1/91-I).