Jedro

Zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra tožeči stranki ne moreta imeti boljšega procesnega položaja zoper nova toženca (toženi stranki sta aktivna družbenika prvotno tožene stranke, ki je bila v času postopka pred sodiščem prve stopnje izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije), kot sta ga imela zoper prvotno toženo stranko. V času izbrisa veljavna določba 6. odstavka 442. člena ZFPPIPP je določala, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti, če je pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu tega zakona imela neplačane obveznosti. Toženi stranki nista univerzalna pravna naslednika prvotno tožene stranke, saj je po stališču sodne prakse to veljalo v primeru odgovornosti družbenikov v ureditvi po prej veljavnem ZFPPod. V zvezi z ureditvijo po ZFPPIPP gre po stališču sodne prakse za singularno pravno nasledstvo aktivnih družbenikov.

Potem ko je bil postopek na prvi stopnji prekinjen po izbrisu prvotno tožene stranke, sta aktivna družbenika v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP prevzela postopek v stanju, v kakršnem je bil ob izbrisu oziroma ob prekinitvi postopka. Zato prevzem postopka nujno pomeni, da pravni nasledniki lahko v pravdi uveljavljajo vse tiste ugovore, ki jih je lahko uveljavljala že prvotno tožena stranka. Že prvotno tožena stranka je v odgovoru na tožbo smiselno uveljavljala pobotni ugovor, saj je navedla, da sta tožnika povzročila stroške ter je tudi specificirala, koliko jima ob upoštevanju stroškov oziroma škode, ki naj bi jo povzročila toženi stranki, sploh (po pobotanju) pripada iz naslova prihodkov iz delovnega razmerja. Prav tako je tožena stranka že k odgovoru na tožbo predložila celotno listinsko dokumentacijo, s katero je smiselno uveljavljala svoje zahtevke iz pobota. Zato ni nastopila prekluzija uveljavljanja pobota, temveč sta sedaj tožena pravna naslednika s pripravljalno vlogo po pooblaščencu le precizirala višino pobotnega ugovora, ki ga je uveljavljala že prvotno tožena stranka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pobotni ugovor toženih strank obravnavati po vsebini, ne pa ga zavrniti že zaradi tega, ker naj v času izbrisa tožene stranke veljavna določba 442. člena ZFPPIPP ne bi določala, da lahko aktivni družbeniki zahtevajo povračilo škode.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe (drugi odstavek točke II izreka, prvi odstavek točke III izreka ter točka IV izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve prvotožeče stranke do prvotožene stranke in drugotožene stranke (solidarno) iz naslovov: - plače za oktober 2008 v neto znesku 432,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2008 dalje do plačila; - stroškov cestnin, predora v znesku 29,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2008 dalje do plačila; - dnevnic v znesku 1.713,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2008 dalje do plačila; - plače za november 2008 v neto znesku 116,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila; - stroškov cestnin, predora 8,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila; - dnevnic v znesku 385,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila (točka I izreka).

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve drugotožeče stranke do prvotožene stranke in do drugotožene stranke (solidarno) iz naslovov: - plače za november 2008 v neto znesku 432,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila; - stroškov cestnin, predora 24,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila; - dnevnic v znesku 1.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila; - plače za november 2008 v neto znesku 182,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila; - dnevnic 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2009 dalje do plačila (prvi odstavek točke II izreka).

Razsodilo je, da sta vse navedene zneske prvo in drugotožena stranka dolžni poravnati prvotožeči in drugotožeči stranki v roku 8 dni pod izvršbo (drugi odstavek točke II izreka).

Nadalje je sodišče ugotovilo, da ne obstaja terjatev toženih strank do prvotožeče stranke v znesku 1.115,33 EUR in do drugotožeče stranke v znesku 1.110,08 EUR (prvi odstavek točke III izreka). Kar sta zahtevali tožeči stranki več in drugače, je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Odločilo je, da sta prvo in drugotoženi stranki solidarno dolžni poravnati tožečim strankam stroške postopka v znesku 526,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka IV izreka).

Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pobotni ugovor toženih strank v skupni višini 2.225,41 EUR, sta se pravočasno pritožili toženi stranki zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da izpodbijani del sodbe razveljavi in ugotovi, da obstoji terjatev toženih strank oziroma izbrisane družbe do prvega tožnika v višini 1.115,33 EUR in do drugega tožnika v višini 1.110,08 EUR in se ti terjatvi pobotata z zahtevkom tožečih strank, ter se tudi v tem delu zahtevek tožečih strank zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje novo sojenje, tožečima strankama pa naloži v plačilo pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navajata, da je sodišče prve stopnje pobotni ugovor toženih strank, s katerim sta v pobot uveljavljali terjatve, ki jih je imela izbrisana družba do tožnikov, zavrnilo iz razloga, ker so stroški, ki sta jih v pobot uveljavljali toženi stranki, nastali družbi A. d.o.o. in ne toženima strankama. Družba A. d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra dne 29. 8. 2011, toženi stranki pa sta pobotni ugovor podali šele z vlogo z dne 2. 11. 2012. Zato je sodišče prve stopnje štelo, da povračila stroškov ne moreta več zahtevati. Po stališču sodišča prve stopnje Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) v 442. členu ureja le pravice upnikov izbrisane družbe, saj nima določb o tem, da bi lahko družbeniki izbrisane družbe po izbrisu družbe zahtevali povračilo škode, ki je nastala izbrisani družbi in tudi ne o tem, da bi lahko družbeniki izbrisane družbe uveljavljali svoje terjatve v pobot. S tem se toženca ne strinjata ter navajata, da je družbenik družbe z omejeno odgovornostjo univerzalni pravni naslednik družbe, kar smiselno izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 in lahko v imenu izbrisane družbe poda tudi pobotni ugovor. Treba je tudi upoštevati pravno naravo določbe 442. člena ZFPPIPP, ki določa, da aktivni družbeniki izbrisane pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev obveznosti družbe. Pravna narava prehoda obveznosti družbe do upnikov na družbenike je namreč zakoniti prevzem dolga (prvi odstavek 427. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ), pri tem pa se šteje, da so izpolnjene predpostavke za prevzem dolga, v kolikor so izpolnjeni pogoji po ZFPPIPP, po katerem preide terjatev na aktivne družbenike. Prevzemnik dolga pa lahko uveljavlja proti upniku vse ugovore, ki izvirajo iz pravnega razmerja med prejšnjim dolžnikom in upnikom, iz katerega izvira prevzeti dolg ter ugovore, ki jih ima sam proti upniku (prvi odstavek 431. člena OZ). Razlaga sodišča prve stopnje, da družbeniki ne morejo uveljavljati ugovorov, ki bi jih zoper terjatev imela izbrisana družba, je nepravično, saj bi izključevalo tudi vse ugovore, npr. ugovor izpolnitve obveznosti. To bi pomenilo, da bi lahko upniki v postopku zoper družbenike dejansko zahtevali več (ali celo dvakrat) kot zoper prvotnega dolžnika. Osnovno načelo prevzema odgovornosti za drugega je, da obveznost odgovornega ne sme biti večja od obveznosti glavnega dolžnika. Pri tem se toženi stranki sklicujeta tudi na 1017. in 1024. člen OZ. Ni smisel danes že razveljavljenega 442. člena ZFPPIPP, da pridobijo upniki boljšo terjatev, kot bi jo imeli proti izbrisani družbi. To velja zlasti v konkretnem primeru, saj je bila tožena stranka organizirana kot d.o.o., kjer družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo. Zato je treba po stališču toženih strank določbo ZFPPIPP, ki pomeni odstop od navedenega osnovnega načela, vedno razlagati restriktivno in v korist družbenikov. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati pobotni ugovor toženih strank in pobotati terjatve tožnikov s terjatvijo, ki sta jo v pobot uveljavljali toženi stranki (in prej izbrisana družba). Toženi stranki dodajata, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz obrazložitve izhaja, da naj bi toženi stranki podali pobotni ugovor šele 2. 11. 2012, torej prepozno, saj je bila družba A. d.o.o. že 29. 8. 2011 izbrisana iz registra družb. To ne drži, saj je že prvotno tožena družba A. d.o.o. v odgovoru na tožbo z dne 10. 7. 2009 navajala, da je terjatev tožnikov manjša, tudi iz razloga, ker sta tožnika izbrisani družbi povzročila škodo in druge stroške, pri čemer je v odgovoru na tožbo te stroške specificirala in obrazložila. Ker iz laičnega odgovorna na tožbo nedvomno izhaja, da tožena stranka v pobot uveljavlja določene svoje terjatve, sta toženi stranki v svoji vlogi z dne 2. 11. 2012 zgolj precizirali pobotni ugovor prvotno tožene stranke. V kolikor tega ne bi storili, bi ju moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da to storita.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Toženi stranki, aktivna družbenika prvotno tožene stranke A. d.o.o., ki je bila v času postopka pred sodiščem prve stopnje dne 29. 8. 2001 izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije, pravilno poudarjata, da zaradi izbrisa tožeči stranki ne moreta imeti boljšega procesnega položaja zoper nova toženca, kot sta ga imela zoper prvotno toženo stranko. V času izbrisa veljavna določba 6. odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, s spremembami; ZFPPIPP) je določala, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti, če je pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu tega zakona imela neplačane obveznosti. Toženi stranki zmotno menita, da sta univerzalna pravna naslednika prvotno tožene stranke, saj je po stališču sodne prakse to veljalo v primeru odgovornosti družbenikov v ureditvi po prej veljavnem Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS št. 54/99, 110/99, 97/00 - odločba US, 50/02 - sklep US, 93/02 - odločba US, 31/07 ZFPPod-B in 58/07 - odločba US; ZFPPod). V zvezi z ureditvijo po ZFPPIPP gre po stališču sodne prakse za singularno pravno nasledstvo aktivnih družbenikov (prim. VSL sklep I Cpg 1288/2011 z dne 16. 11. 2012, VSL sklep I Ip 2795/2012 z dne 22. 8. 2012, VSK sklep II Ip 40/2012 z dne 21. 6. 2012), kar pa za samo rešitev pritožbe niti ni bistveno.

Po tem, ko je bil postopek na prvi stopnji prekinjen po izbrisu prvotno tožene stranke, sta namreč aktivna družbenika v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP prevzela postopek v stanju, v kakršnem je bil ob izbrisu oziroma ob prekinitvi postopka. Zato prevzem postopka nujno pomeni, da pravni nasledniki lahko v pravdi uveljavljajo vse tiste ugovore, ki jih je lahko uveljavljala že prvotno tožena stranka. Torej lahko proti tožniku uveljavljajo vse tiste ugovore iz materialnopravnega razmerja, ki jih je imela že prvotno tožena stranka. Poleg tega pa je iz podatkov v spisu tudi razvidno, da je že prvotno tožena stranka A. d.o.o. v odgovoru na tožbo smiselno uveljavljala pobotni ugovor, saj je navedla, da sta tožnika povzročila stroške ter je tudi specificirala, koliko jima ob upoštevanju stroškov oziroma škode, ki naj bi jo povzročila toženi stranki, sploh (po pobotanju) pripada iz naslova prihodkov iz delovnega razmerja. Prav tako je tožena stranka že k odgovoru na tožbo predložila celotno listinsko dokumentacijo, s katero je smiselno uveljavljala svoje zahtevke iz pobota. Zato ni nastopila prekluzija uveljavljanja pobota, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje, temveč sta sedaj tožena pravna naslednika s pripravljalno vlogo z dne 30. 12. 2012 po pooblaščencu le precizirala višino pobotnega ugovora, ki ga je uveljavljala že prvotno tožena stranka. Zato toženi stranki v pritožbi utemeljeno opozarjata, da bi ju moralo sodišče, če sami ne bi precizirali pobotnega ugovora, na to pozvati, na podlagi določila o materialnem procesnem vodstvu v smislu 285. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bi torej moralo pobotni ugovor toženih strank obravnavati po vsebini, ne pa ga zavrniti že zaradi tega, ker naj v času izbrisa tožene stranke veljavna določba 442. člena ZFPPIPP ne bi določala, da lahko aktivni družbeniki zahtevajo povračilo škode. Posledično, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo utemeljenosti v pobot uveljavljanih terjatev, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej po vsebini obravnavati v pobot uveljavljano škodo, ki naj bi jo s svojim ravnanjem povzročila tožnika. Glede na uspeh strank v novem sojenju bo tudi ponovno odločilo o stroških postopka.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo vseh dejstev, ki se nanašajo na pobotni ugovor, ki ga je podala že prvotno tožena stranka in sta ga zatem precizirala oba toženca. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek glede pobotnega ugovora ter sprejeti novo dokazno oceno na podlagi uspeha dokaznega postopka. Sodišče druge stopnje bi torej prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.