Jedro

Določba 54. člena ZZZPB kogentno določa, kdaj lahko Zavod za zaposlovanje zahteva vrnitev sredstev izplačanih iz naslova štipendiranja. Ker med temi razlogi ni naštet razlog nedokončanja študija, Ustavno sodišče pa je razveljavilo Pravilnik o štipendiranju, s katerim je minister predpisal razloge vračanja in razloga nedokončanega študija, ni mogoče zahtevati vrnitve štipendije na podlagi neizpolnitve pogodbe o štipendiranju. Določba 54. člena je lex specialis, ki kogentno določa obveznosti in pravice iz Pogodbe o štipendiranju. Pogodbeni stranki ne moreta s svobodno voljo drugače urediti teh razmerij, kot jih je predpisal zakonodajalec v ZZZPB.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je primarno zahtevala vračilo štipendije na podlagi Pravilnika o štipendiranju in odločbe, podredno pa na podlagi določbe 210. člena ZOR.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Svojega zahtevka ne opira na Pravilnik o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 29/93 s spremembami), za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je Ustavno sodišče razveljavilo, temveč določbe Pravilnika o štipendiranju iz leta 1991 (Ur. l. RS, št. 24/91), ki je veljal v času dodelitve štipendije toženki. Zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je pravna podlaga obravnavanega zahtevka 2. odst. 31. in 31. člena Pravilnika iz leta 1991. Sicer pa, če je Ustavno sodišče razveljavilo specialni predpis, je za presojo okoliščin potrebno uporabiti splošno ureditev, ki je takrat veljala, t.j. 210. člen ZOR, kar je tožeča stranka uveljavljala. Za 210. člen ZOR ni pomembno, ali je temelj prehoda pogodba ali upravna odločba, temveč ali je šlo za neupravičen prehod sredstev in premoženja. Tožena stranka študija ni končala v roku in ni dokazala, kar bi morala predložiti z dokazili. Izreden študij na filozofski fakulteti ne predstavlja rednega šolanja, za katerega je bila toženki dodeljena štipendija.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka pridobila štipendijo z odločbo tožeče stranke (priloga A2) in da je tožeča stranka izdala to odločbo na podlagi 24. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS 24/91 in 14/92, v nadaljevanju Pravilnik iz 1991). V obrazložitvi odločbe je zapisano, da štipendist izpolnjuje pogoje in se mu dodeli štipendija skladno s kriteriji in merili Pravilnika iz 1991 leta in da je štipenditor seznanil štipendista z razlogi za prenehanje, mirovanje in vračilo štipendije.

Tožbena podlaga tožeče stranke je, da tožeča stranka zahteva vračilo prejetih sredstev, ker je tožena stranka po svoji krivdi kljub zakonskim in statusnim možnostim izgubila status študenta in ni predložila tožeči stranki dokazila o zaključenem šolanju in šolanja ni dokončala. Tožeča stranka je še navajala, da je tožena stranka po svoji krivdi izgubila status študenta ter prekinila šolanje, zato je dolžna vrniti neupravičeno prejeta sredstva (list. št. 2). Na glavni obravnavi pa je podala še podrejeno tožbeno podlago ob enakem (denarnem) zahtevku in sicer 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v času, ko naj bi prišlo do neupravičenega prehoda premoženja na toženo stranko (tožeča stranka je predložila izračun obveznosti tožene stranke na dan 12.7.1996).

Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v odločbi ugotovilo, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I.10/99 razveljavilo 35. člen Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 29/93 - 81/97), sporna odločba pa je bila izdana na podlagi Pravilnika iz 1991. leta. Glede materialnopravne podlage pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodnik pri upravljanju sodniške funkcije vezan na Ustavo in zakon. V skladu z Ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe (3. člen Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji). Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z ustreznimi spoznanji pravne vede (2. odst. 3. člena Zakona o sodiščih). To pomeni, da sodnik lahko presoja ali so določbe pravilnika kot podzakonskega akta v skladu z zakonom in ustavo in mu pri tem ni treba prekinjati postopka in sprožiti pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov. Zato je pritožbeno sodišče presojalo, ali je Pravilnik o štipendiranju iz 1991. leta v določbah, ki obravnava vrnitev štipendije zaradi prekinitve šolanja oziroma nedokončanega šolanja, kar je zatrjevala tožeča stranka, v skladu z zakonsko podlago, ki je urejala vrnitev sredstev (ko Zavod za zaposlovanje dodeli štipendijo na podlago Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS št. 5/91 in naslednji). O podobni zadevi je Ustavno sodišče odločalo v zadevi U-I-10/99, ko je preslojalo 35. člen Pravilnika o štipendiranju iz 1993. leta, ki je glede obveznosti vračanja, ko štipendist prekine izobraževanje, določal identično obveznost kot 31. člen Pravilnika iz 1991. leta. V 2. odst. 31. člena Pravilnika iz 1991. leta je le določeno (v tem je razlika), da se načini in roki vračila določijo z izvensodno poravnavo, kar pa v tej zadevi ni odločilnega pomena, saj je odločilno, ali lahko tožeča stranka predpiše dolžnost vračanja s pravilnikom in ali je tedaj pogodba o štipendiranju v skladu z zakonom.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da gre pri presoji Pravilnika iz 1991. leta za identični primer, kot ga je presojalo že Ustavno sodišče v zvezi s 35. členom Pravilnika o štipendiranju iz 1993. leta. Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijana določba 35. člena Pravilnika iz 1993. leta nima vsebinske podlage v zakonu, ker zakonsko pooblastilo za določitev meril in pogojev za pridobivanje štipendije, ne pooblašča ministra tudi za določitev meril in pogojev za vrnitev štipendije. Tudi določba zakona, ki govori le o obveznosti vračila sredstev izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in iz sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja, ne more biti podlaga za določitev obveznosti vračila štipendije. Zato je tak podzakonski predpis v neskladju z 2. odst. 120. člena Ustave oziroma gre za kršitev načela legalitete pri delovanju državne uprave. V odločbi je Ustavno sodišče podrobno obravnavalo tudi vsebino oziroma pooblastilo tožeče stranke na podlagi 54. člena ZZZPB, ki ureja pravico in obveznost zavoda zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja. Eden od razlogov je nenamenska poraba sredstev. Odgovornost za namensko porabo javnih sredstev pa naj bi izhajala iz predpisov o državnem proračunu oziroma o javnih financah. V 11. točki obrazložitve Ustavno sodišče ugotavlja, da je vrnitev štipendije, izplačane iz javnih sredstev, obveznost prejemnika štipendije, ki jo kot tako lahko določi le zakon. Bistveno za odločitev o skladnosti Pravilnika z Ustavo in zakonom je torej, ali je ta obveznost v zakonu določena. Iz 3. odst. 59. člena ZZZPB taka obveznost ne izhaja. Pooblastilo za določitev meril in pogojev za pridobitev štipendije, ne pooblašča ministra tudi za določitev meril in pogojev za vrnitev štipendije. Iz te zakonske določbe zato lahko izhaja le pooblastilo za določitev prenehanja izplačevanja štipendije, kolikor upravičenec zanjo ne izpolnjuje več pogojev. Zato je bilo treba tudi pravno razmerje med pravdnima strankama presojati v luči posebnega predpisa, ki torej ureja tako dodeljevanje kot vračilo štipendij, ki so izplačane iz javnih sredstev. Sicer poznamo več vrst štipendij in več razlogov za dodeljevanje štipendij. Gre lahko za javna sredstva ali za zasebna sredstva. Gre za različne pogodbe o štipendiranju, ki imajo različno pravno podlago. Res je, kar smiselno trdi tožeča stranka, da sta pravni stranki sklenili pogodbo o štipendiranju (tožeča stranka smiselno zatrjuje krivdno nastalo škodo zaradi neizpolnitve pogodbe). Tudi vsebina odločbe (priloga A2) je takšna, da bi jo bilo lahko uvrstiti med individualni upravni akt oziroma akt poslovanja tožeče stranke, ko izbere štipendista izmed prijavljenih kandidatov in določi štipendijo. Zato v tem primeru lahko govorimo o pogodbi o štipendiranju kot o konsenzualni pogodbi. Vendar je treba odgovoriti na vprašanje, ali lahko tožeča stranka, kot močnejša pogodbena stranka, zahteva od tožene stranke nekaj več kot ima to pravico po specialni določbi 54. člena Zakona o poslovanju in zavarovanje za primer brezposelnosti. Gre za specialni predpis, ki je kadar gre za javna sredstva, ki so bila dodeljena iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in sredstev najmenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja ter iz sredstev iz naslova štipendiranja (kar za oblastni organ dodeli Zavod za zaposlovanje), kogentnega značaja. Zato ni mogoče govoriti o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij (10. člen ZOR), če so določbe Pogodbe o štipendiranju v nasprotju s kogentnim predpisom oziroma presegajo začrtan okvir vračanja iz kogentno predpisanega 54. člena ZZZPB. Zakonodajalec je očitno ločil primere in sredstva, ko ima štipenditor pravico zahtevati javna sredstva v primeru neizpolnitve pogodbe nazaj za razliko od štipendista in štipendije, ki jih je tožeča stranka izplačevala. To izhaja tudi iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-10/99. Ustavno sodišče namreč poudarja, da ni protiustavno zahtevati vračilo štipendij (2. člen Ustave), vendar mora biti obveznost vračanja glede tovrstnih javnih sredstev v posebnem zakonu v naprej predpisana. Zato je tudi določba 31. člena in 32. člena Pravilnika iz 1991.leta v nasprotju s 54. členom ZZZPB, ki je v tem primeru kogentni predpis in zato je tudi zapis na "odločbi o vračilu štipendije ničen (103. člen ZOR).

Ker je tožena stranka prejela štipendije na podlagi pogodbe o štipendiranju, ki jo je oblikovala tožeča stranka z odločbo, tožena stranka pa s sprejemom potrdila, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je prišlo do obogatitve na strani tožene stranke oz. prehoda premoženja brez podlage. Pravna podlaga je namreč še veljavna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ni utemeljena tudi druga tožbena podlaga, to je določba 210. člena ZOR.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa je z dopolnjeno materialnopravno podlago preverilo pravilnost te odločitve, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).