Jedro

Kraje začasno uvoženega osebnega avtomobila ni mogoče šteti za dogodek v smislu 1. odst. 324. člena CZ. Ker v primeru kraje začasno uvoženega avtomobila oprostitev plačila carine v zakonu ni predvidena, oprostitev plačila carine in drugih uvoznih dajatev ni mogoča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice z dne 4.5.1994, s katero je bila tožnici obračunana carina in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 250.030,00 SIT za začasno uvoženi osebni avto Suzuki Swift GS 1/3 po uvozni carinski deklaraciji z dne 15.3.1991. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je z odločbo Carinarnice z dne 18.3.1991 bil tožnici dovoljen začasni uvoz navedenega osebnega avtomobila do 27.6.1991, ki je bil kasneje podaljšan do 27.6.1992. Začasno uvoženega osebnega avtomobila tožnica do roka ni vrnila v tujino. Dne 24.6.1992 pa je prijavila krajo spornega avtomobila, vendar ni vložila zahteve za oprostitev vrnitve začasno uvoženega osebnega avtomobila in tudi ne razpolaga z dokazi, kot jih predpisuje 2. odstavek 324. člena Carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76-21/90). Ker v zadevi ne gre za blago, ki bi bilo uničeno oziroma poškodovano tako, da ne bi bilo uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo, tudi ni podlage za oprostitev obveznosti vračila začasno uvoženega blaga v tujino in oprostitve plačila carine. Obveznost plačila carine za začasno uvoženo blago nastane z dnem, ko je potekel rok za vračilo blaga v tujino (4. točka 1. odstavka 19. člena CZ) in carinarnica v takšnem primeru začne postopek carinjenja po uradni dolžnosti (3. odstavek 249. člena CZ). Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zmotno stališče tožene stranke, da kraja osebnega avtomobila ne predstavlja okoliščin iz 324. člena CZ. Kraja vozila je dogodek, ki je neodvisen od volje stranke, zato ga je potrebno enačiti z uničenjem blaga. Dejstvo, da je vozilo ukradeno, je tako potrebno upoštevati kot razlog, da se za začasno uvoženo vozilo ne plačajo uvozne dajatve, saj je dejansko s krajo vozila, za uvoznika le to postalo neuporabno in s tem, "do neke mere uničeno." Glede na to, da je v 324. členu CZ predvidena oprostitev plačila carine za uničeno blago, bi oba organa morala zakon razlagati tako, da gre za oprostitev plačila carine tudi v tem primeru. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za začasni uvoz osebnega avtomobila, katerega tožnica kot uvoznica v danem roku do 27.6.1992 ni vrnila v tujino. Oba organa pravilno ugotavljata, da v takšnem primeru nastane obveznost plačila carine z dnem, ko je potekel rok, za katerega je bil dovoljen začasni uvoz (4. točka 1. odstavka 19. člena CZ), pristojni carinski organ pa začne postopek carinjenja po uradni dolžnosti (3. odstavek 249. člena carinskega zakona). Točno je sicer, da je po ugotovitvah obeh organov tožnica 24.6.1992 prijavila krajo začasno uvoženega avtomobila, vendar kraje avtomobila tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti za uničenje oziroma takšno poškodovanje stvari, da ni uporabno za namen za katerega je bilo uvoženo v smislu 1. odstavka 324. člena CZ, zaradi česar ni pogojev za oprostitev obveznosti vrnitve začasno uvoženega blaga v tujino. Res je sicer, da je kraja vozila dogodek, ki ni odvisen od volje prizadete osebe, vendar kljub temu kraje ni mogoče šteti za dogodek v smislu 1. odstavka 324. člena CZ, ki se nanaša na spremembo fizičnega stanja stvari in ne pravnega stanja. Zato tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo pomislekov v zaključek tožene stranke, da v zadevi ni pogojev za oprostitev vrnitve začasno uvoženega osebnega avtomobila v tujino, ter da je carinarnica bila dolžna obračunati carino in druge uvozne dajatve. Za uvoženo blago je namreč praviloma treba plačati carino, če ni v tem zakonu drugače določeno (1. odstavek 18. člena CZ). Oprostitev plačila carine je torej mogoča samo v primerih, ki jih zakon določa. Ker v primeru kraje začasno uvoženega avtomobila oprostitev plačila carine v zakonu ni predvidena, oprostitev plačila carine in uvoznih dajatev ni mogoča. Višine obračunanih uvoznih dajatev pa tožnica ne izpodbija.

Uveljavljeni tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42.člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

O predlogu na povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče navedene določbe CZ in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.