Jedro

Že v postopku izdaje regulatornih odločbe je stranka postopka le tisti operater, ki ga organ določi kot operaterja s pomembno tržno močjo in se samo temu operaterju z odločbo naložijo obveznosti, predpisane v določbah ZEKom. Ta odločitev vpliva (zgolj) na pravni položaj obravnavanega operaterja oziroma se posega v njegove pravice in pravne koristi, ne vpliva pa na pravni položaj morebitnih konkurentov obravnavanega operaterja, tj. drugih operaterjev, ki tudi nastopajo na trgu, ki se z odločbo regulira.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila vlogo tožnika za priznanje položaja stranskega udeleženca – udeležbo v upravnem postopku v zadevi nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti enakega obravnavanja v zvezi z operaterskim dostopom s tehnično rešitvijo predterminiranih optičnih kablov M3KP (proizvajalec A.), pri zagotavljanju storitev razvezanega dostopa do krajevne zanke in podzanke ter optične zanke in drugih omrežnih elementov oziroma pripadajočih zmogljivosti iz 2. točke izreka regulatorne odločbe toženke, št. 38241-1/2011/5 z dne 28. 3. 2011. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik vložil pobudo za uvedbo postopka nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti družbe B., naloženih z zgoraj citirano regulatorno odločbo, ki ga je toženka nato tudi uvedla. Z vlogo z dne 7. 9. 2011 je tožnik od toženke tudi zahteval, da mu zaradi varstva svojih pravnih koristi dovoli udeležbo v predmetnem postopku nadzora oziroma, da mu prizna položaj stranskega udeleženca na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Skliceval se je na dokaze in navedbe, ki jih je podal v pobudi za uvedbo postopka nadzora, s poudarkom na nezmožnosti uveljavljanja pravice do dopustitve operaterskega dostopa, ob uporabi enakovrednih pogojev v enakovrednih okoliščinah, s čimer naj bi mu bila povzročena tudi znatna gospodarska škoda. Toženka je navedla, da mora za priznanje položaja stranskega udeleženca vlagatelj izkazati pravni interes, ki je po drugem odstavku 43. člena ZUP neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. V postopku nadzora se presoja zakonitost ravnanja zavezanca na trgu 4 v luči izpolnjevanja obveznosti dopustitve operaterskega dostopa, ki mu je bila naložena z regulatorno odločbo toženke. Gre za inšpekcijski postopek, v katerem se ne presoja položaja vlagatelja in v katerem se ne odloča o njegovih pravnih interesih ali koristih, pač pa se ugotavlja skladnost ravnanja zavezanca z obveznostmi, ki so mu bile z regulatorno odločbo naložene v javno korist. Če se v tem postopku ugotovi, da ravnanje zavezanca ni skladno z odločbo, toženka z odločbo naloži odpravo ugotovljenih nepravilnostih. Tožnik kot vlagatelj nima pravnega interesa za sodelovanje, saj se z odločitvijo oziroma ugotovitvami v tem postopku na noben način ne posega v njegov pravni položaj oziroma na njegove na zakon oprte pravne koristi, prav tako pa tožnik na odločitev nadzornega organa ne more (ne sme) vplivati. Ponujanje oziroma izvajanje storitev zavezanca na reguliranem trgu mora biti namreč skladno s predpisi in na njihovi podlagi sprejetimi pravnimi akti, pri čemer gre za varovanje javne koristi in ne za varovanje tožnikovih pravnih koristi, saj le-teh ukrepi inšpekcijskega nadzorstva v konkretnem primeru ne bodo prizadeli. Postopek inšpekcijskega nadzora ni namenjen temu, da bi se rešil morebitni spor med dvema operaterjema. Pri presoji glede pravilnosti oziroma zakonitosti izvrševanja obveznosti, naloženih zavezancu z regulatorno odločbo, se toženka ne sme opirati na mnenja uporabnikov storitev zavezanca, torej niti vlagatelja, pač pa se mora v postopku nadzora po 2. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) osredotočiti na ugotavljanje izvrševanja oziroma spoštovanja zakonov in drugih predpisov s strani zavezanca. Toženka torej na podlagi zbranih in ugotovljenih dejstev presodi, ali zavezanec izpolnjuje obveznosti ter v primeru ugotovljene kršitve postopa naprej po prvem odstavku 144. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom). Ugotovitve iz postopka nadzora imajo učinke tako za vlagatelja - tožnika, kot tudi za druge fizične in pravne osebe, ki na podlagi pogodbenega razmerja z zavezancem na medoperaterskem trgu 4 kupujejo regulirane storitve. Vendar zgolj zaradi tega tožniku ne gre položaj stranskega udeleženca. V obravnavanem primeru tožnik ni izkazal, da bi bile zaradi morebitnih kršitev, ugotovljenih v postopku nadzora, in zaradi njih izrečenih inšpekcijskih ukrepov lahko prizadete njegove pravne koristi, za zavarovanje katerih bi mu bilo treba priznati položaj stranskega udeleženca. S sklicevanjem na domnevna protipravna ravnanja zavezanca, ki naj ne bi bila v skladu z regulatorno odločbo, tožnik ni izkazal, da bi bile z odločitvijo, ki jo bo sprejela toženka, prizadete njegove pravne koristi, ki bi jih lahko varoval kot stranski udeleženec v tem postopku. Z navajanjem okoliščin o ekonomskih koristih pa tožnik na odločitev ne more vplivati in si tako pravnega položaja ne more spremeniti. Gre za take okoliščine, s katerimi bi tožnik lahko uveljavljal pravice v okviru zasebnega prava, katerih varstvo se uveljavlja v civilnih sodnih postopkih, interesa za vstop v inšpekcijski postopek nadzora pa z njimi ne more utemeljevati, saj ne gre za pravice ali pravne koristi iz javnega prava, ki bi bile z ukrepom iz tega postopka prizadete.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma je citiral relevantne določbe ZEKom (120. člen, 22. - 31. člen, 144. člen), navedel, da je toženka izdala odločbo, št. 38244-1/2011/5, s katero je družbo B. določila za operaterja s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu ''Dostop do (fizične) omrežne infrastrukture (vključno s sodostopom ali razvezanim dostopom) na fiksni lokaciji (medoperaterski trg) – trg 4''. Med drugim je bila B. naložena obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja. Tožnik je 7. 9. 2011 toženki posredoval predlog za uvedbo postopka nadzora, prekrškovnega postopka in izdajo začasnega ukrepa zoper družbo B. in njeno odgovorno osebo zaradi kršitve 24. člena ZEKom v povezavi s 23. in 26. členom ZEKom in posledično z odločbo naložene obveznosti zagotavljanja enakega obravnavanja. Hkrati s prijavo kršitve je podal zahtevo za udeležbo v postopku. Z izpodbijanim sklepom je toženka njegovo zahtevo zavrnila. Sklep toženke je napačen in nezakonit, saj je toženka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, napačno uporabila materialno pravo in ni ravnala po pravilih postopka. V postopku nadzora je toženka nadzirala izpolnjevanje obveznosti, ki jih je z odločbo na podlagi ZEKom naložila operaterju. Z naloženimi obveznostmi se zagotavlja učinkovita konkurenca na trgu elektronskih komunikacij, s čimer se zasleduje javni interes, katerega v korist končnih uporabnikov udejanjajo ravno alternativni operaterji, konkurenti B. Te obveznosti niso namenjene same po sebi, temveč pomenijo pravice operaterjev, da zahtevajo njihovo izpolnitev. Tudi z obravnavano regulatorno odločbo naložene obveznosti so nedvomno v korist tožnika, posledično pa je v korist tožnika nadzor nad izpolnjevanjem teh obveznosti in ukrepi, ki so usmerjeni v odpravo kršitev teh obveznosti. Iz navedenega izhaja, da ima toženka možnost sprejeti ukrepe, ki vplivajo na pravni položaj tožnika. Primer takega ukrepa je izrek začasnega ukrepa, da na lokaciji Maribor-Studenci B. s tehnologijo IFC M3KP kablov ne sme vključevati novih naročnikov, dokler ne omogoči enakih ugodnosti drugim operaterjev. Tak ukrep po mnenju tožnika sicer še zdaleč ni bil zadosten, vendar je bil s tem ukrepom tožniku vsaj začasno omogočen enak izhodiščni položaj za nudenje telekomunikacijskih storitev svojim uporabnikom preko optične zanke B. kot operaterju C., s čimer se je začasno odpravilo protipravno stanje, ki je nastalo kot posledica kršitev obveznosti. Sam ZIN pa v 6. členu določa, da se naloge inšpekcijskega nadzora ne opravljajo le z namenom varovanja javnega interesa, ampak tudi z namenom varovanja zasebnih pravnih interesov pravnih in fizičnih oseb. Tak namen bi moral biti zasledovan tudi v predmetnem inšpekcijskem postopku. Stališče toženke je tudi v nasprotju s sodno prakso, po kateri se udeležba prizna tudi osebam, na katere vpliva akt inšpekcijskega organa. V skladu s slednjim je tudi stališče iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008. Nujnost svoje udeležbe tožnik utemeljuje tudi z naslednjim: v skladu s 4. členom Direktive Evropskega parlamenta in sveta 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) ima vsak uporabnik ali podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve ter je prizadet z odločbo nacionalnega regulativnega organa, pravico do pritožbe zoper odločbo pri pritožbenem organu, ki je neodvisen od udeleženih strank. Ta organ, ki je lahko sodišče, mora imeti ustrezno strokovno znanje in izkušnje, da lahko učinkovito izpolni svoje naloge. Glede na dejstvo, da je B. delno v lasti RS, pritožba oziroma drugo pravno sredstvo zoper upravni akt toženke, vloženo na katerikoli državni organ, ne bi pomenila pritožbe pri organu, neodvisnem od udeleženih strank. Za uresničitev te določbe je zato stranki, ki je prizadeta z upravnim aktom regulativnega organa, nujno treba omogočiti sodno varstvo. Zato je ključno, da se tožniku v postopku nadzora prizna pravica do udeležbe, saj lahko po 17. členu ZUS-1 le pod tem pogojem upravni akt toženke izpodbija pred sodiščem. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do dneva plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je ključno vprašanje pravnega interesa, ali bi si oseba z udeležbo v postopku izboljšala svoj pravni položaj oziroma varovala svoje pravice ali pravne koristi, kar mora v svoji vlogi določno izkazati in o tem predložiti tudi dokaze. Tožnik tega ni izkazal, temveč se je oprl na prakso naslovnega sodišča (ne pove, na katero), iz katere izhaja, da za pravni interes zadostuje že vpliv na ekonomski položaj vlagatelja, če je njegov učinek tako močan, da se odrazi na pravicah in obveznostih vlagatelja zahteve za vstop v postopek. Regulatorna odločba pa tožniku ne določa pravic, temveč je le izvršilni posamični akt za regulacijo operaterja s pomembno tržno močjo ter naložitev regulatornih obveznosti, katerih namen je zagotoviti učinkovito konkurenco na trgu. Tožniku pa tudi operaterski dostop ni bil zavrnjen, odobritev zahteve C. po uporabi drugačne velikosti kabla (za katero tožnik niti ne zatrjuje, da jo potrebuje), ki v RUO z dne 13. 5. 2011 še ni bil predviden, v ničemer ne vpliva na operaterski dostop tožnika in zato ne pomeni neposrednega vpliva na njegove pravice in pravne koristi. Tožnik svojega pravnega interesa tudi ne more temeljiti na morebitnem javnega interesu zagotovitve enakih pogojev operaterskega dostopa, temveč mora izkazati da se bo odločitev upravnega organa v postopku, v katerega želi vstopiti, odražala v sferi njegovih osebnih pravnih koristi oziroma pravic. Tožnik ni konkretiziral, kakšno pravno korist naj bi z vstopom v postopek varoval. Tožnik ima sicer lahko povsem legitimen cilj, da stranka z interesom ravna, kot ji je bilo naloženo z odločbo, kar pa še ne pomeni, da ima tudi pravni interes za vstop v postopek. V nadaljevanju je še podredno odgovarjala na navedbe tožnika zvezi z uporabo kabla M3KP med stranko z interesom in C. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da zaradi kršitev stranke z interesom tožnik ni mogel uveljaviti pravice do dopustitve operaterskega dostopa ob uporabi enakovrednih pogojev v enakovrednih okoliščinah, kar predstavlja pravno korist tožnika. Vpliv postopka na pravni položaj tožnika je splošno znan oziroma je znan ali bo moral biti znan toženki. Obveznost operaterja s pomembno tržno močjo zagotoviti drugim operaterjem dostop v enakovrednih okoliščinah za druge operaterje (ki zagotavljajo enakovredne storitve) ter zagotoviti drugim operaterjem enako kakovostne storitve in informacije v zvezi z medomrežnim sodelovanjem oziroma operaterskim dostopom pod enakimi pogoji kot za svoje storitve, pomeni pravice oziroma pravne koristi drugih operaterjev, med katerimi je tudi tožnik. S sklicevanjem na razliko v ceni naročnin v RUO in novem RUO pa tožnik ni utemeljeval svoje pravice do stranske udeležbe, temveč je izkazoval, da je stranka z interesom kršila obveznost enakega obravnavanja, s čimer je kršila pravico tožnika. V nadaljevanju se je še opredeljeval v zvezi z dogovorom o uporabi tehnične rešitve s kablom M3KP.

Stranka z interesom B. je v odgovoru na tožbo navedla, da se pridružuje mnenju toženke, da tožnik ni izkazal pravnega interesa, ampak le dejanskega. Opozorila je, da se pri presoji pravilnosti in zakonitosti sklepa lahko upoštevajo le navedbe, ki jih je dal tožnik v upravnem postopku (20. člen ZUS-1), sklicevala pa se je tudi na 142. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik nima prav, da obveznosti, naložene stranki z interesom z odločbo, dajejo pravico operaterjem, da zahtevajo njihovo izpolnitev, saj je odločba posamični izvršilni akt za regulacijo operaterja s pomembno tržno močjo ter naložitev obveznosti v skladu z ZEKom. Tožnik ni izkazal, da so bile z ukrepi nadzora prizadete njegove pravice ali pravne koristi. Prav tako tudi izdaja začasnega ukrepa ne pomeni neposrednega varstva na podlagi zakona ali drugega predpisa temelječih pravic oziroma osebnih koristi tožnika, saj ta ni bil izdan zaradi varstva posameznega operaterja, temveč zaradi preprečitve morebitne kršitve regulatornih obveznosti. Glede ostalih vsebinskih navedb tožnika se je strinjala s toženko. Predlagala je zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo, ki ga je posredovala dodatno v tej zadevi, še navedla, da je tožba prepozna, saj je bil izpodbijani sklep tožniku vročen 18. 11. 2011, kot izhaja iz k pozivu sodišča priložene tožbe, pa je tožnik tožbo vložil 27. 6. 2012, kar je po preteku prekluzivnega roka. Navedla je še, da je tožnik zoper ta sklep že vložil tožbo z identičnim zahtevkom, ki se vodi pred naslovnim sodiščem pod I U 825/2012, kar pomeni, da je treba tožbo zavreči tudi iz tega razloga. Podredno je predlagala zavrnitev tožbe.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v zadevi I U 825/2012 glede na vsebino tožbe, iz katere je izhajalo, da tožnik izpodbija sklep toženke, št. 06102-6/2011/9 z dne 25. 10. 2011, ter sklep toženke, št. 06102-6/2011/11 z dne 15. 11. 2011, poslalo tožniku poziv z dne 7. 6. 2012, da mora v danem roku popraviti pomanjkljivosti tožbe, saj z njo izpodbija dva akta toženke, zaradi česar mora glede na 35. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper sklep, št. 06102-6/2011-11 z dne 15. 11. 2011, vložiti samostojno tožbo. Tožnik je sledil pozivu sodišča in zoper zadnje navedeni sklep vložil samostojno tožbo, ki jo sodišče obravnava v tem postopku. Sodišče je na tak način ravnalo v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi, I Up 206/2011 z dne 26. 1. 2012. Glede na povedano tožba tožnika ni prepozna, sodišče pa tudi šteje, da je zoper sklep, št. 06102-6/2011-11 z dne 15. 11. 2011, vložena ena tožba (in ne več tožb z identičnim zahtevkom, kot to meni toženka v odgovoru na tožbo, povzetem v 6. točki te obrazložitve), zaradi česar jo vsebinsko obravnava.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke o zavrnitvi vloge tožnika za priznanje položaja stranskega udeleženca – udeležbe v upravnem postopku v zadevi nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti enakega obravnavanja v zvezi z operaterskim dostopom s tehnično rešitvijo M3KP, pri zagotavljanju storitev razvezanega dostopa do krajevne zanke in podzanke ter optične zanke in drugih omrežnih elementov oziroma pripadajočih zmogljivosti iz 2. točke izreka regulatorne odločbe toženke, št. 38241-1/2011/5 z dne 28. 3. 2011, zoper zavezanca B. d.d. Kot je razvidno iz podatkov sklepa, je toženka izdajo izpodbijanega sklepa oprla na 142. člen ZUP, po katerem lahko oseba, ki meni, da je stranka, oziroma ki meni, da ima pravico udeleževati se postopka zaradi zatrjevanega pravnega interesa (stranski udeleženec), zahteva vstop v postopek. Toženka je zahtevo tožnika zavrnila, ker tožnik svojega pravnega interesa za vstop v postopek ni izkazal. S takim zaključkom toženke se strinja tudi sodišče. Tožnik je namreč v zahtevi svoj pravni interes za vstop v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (ki je po 43. členu ZUP neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist) utemeljeval z navedbami o po njegovem mnenju protipravnem ravnanju družbe B. d.d. na medoperaterskem trgu (trg 4), ki ga je toženka regulirala z odločbo, št. 38241-1/2011/5 z dne 28. 3. 2011, s čimer naj bi omenjena družba kršila obveznost enakega obravnavanja, dopustitve operaterskega dostopa in zagotavljanja preglednosti, kar je storila na način, da je operaterju C. d.o.o. ponudila dostop do optične krajevne zanke FTTH infrastrukture pod ugodnejšimi pogoji kot ostalim operaterjem, pri čemer pa ti pogoji v času ponudbe in izvedbe niso bili javno objavljeni ter dostopni vsem operaterjem, kot bi morali biti. S tem naj bi diskriminirala tožnika, opisane kršitve pa pomenijo zakasnitev naročil za potencialne stranke tožnika za obdobje dveh mesecev, kar pomeni resno oziroma znatno gospodarsko škodo tožnika.

Kot izhaja iz določb XIV. Poglavja ZEKom Nadzor in odločanje o prekrških, in določb ZIN se v postopku nadzora preverja pravilnost ravnanja fizične ali pravne osebe pri izvajanju (med drugim) posamičnih aktov, ki jih je izdala toženka v svoji pristojnosti. V takem primeru torej toženka preverja, ali operater s pomembno tržno močjo ravna v skladu z naloženimi obveznostmi iz izdane regulatorne odločbe in če ugotovi, da ne, operaterju naloži izvedbo ustreznih ukrepov ter v primeru neizvedenih ukrepov operaterja tudi kaznuje. Tako je toženka postopala tudi v obravnavanem primeru, ko je preverjala, ali je družba B. d.d. ravnala v skladu z naloženimi obveznostmi iz regulatorne odločbe z dne 28. 3. 2011. Že glede na opisani namen nadzora tožnik s svojimi navedbami (ki so bile sicer povod za uvedbo obravnavanega postopka, kar pa še vedno ne predstavlja pravnega interesa tožnika – vložitev pobude za uvedbo inšpekcijskega postopka vlagatelju pobude namreč še ne daje položaja stranke v postopku – 24. člen ZIN) ne izkazuje nobene svoje pravne koristi, temveč zgolj interes, da družba B. d.d. posluje na način, ki bo tudi tožniku kot konkurenčnemu operaterju omogočil ekonomsko učinkovito nastopanje na trgu. To pa pomeni, da tožnik s svojimi navedbami v tem postopku zasleduje dejanski, ekonomski interes in ne pravnega. Že v postopku izdaje regulatornih odločb (22. člen ZEKom in nadaljnji) je stranka postopka le tisti operater, ki ga organ (po tem, ko iz analize trga ugotovi, da slednji ni dovolj konkurenčen) določi kot operaterja s pomembno tržno močjo in se samo temu operaterju z odločbo naložijo obveznosti, predpisane v nadaljnjih določbah ZEKom. Ta odločitev vpliva (zgolj) na pravni položaj obravnavanega operaterja oziroma se posega v njegove pravice in pravne koristi, ne vpliva pa tudi na pravni položaj morebitnih konkurentov obravnavanega operaterja, tj. drugih operaterjev, ki tudi nastopajo na trgu, ki se z odločbo regulira (tako tudi sodna praksa naslovnega sodišča, kot tudi Vrhovnega sodišča v podobnih primerih, npr.: I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010). Če pa je temu tako, pa v postopku nadzora nad izpolnjevanjem z regulatorno odločbo naloženih obveznosti pravni položaj oziroma pravna korist drugih konkurenčnih operaterjev (tudi) v ničemer nista prizadeta oziroma se vanju ne posega. Na drugačno presojo zato tudi ne morejo vplivati tožnikova izvajanja o kršitvah družbe B. pri izpolnjevanju obveznosti iz regulatorne odločbe, zlasti še ob upoštevanju, da je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da družba B. d.d. ni kršila obveznosti iz regulatorne odločbe z dne 28. 3. 2011 in je zato toženka postopek s sklepom ustavila (I U 825/2012).

Tožnik ima sicer prav, da se inšpekcijski nadzor opravlja zaradi varstva javnega interesa in varstva zasebnih interesov pravnih in fizičnih oseb (5. in ne – kot to navaja tožnik v tožbi - 6. člen ZIN), ki ima v obravnavanem primeru cilj zagotovitve učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij, kar nedvomno predstavlja javno korist, vendar pa le-ta hkrati ne predstavlja pravne koristi tožnika, temveč (kot je sodišče že navedlo) njegovo zasebno korist, ki se nanaša na izvajanje njegove gospodarske dejavnosti na trgu. Odločitev toženke pa zato tudi ni v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi, Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008, po katerem je treba položaj v postopku inšpekcijskega nadzora priznati tisti osebi, kateri ravnanje inšpektorja posega v njene pravice ali pravne koristi, saj – kot že razloženo zgoraj – tožnik takega posega ni izkazal. S tem, ko je toženka navedla, da imajo ugotovitve v postopku nadzora lahko učinke tako za vlagatelja, kot tudi za druge fizične in pravne osebe, ki na podlagi pogodbenega razmerja z zavezancem na trgu 4 kupuje regulirane storitve, pa to še ne pomeni, da je toženka tožniku dejansko priznala izkazovanje pravnega interesa, ne glede na izrečen (sedaj že s sklepom o ustavitvi postopka z dne 25. 10. 2011 preklican) začasni ukrep.

Drugačne odločitve pa tožnik tudi ne more doseči s sklicevanjem na 4. člen Okvirne direktive 2002/21/ES z dne 7. 3. 2002, zlasti še ob upoštevanju 17. člena ZUS-1, saj mora stranka dejstvo, da je prizadeta z upravnim aktom regulativnega organa, najprej izkazati (in to lahko stori npr.: z zahtevo za priznanje pravice do udeležbe) ter se ji šele potem omogoči sodno varstvo. Zahtevo za priznanje udeležbe v postopku pa je tožnik v obravnavanem postopku tudi vložil, vendar pa posega v svoje pravice in pravne koristi ni izkazal. Zaradi navedenega je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.