Jedro

Objekt dimenzij, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, ne izpolnjuje ne pogojev za čebelnjak, ne za senik.

V primeru gradnje enostavnih objektov gre za izjeme od splošno določenega pravila, da je treba za gradnjo novega objekta pridobiti gradbeno dovoljenje, jih je treba razlagati restriktivno. Navedeno pomeni, da je brez gradbenega dovoljenja dovoljena le takšna gradnja, ki je v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost izrecno določena. Povedano drugače, če Uredba izrecno ne predpisuje, da je dovoljeno, da se dva ali več enostavnih objektov med seboj lahko stikajo, takšna gradnja ni dovoljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je tožniku z izpodbijano odločbo zaradi nelegalne gradnje objekta na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) odredila ustavitev nadaljnje gradnje lesenega objekta, zgrajenega do III. gradbene faze po gabaritih pritličje + mansarda (P + M), tlorisnih dimenzij 3,6 m x 5,9 m + 3,1 m x 1,6 m + 2 m x 3,5 m, višine kapi od 1,3 do 2,8 m, višine slemena 5 m, na zemljišču parcelna št. ... k.o. ... Naložila mu je, da objekt odstrani v roku 90 dni od prejema te odločbe in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), za objekt pa je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve je razvidno, da zgrajeni objekt dejansko ne predstavlja enostavnega objekta, ki bi bil lahko postavljen brez gradbenega dovoljenja, ampak gradnjo, pred začetkom katere bi si tožnik po 3. členu ZGO-1 moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Zgrajen objekt predstavlja počitniški objekt z višinskim gabaritom P + M, kar pomeni, da njegova streha ni hkrati strop nad prostorom, poleg tega najvišja točka ni 3 m, temveč 5 m, bruto površina pa presega 20 m2 in znaša 26,2 m2 (brez nadstreška).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za lesen objekt v dveh etažah – pritličje in mansarda, katerega površina znaša 21,24 m, nadstrešek pred vhodom meri 3,5 x 2 m ter prizidek pa 3,1 m x 1,6 m. Na objektu so klasična vhodna vrata ter zastekljena okna. Glede na navedeno predmetni objekt ne izpolnjuje pogojev za enostavni objekt po a) in o) točki 16. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba). Gre za dvoetažni objekt, pri čemer strop ni hkrati streha objekta, višina slemena pa je 5 m. Predvsem pa iz fotografij, priloženih zapisniku o inšpekcijskem pregledu, evidentno izhaja, da ne gre za objekt, ki bi bil namenjen čebelarstvu, še manj pa spravilu sena, ampak gre za bivalni prostor.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je odrejeni inšpekcijski ukrep v nasprotju z dejanskim stanjem v naravi. Navaja, da je bil v času inšpekcijskega ukrepa objekt zgrajen do III. gradbene faze, samo na podlagi tako zgrajenega objekta pa inšpektor ni mogel zaključiti, da tožnik namerava zgraditi počitniški objekt v gabaritih P + M. Ves čas postopka je zatrjeval, da gradi senik in čebelnjak izključno v kmetijske namene in da gre za dva enostavna objekta. Vsak senik in čebelnjak pa potrebuje tudi okna in vrata. Samo zato, ker ima objekt vrata, še ni počitniški objekt. Da gre samo za enoetažen objekt, je mogoče zaključiti že na podlagi ugotovljenih višin objekta. Po višini objekt s tako strmo streho, kot je razvidno iz priloženih fotografij, nikakor ne izpolnjuje pogojev za mansardo. Pri tem se sklicuje na 2. člen ZGO-1. Glede na najvišjo točko slemena senika, ki je 5 m, bi bila ob upoštevanju tal pritličja in vmesne plošče stojna višina mansarde v najboljšem primeru le pod slemenom. Že zato ni mogoče govoriti o dvoetažnih gabaritih objekta. Poleg tega objekt nima vmesne plošče. Poudarja, da je imel ves čas namen zgraditi objekte za kmetijske namene, saj je lastnik večjega števila kmetijskih in gozdnih parcel na območju Občine Ribnica. Po počitniškem objektu pa tudi nima potrebe, saj živi 6 km od predmetne parcele, domačija njegovih staršev pa je od nje oddaljena 1 km. S čebelarstvom se ukvarja tudi njegov oče. Poleg čebelnjaka in senika bi postavil še ograjo za pašo živine. Vsa ta dejstva in okoliščine je navajal že v pritožbi, drugostopenjski organ pa nanje ni odgovoril. Poudarja, da je zgradil dva enostavna objekta skupaj, za katera ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, če sta zgrajena v skladu s pogoji iz Uredbe. Niti ZGO-1, niti Uredba pa ne določata, da je na parceli dovoljeno zgraditi samo en enostaven objekt oziroma, da se en enostaven objekt ne sme stikati z drugim enostavnim objektom. Pri tem se sklicuje na 4. in 12. člen Uredbe. Tako senik, kot čebelnjak izpolnjujeta vse naštete pogoje, oba pa sta združena v objekt, glede katerega je inšpektor odredil inšpekcijski ukrep. Dodaja še, da ima pripravljen prostor za 21 panjev, ki bodo postavljeni v treh vrstah tako, da bo čebelnjak v višino skupaj s podnožjem in naletno desko pred čebeljimi panji meril 265 cm. Čebelnjak bo glede na velikost zgrajen v okviru pogojev, ki jih določa Uredba pod točko a) 16. člena. Ostali del objekta pa predstavlja senik, in izpolnjuje pogoje, ki jih določa Uredbe v 16. členu pod točko c). Tožnik si je pridobil tudi naravovarstveno soglasje Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 30. 11. 2009 in lokacijsko informacijo, ki jo je izdala Občina Ribnica dne 9. 2. 2010. Iz slednje izhaja, da na območju parcele št. ..., k.o. ... vas velja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote R6-KS Dolenja vas. Predviden objekt izpolnjuje vse pogoje iz navedenega odloka. Predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v nov postopek in odločanje, tožniku pa prizna povračilo stroškov tega sodnega postopka v odmerjeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... zgradil lesen objekt tlorisnih dimenzij 3,6 m x 5,9 m + 3,1 m x 1,6 m + 2,0 m x 3,5 m, višine kapi od 1,3 m do 2,8 m ter višine slemena 5,0 m, saj tega ne zanika. Prav tako ni sporno, da tožnik za gradnjo navedenega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali gre za gradnjo objekta, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, ali pa gre za gradnjo, za katero ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja po prvem odstavku 3a. člena ZGO-1, kot zatrjuje tožnik.

Uredba glede enostavnih objektov v 12. členu določa, da se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni naslednji pogoji, da je v tej uredbi objekt izrecno določen kot enostavni objekt, da ima investitor pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava zgraditi objekt, da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti in da so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni s to uredbo.

Kateri so tisti pomožni kmetijsko-gozdarski objekti, ki so enostavni objekti, določa 16. člen Uredbe. V njem je določeno (točka a), da je čebelnjak montažen ali lesen, enoetažen in pritličen objekt, namenjen gojenju čebel, če je njihova bruto površina največ 20 m2 in višina najvišje točke največ 3 m, merjeno od najnižje točke objekta, katerega streha je hkrati strop nad prostorom, senik (točka o) pa je enoetažen, lesen pritličen objekt za shranjevanje sena z bruto površino največ 30m2 in višino najvišje točke največ 6m, merjeno od najnižje točke objekta, katerega streha je hkrati strop nad prostorom.

Ne glede na to, ali je tožnik dejansko hotel zgraditi počitniški objekt in ne glede na to, ali mansarda ob upoštevanju tal in vmesne plošče izpolnjuje pogoje za mansardo in posledično, ali je pravilna ugotovitev toženke, da ne gre za enoetažen objekt, je očitno, da objekt dimenzij, kot so navedene, ne izpolnjuje ne pogojev za čebelnjak, ne za senik.

Tožnik v tožbi navaja, da predmetna gradnja predstavlja dva med seboj povezana enostavna objekta, in sicer čebelnjak in senik. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker iz odločb upravnih organov ne izhaja, da bi tožnik v upravnem postopku izrecno ugovarjal ugotovitvi inšpektorice, da gre za en objekt, so navedene tožbene navedbe nedovoljena tožbena novota, saj tožnik v tožbi ni navedel, da ni imel možnosti to dejstvo navajati v upravnem postopku. Sodišče zato teh tožbenih ugovorov ni preizkušalo.

Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da Uredba sicer ne določa, da mora biti vsak enostaven objekt zgrajen individualno in da se ne sme stikati z drugim enostavnim objektom. Ker pa gre v primeru gradnje enostavnih objektov za izjeme od splošno določenega pravila, da je treba za gradnjo novega objekta pridobiti gradbeno dovoljenje, jih je treba razlagati restriktivno. Navedeno pomeni, da je brez gradbenega dovoljenja dovoljena le takšna gradnja, ki je v Uredbi izrecno določena. Povedano drugače, če Uredba izrecno ne predpisuje, da je dovoljeno, da se dva ali več enostavnih objektov med seboj lahko stikajo, takšna gradnja ni dovoljena. Ugovor tožnika, da je gradnja dveh enostavnih objektov skupaj po Uredbi dopustna, zato ni utemeljen. Poleg tega bi bila takšna razlaga v nasprotju z namenom, ki izhaja iz Uredbe, to pa je, da so brez gradbenega dovoljenja dopustni le tisti posegi v prostor, ki so izrecno navedeni, in v obsegu, ki je točno določen z zgornjo mejo. Če bi bilo dopustno enostavne objekte združevati po lastni presoji, obseg dovoljenih posegov v prostor ne bi bil več omejen, kar pa nikakor ni v skladu z namenom Uredbe. Opisan namen izhaja tudi iz 9. člena Uredbe, ki dopušča le takšno dozidavo, nadzidavo in spremembo namembnosti enostavnega objekta, da kot celota tudi po nadzidavi ali dozidavi izpolnjuje vse zahteve, ki so določene za vrsto objekta, ki ji je pripadal pred nadzidavo ali dozidavo.

Sodišče se ne opredeljuje do navedb tožnika, da je gradnja čebelnjaka in senika na predmetnem zemljišču dovoljena, kar naj bi izhajalo iz lokacijske informacije in naravovarstvenega dovoljenja. Pritrjuje pa ugotovitvi toženke, da predmetna gradnja ne izpolnjuje pogojev za enostaven objekt, kot jih določa Uredba. Zato tožnikovi ugovori, da je predmetna gradnja dovoljena, ker sta bila izdana lokacijska informacija in naravovarstveno soglasje, niso pravno odločilni. Poleg tega iz naravovarstvenega soglasja izhaja, da se nanaša tudi na drugo parcelo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnik uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).