Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu.

Dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnico vodil in o njeni disciplinski odgovornosti odločal podpolkovnik (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnico predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico in kasneje zoper njo disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njeni disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 25. 3. 2015 in odločbe disciplinske komisije ministrstva A. z dne 14. 4. 2015 o disciplinski odgovornosti tožnice (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj toženi stranki plača stroške postopka v višini 868,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Sklenilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njen ugovor zastaranja začetka in vodenja disciplinskega postopka. Meni, da je tožena stranka izvedela za kršitev in storilca že 12. 9. 2014, tedaj je začel teči zastaralni rok, postopek pa je bil pred disciplinskim organom pravnomočno končan 23. 6. 2015, ko je tožnica prejela odločbo komisije 2. stopnje, datirane 14. 4. 2015. Trdi, da bi tožena stranka pred potekom zastaralnega roka morala opraviti vsa dejanja, ki so potrebna za to, da se tožnica lahko seznani z odločbo. Zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Nadalje zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sojenja, saj bi moral biti B.B., ki je odločal o disciplinskem postopku, izločen iz postopka, ker je s svojimi dejanji (pisnimi in ustnimi) izkazal, da obstajajo tako izključitveni razlogi, kot odklonitveni razlogi po 5. in 6. točki 70. člena ZPP. Zatrjuje kršitev iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave RS ter prvega odstavka 6. člena EKČP. Navaja, da pred zagovorom ni bila seznanjena z dokazi, ki se bodo izvedli, ampak šele na sami obravnavi, s čimer ji je bila onemogočena obramba in kršeno načelo kontradiktornosti, posledično pa je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, Zakona o varstvu osebnih podatkov in 22. člena Ustave ter 6. člena EKČP, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo posnetek, ki bi moral biti izločen iz spisa, saj je bil njegov izvzem odobren s strani pristojne komisije šele naknadno in je zato glede na Pravilnik o vodenju in varovanju osebnih podatkov na ministrstvu A. nezakonit, posnetek ni bil anonimiziran, zato so bile vse osebe na njem vidne, zaradi česar je prišlo do kršitve in prekoračitve sklepa Komisije za varstvo osebnih podatkov ministrstva A., ki se je nanašal le na C.C.. Trdi, da tožena stranka ni zanikala, da gre za nezakonit in nedovoljen dokaz, zato gre za dokazano dejstvo. Nadalje še navaja, da videoposnetki niso kazali realnega časa, zato sodišče ni moglo ugotoviti časovne linije, njen dokazni predlog za postavitev izvedenca pa je bil zavrnjen. Nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka zatrjuje zaradi nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in v izvedbi dokazov glede odločilnih dejstev. Navaja, da se v disciplinskem postopku ni ugotavljalo, ali je 25. 7. 2014 ob 13.30 uri brez odobritve nadrejenega zapustila delovno mesto, v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica imela odobritev C.C.. Sklicuje se na izpoved priče D.D., da je bil C.C. takrat najvišji po činu v celi četi. Meni, da ni podana njena krivda, če njen nadrejeni ni izvedel ustreznega postopka oziroma ni upošteval E.. Pove, da je bila na posnetkih razpoznana zaradi neanonimizacije postopkov, v zvezi s tem pa se sklicuje na izpoved D.D., da je bila "postranska škoda", saj tožnica sploh ni bila obravnavana zaradi suma kršitve vojaške discipline, temveč jo je na nezakonito izvzetih videoposnetkih prepoznal vojaški policist F.F.. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je štelo, da ji C.C. v kritičnem času ni bil nadrejen, v zvezi s tem pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sklicuje se na 43. člen ZObr in 49. točko Pravil službe v Slovenski vojski ter trdi, da je imel C.C. po liniji G. pooblastila, da je izdal dovoljenje za predčasen odhod domov ter za malico, ni sicer imel pooblastila za podpisovanje dovolilnic, vendar sta bila oba, ki sta imela takšno pooblastilo, v tistem času odsotna. Kot protispisno graja stališče sodišča prve stopnje, da C.C. ni imel ustreznega pooblastila, da je lahko dovolil izhode, saj je drugače izpovedal D.D.. Trdi, da ni kršila 1. točke tretjega odstavka 57. člena ZObr, saj je imela dovoljenje nadrejenega, da zapusti delovno mesto, ne more pa biti kaznovana za nepravilno postopanje nadrejenega. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je ugotovilo težjo kršitev vojaške discipline po 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr. Sklicuje se na izpoved priče D.D., da identifikacijske kartice sploh ni mogoče uporabiti za registracijo delovnega časa, kar se ji očita. Pove, da je iz videoposnetkov razviden odhod avtomobilov iz vojašnice, ni pa mogoče videti njihovih registrskih številk, identitete oseb v njih niti registrirne ure. Opozarja na izpoved D.D., da si posnetka ni ogledal, in na protispisno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ta priča izpovedala, da na posnetku ni C.C., ki torej ni evidentiral svojega odhoda. Meni, da ni nobenega dokaza o tem, da je bila tožnica tista, ki je evidentirala odhod svojega partnerja, ter da so to zgolj dokazno nepodprte domneve. Pritožuje se tudi zoper izrečeno kazen. Pove, da jo je delodajalec poleg izrečene denarne kazni kaznoval tudi z ustavitvijo napredovanj, šolanj in degradacijo, s čimer vsak mesec dobi nižjo plačo, kot jo je poprej, njena kariera pa je uničena. Sklicuje se na izpoved priče B.B., da tožnice v času disciplinskega postopka ni prerazporedil na delovno mesto v H., kar bi ji omogočalo kasnejše napredovanje v karieri. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev odločitve sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Zatrjevane kršitve 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave RS ter prvega odstavka 6. člena EKČP niso podane.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Obe kršitvi tožnica uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma z dokazno oceno in z uporabo materialnega prava.

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 25. 3. 2015 (A 1) potrjene z odločbo z dne 14. 4. 2015 (A 2), na podlagi katerih je bila tožnica dokončno spoznana za odgovorno dveh disciplinskih kršitev, in sicer lažje kršitve vojaške discipline po 1. točki tretjega odstavka 57. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.), ker je 25. 7. 2014 ob 13.30 uri samovoljno, brez odobritve nadrejenega, zapustila delovno mesto, ter težje kršitve vojaške discipline po 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, ker se 25. 7. 2014 pri odhodu z dela, brez odobritve nadrejenega, ni registrirala na za to predvideni registrirni uri, pač pa je to storila šele ob 15.00 uri, ko se je vrnila nazaj v enoto, prav tako je uporabila identifikacijsko kartico svojega partnerja in prav tako registrirala njegov odhod ob 15.00. Zaradi teh disciplinskih kršitev ji je bil izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 28 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec julij 2014, kar je znašalo 237,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnice za razveljavitev sklepov o njeni disciplinski odgovornosti, ki je predmet izpodbijane sodbe, že večkrat odločalo. S sodbo opr. št. Pd 219/2015 z dne 16. 5. 2016 mu je ugodilo zato, ker je ugotovilo, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zastaralo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 657/2016 z dne 12. 1. 2017 razveljavilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v posledici zmotne uporabe materialnega prava in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožbenemu zahtevku tožnice s sodbo opr. št. Pd 32/2017 z dne 22. 5. 2017 ponovno ugodilo in razveljavilo odločbi tožene stranke o njeni disciplinski odgovornosti. Ugotovilo je, da je bil utemeljen ugovor tožnice, da je obstajal izločitveni razlog (po 5. točki 70. člena ZPP) na strani B.B., ki je podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico. V obrazložitvi te sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do tožničinih ugovorov v zvezi z zastaranjem začetka in vodenja disciplinskega postopka ter do očitka o nezakonito pridobljenih dokazih tožene stranke (vpogled v podatke iz kamer). V obrazložitvi te sodbe je pojasnilo tudi, da zaradi ugotovljenih formalnih napak in ovir pri vodenju disciplinskega postopka o vsebini očitanih kršitev ni odločalo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zoper to sodbo ugodilo s sklepom opr. št. Pdp 539/2017 z dne 25. 9. 2017 in zadevo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bil podan razlog za izločitev B.B.. Zadevo je na podlagi 355. člena ZPP (nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bi prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku presodilo, ali je tožnica storila očitane kršitve vojaške discipline in ali ji je bil izrečen ustrezen disciplinski ukrep. Sodišče prve stopnje je nato s sodbo z dne 23. 11. 2017 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 25. 3. 2015 in odločbe disciplinske komisije ministrstva A. z dne 14. 4. 2015 o disciplinski odgovornosti tožnice ter odločilo o stroških postopka, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, vendar je na pritožbo tožnice to sodbo pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 102/2018 z dne 12. 4. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v novem sojenju opravi glavno obravnavo, na njej izvede potrebe dokaze, jih ustrezno dokazno oceni ter popolno ugotovi dejansko stanje in ob upoštevanju pravilne materialnopravne podlage odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tem navodilom pritožbenega sodišča sledilo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožničin ugovor zastaranja vodenja disciplinskega postopka ni utemeljen. Po 10. odstavku 57. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 89/1994 in nadalj.) zastara vodenje disciplinskega postopka po 6 mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, pri čemer se všteva tudi čas iz 9. odstavka 57. člena ZObr (ta govori o zastaranju začetka disciplinskega postopka). Vodenje disciplinskega postopka pa v vsakem primeru zastara v enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Po sedmem odstavku 57. člena ZObr odloča o disciplinski odgovornosti pripadnika stalne sestave na prvi stopnji načelnik generalštaba oziroma poveljnik bataljona, njemu enake ali višje enote, ki ga za vodenje disciplinskega postopka pooblasti načelnik. Po prvem odstavku 70. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) lahko načelnik generalštaba za vodenje disciplinskega postopka in odločanje na prvi stopnji poleg poveljnikov, določenih v Zakonu o obrambi, pooblasti tudi enega ali več častnikov najmanj s činom majorja ali višjim oziroma vojaških uslužbencev XII. ali višjega razreda. Pooblaščene vojaške osebe lahko vodijo disciplinski postopek zoper pripadnika, ki mu niso podrejene oziroma niso z njim v sorodu. V pristojnosti načelnika generalštaba je torej odločitev, ali bo o disciplinski odgovornosti pripadnika stalne sestave odločal sam, ali pa bo za to odločanje (in vodenje) pooblastil eno od oseb, ki jih določa sedmi odstavek 57. člena ZObr oziroma prvi odstavek 70. člena ZSSloV.

10. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je načelnik generalštaba zvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnico kot storilko takrat, ko je na načelnika generalštaba podpolkovnik B.B. naslovil predlog za uvedbo postopka (predlog z dne 4. 11. 2014 - B 6), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil disciplinski postopek končan v okviru 6 mesecev. Drugostopenjska disciplinska odločba, s katero je bil ugovor tožnice zoper odločbo o njeni disciplinski odgovornosti zavrnjen, je bila namreč izdana 14. 4. 2015 (A 2).

11. Ob tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ni bistveno, da je bil podpolkovnik B.B. seznanjen z disciplinsko kršitvijo in s tožnico že 12. 9. 2014, saj ga je načelnik generalštaba šele 11. 11. 2014 s pooblastilom (B 8) pooblastil za vodenje in odločanje o disciplinskem postopku zoper tožnico zaradi disciplinskih kršitev z dne 25. 7. 2014. Dne 12. 9. 2014 podpolkovnik B.B. še ni imel nikakršnih pristojnosti glede vodenja in odločanja o disciplinskem postopku zoper tožnico (te pristojnosti je pridobil šele s pooblastilom načelnika generalštaba), zato 12. 9. 2014 še ni mogel pričeti teči zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka. V zvezi z začetkom teka zastaralnega roka ni relevantno predhodno poročilo o izrednem dogodku z dne 12. 9. 2014, saj niti iz tega poročila, niti iz drugih izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil oziroma kdaj naj bi bil o tem predhodnem poročilu obveščen načelnik generalštaba kot pristojna oseba za odločanje o začetku oziroma vodenju disciplinskega postopka.

12. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je za odločitev o tem, ali je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, bistven datum odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa (ta odločitev je bila sprejeta 14. 4. 2015 - A 2), in ne datum, ko je bila ta odločba vročena tožnici. Po uveljavljeni sodni praksi (na primer sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 350/2005 z dne 10. 10. 2006, sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 929/2013 z dne 6. 12. 2013 in sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 339/2017 z dne 14. 9. 2017) se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu. Glede na to na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, ne vpliva dejstvo, da je bila tožnici drugostopenjska disciplinska odločba tožene stranke vročena po izteku 6‑mesečnega roka, šteto od dneva, ko je načelnik generalštaba izvedel za disciplinski kršitvi in za tožnico kot storilko. V zadevi ni uporabljiva odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-762/03, saj se ta nanaša na vprašanje zastaranja postopka o prekršku, kjer nastopa državni organ z organizirano, pravno urejeno in vnaprej določeno prisilo oziroma kazensko represijo proti posamezniku. V teh primerih je država (ki nastopa proti posamezniku kot oblastveni, represivni organ) zavezana k temu, da lahko posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če je to izrecno določeno, pri čemer je omejevanje človekovih pravic posameznika s strani države dopustno le, če je to v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave RS; Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.). Ustavno sodišče RS je svojo odločitev glede zastaranja v citirani zadevi sprejelo prav v povezavi s kaznovalnim pravom in njegovimi posebnostmi. V tem individualnem delovnem sporu pa tožena stranka proti tožnici ni v položaju državnega represivnega organa (za katero bi veljalo kaznovalno pravo), temveč v položaju delodajalca, za katerega veljajo določbe delovnega prava. Glede na to tudi stališče, da se disciplinski postopek zoper delavca konča z odločitvijo drugostopenjskega disciplinskega organa (in ne z vročanjem odločbe drugostopenjskega disciplinskega organa delavcu), ki ga potrjuje tudi uveljavljena sodna praksa, po zaključku pritožbenega sodišča ni v nasprotju z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS. Glede na to ni utemeljena pritožbena navedba, da se je disciplinski postopek zoper njo (z vidika vprašanja zastaranja vodenja disciplinskega postopka) končal šele z vročitvijo odločbe drugostopenjskega disciplinskega organa tožene stranke, in ne z dnem, ko je bila ta odločitev sprejeta.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita zato, ker bi moral biti podpolkovnik B.B., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnico na prvi stopnji in odločal o njeni disciplinski odgovornosti, upoštevaje 5. oziroma 6. točko 70. člena ZPP izločen. Sedmi odstavek 57. člena ZObr med drugim določa, da se disciplinska odgovornost za pripadnike stalne sestave (tožnica je bila pripadnica stalne sestave) ugotavlja po postopku, v katerem se smiselno uporabljajo predpisi, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za delovne spore. Podobno izhaja tudi iz 119. točke Pravil službe v Slovenski vojski (PSSV; Ur. l. RS, št. 84/2009), ki določa, da se za vprašanja v disciplinskem postopku zaradi kršitve vojaške discipline pripadnikov stalne sestave, ki niso urejena z ZObr, ZSSloV ali s temi pravili službe, smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo postopek pred sodišči, ki so pristojna za delovne spore. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe ZPP, razen če z ZDSS-1 ni določeno drugače. Glede na zgoraj omenjene določbe sedmega odstavka 57. člena ZObr in 119. točke PSSV se torej disciplinska odgovornost pripadnikov stalne sestave ugotavlja po postopku ob smiselni uporabi določb ZPP.

14. Sodišče prve stopnje je pri razlagi pojma smiselna uporaba določb ZPP pravilno upoštevalo specifičnost disciplinskega postopka pri delodajalcu (toženi stranki), pri katerem je v pristojnosti delodajalca, da zoper delavca začne disciplinski postopek, ga izvede in tudi odloči o tem, ali je podana delavčeva disciplinska odgovornost. To izhaja tudi iz 57. člena ZObr. V disciplinskem postopku sta udeleženi dve stranki (ki sta hkrati tudi stranki delovnega razmerja), in sicer delodajalec (v pristojnosti katerega je med drugim dajanje navodil in nadziranje delavca) in delavec (ki je med drugim dolžan opravljati delo po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom). Pristojnost za odločanje o disciplinski odgovornosti delavca je na strani delodajalca. Delodajalec mora tako pred odločitvijo o disciplinski odgovornosti delavca zbrati vse relevantne dokaze, jih oceniti in na podlagi tega ugotoviti, ali je delavec disciplinsko kršitev storil, nato pa mora sam odločiti o delavčevi disciplinski odgovornosti. To pa je bistveno drugače od sodnega postopka, v katerem je sodišče tisto, ki v sporu dveh strank delovnega razmerja kot neodvisen in nepristranski organ presoja o zakonitosti disciplinskega postopka, vključno z disciplinsko odgovornostjo delavca oziroma izrečenim disciplinskim ukrepom (upoštevaje določbe ZPP in delovne zakonodaje ter položaj delavca v delovnem razmerju). Institut izločitve sodnika je namenjen prav odstranitvi dvoma strank sodnega postopka o sodnikovi nepristranskosti bodisi iz razlogov, ki so v 70. členu ZPP taksativno našteti, bodisi zaradi drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v sodnikovo nepristranskost. Položaj delodajalca v disciplinskem postopku je torej bistveno drugačen od položaja sodnika v sodnem postopku. Dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnico vodil in o njeni disciplinski odgovornosti odločal B.B. (za kar je imel ustrezno pooblastilo - B 8), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnico predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je B.B. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico in kasneje zoper njo disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njeni disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP), kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Glede na to ni podlage za pritrditev pritožbenim navedbam tožnice, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke o disciplinski odgovornosti nezakoniti zato, ker je postopek zoper njo pri toženi stranki na prvi stopnji vodil in o njeni disciplinski odgovornosti odločal podpolkovnik B.B.. Glede na navedeno se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na kršitev 22. in 23. člena Ustave RS ter prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki se nanašajo na pravico do sodnega varstva oziroma na pravico do poštenega, nepristranskega in neodvisnega sojenja.

15. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napačno ugotovilo, da je bil podpolkovnik B.B., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnico in o njeni disciplinski odgovornosti tudi odločal, pri svojem ravnanju nepristranski. Iz dokaznega postopka izhaja, da je podpolkovnik B.B. v disciplinskem postopku izvedel večje število dokazov, izvedeni sodni postopek pa ne nudi podlage za ugotovitev, da je bil disciplinski postopek izveden pristransko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podpolkovnik B.B. svojo odločitev o disciplinski odgovornosti tožnice sprejel po obsežnem dokaznem postopku, ko je na podlagi izvedenih dokazov ugotovil vsa odločilna dejstva v zvezi z disciplinsko odgovornostjo tožnice. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje prav tako ne izhaja, da bi podpolkovnik B.B. izvajal samo dokaze, ki bi bili za tožnico obremenilni (v pritožbi tožnica niti ne navaja, kateri dokazi, ki bi jo lahko razbremenili, v disciplinskem postopku niso bili izvedeni). Tudi če je bil podpolkovnik B.B. večini zaslišanih prič nadrejeni, ne nudi opore ugotovitvi, da te priče iz tega razloga niso govorile resnice. Razen tega so bile te priče zaslišane tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje (npr. priče I.I., J.J., K.K.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedene priče tudi v sodnem postopku izpovedovale zelo podobno kot v disciplinskem postopku, kar potrjuje zaključek, da so tudi v disciplinskem postopku izpovedovale po resnici.

16. Po zaključku pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno opredelilo tudi do navedb tožnice v zvezi z dokazom, ki se nanaša na vpogled in izvzem (oziroma izvoz) podatkov iz kamere št. 1. Pritožbeno sodišče soglaša, da ne gre za nezakonito pridobljen dokaz, na katerega sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti. Ta dokaz je bil tudi po stališču pritožbenega sodišča pridobljen zakonito, saj je bila podana odobritev pristojne osebe skladno s Pravilnikom o videonadzoru objektov ministrstva A.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz obvestila o odobritvi izvoza posnetkov videonadzora (A 10) in reševanja zahtevka za posredovanje osebnih podatkov (A 11) ne izhaja, da je do izvzema teh podatkov prišlo 25. 8. 2014, in da je bilo dovoljenje za izvzem podano 17. 12. 2014, temveč dejstvo, da je komisija zavzela pozitivno mnenje, da se L. odobri izvoz posnetkov videonadzora za potrebe disciplinskega postopka, pri čemer se lahko obravnavani posnetki uporabijo le za namen vodenja disciplinskega postopka. Ne drži pritožbena navedba, da sta sklepa nezakonita zato, ker se je za kršitev tožnice nepravilno izvedelo šele na podlagi neanonimiziranega posnetka ter da je njegova uporaba v dokazne namene absolutna kršitev določb postopka in Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/04 in nasl. - ZVOP-1). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je imela tožena stranka pravno podlago za pridobitev in uporabo pridobljenih posnetkov v 48. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1), po katerem se osebni podatki delavcev lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in posredujejo tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Pri tehtanju pravice tožnice do zasebnosti in pravice tožene stranke do nadzora nad delom njenih zaposlenih oziroma potrebe po odkrivanju kršitev delovnih obveznosti in posledično vodenju disciplinskih in drugih postopkov, je glede na okoliščine primera (zaposleni pri toženi stranki so bili seznanjeni s snemanjem prijavnice vojašnice oziroma vhodnega objekta, šlo je za snemanje javnih površin v sklopu prostorov tožene stranke, kršitev, ki so se očitale tožnici, tožena stranka pa sicer ne bi mogla odkriti oziroma dokazati) sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost pravici tožene stranke. Z milejšimi ukrepi tožena stranka ne bi mogla odkriti in dokazati tožničinih kršitev delovnih obveznosti. Ob tem ni nepomembno, da je bil navedeni videoposnetek le eden izmed dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica storila očitani disciplinski kršitvi. Sodišče prve stopnje tako z upoštevanjem tega dokaza ni kršilo določb pravdnega postopka, niti ji ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS oziroma 6. člena EKČP. 17. Sodišče prve stopnje je v postopku nadalje pravilno ugotovilo, da je tožnica obe očitani disciplinski kršitvi tudi storila in to svojo ugotovitev podrobno obrazložilo v 22. do 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je bila tožnica seznanjena s tem, da je treba vsak izhod iz vojašnice registrirati, prav tako pa je bila seznanjena s postopkom oziroma načinom registracije delovnega časa. Nadalje je ugotovilo, da se tožnica 25. 7. 2014 ob 13.30, ko je zapustila vojašnico, na registrirni uri ni evidentirala, pri tem pa je v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo tožničini drugačni izpovedi. Prav tako je ugotovilo, da je tožnica tega dne samovoljno zapustila vojašnico in da o svojem odhodu ni obvestila nobenega od nadrejenih. Vojašnico je zapustila okoli 13.30. ure, v vojašnico pa se je vrnila ob 15. uri. Neutemeljena je pritožbena graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela dovolilnice za navedeni izhod, ker ji je izhod dovolil njen partner C.C.. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj njegovega dovoljenja ni štelo za pravno relevantnega, ker to ni bilo v njegovi domeni, ter ugotovilo, da bi ji moral podpisati dovolilnico (lahko tudi za nazaj) za to pristojni D.D., ki je bil njen nadrejeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je svoj odhod spornega dne tožnica registrirala šele ob 15.00 uri, tedaj pa je bil registriran tudi odhod njenega partnerja, čeprav ga na posnetku v tistem času ni bilo zaznati, kar je nudilo sodišču dovolj podlage za ugotovitev, da je to zanj storila tožnica. Pravno nepomembno je poimenovanje kartice, s katero je tožnica registrirala odhod C.C. iz vojašnice, saj iz izpodbijanih sklepov jasno izhaja, da se ji očita nedovoljena registracija odhoda njenega partnerja iz vojašnice, kar predstavlja težjo kršitev vojaške discipline. Neutemeljena je pritožbena navedba, da videoposnetki niso kazali realnega časa, zato sodišče ni moglo ugotoviti časovne linije dogajanja, dokazni predlog za postavitev izvedenca pa je bil zavrnjen. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi zabeležke na registrirni uri ugotovilo čas registracije, na odločitev v zadevi ne more vplivati eventualno drugače beležen čas na videoposnetku. Priči F.F. in J.J. sta v zvezi s tem izpovedala, da je ura zaostajala za pol ure oziroma 21 minut, kar je bilo v postopku upoštevano, izvedba dodatnih dokazov pa je bila nepotrebna. Tožnica nenazadnje ne izpodbija trditve, da je ob 13.30 odšla iz vojašnice, temveč zatrjuje, da je to storila z dovoljenjem nadrejenega. Tožnica neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede storjenih kršitev, ki je prepričljiva in ustrezno argumentirana, tako da pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe, da očitanih disciplinskih kršitev ni storila oziroma da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede teh kršitev napačne, neutemeljene.

18. V zvezi s tožničinimi pritožbenimi trditvami, da je glede svojega delovnopravnega statusa zaradi teh disciplinskih kršitev utrpela veliko hujše sankcije kot je bil disciplinski ukrep denarne kazni, ki je predmet sklepov, katerih zakonitost se preizkuša v tem individualnem delovnem sporu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni dokazala, da bi v zvezi s spornimi ravnanji, ki naj bi jih zoper njo izvajala tožena stranka, vložila kakršnokoli zahtevo za varstvo svojih pravic (niti pri toženi stranki niti pred pristojnim delovnim sodiščem). Glede na navedeno pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja. Predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu sta bili namreč odločbi disciplinskih organov tožene stranke z dne 25. 3. 2015 in 14. 4. 2015, s katerima je bila tožnica spoznana za odgovorno za zgoraj omenjeni disciplinski kršitvi in ji je bil zato izrečen disciplinski ukrep denarne kazni. Ker je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sklep o uvedbi disciplinskega postopka zoper tožnico ustrezno obrazložen, popoln in sposoben za obravnavanje, so neutemeljene tudi tožničine navedbe, da naj bi bil ta sklep nezakonit zaradi neustrezne obrazloženosti.

19. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.