Jedro

Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti.

Večerni sestanki, ki so potekali tako, da je poveljnik oddelka informacije podal na hodniku nastanitvenega objekta, v katerem so vojaki počivali, ter so priče govorile o krajših sestankih brez posebnih formalnosti in obveznosti, ni mogoče šteti za kršitev pravice do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki v roku 15 dni pritožbene stroške v višini 636,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska 3.790,08 EUR iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu zahtevka za plačilo davkov in prispevkov (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 549,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se v celoti pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je po mnenju pritožnika nezakonita in neustrezno obrazložena. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožnik na dneve, ko naj bi bil prost, ni bil prost kot običajni delavec, vendar naj bi bilo potrebno upoštevati specifiko vojaka oziroma pripadnika SV na misiji. Nenehna dosegljivost, skrb za pranje oblačil, nošenje vode za pitje in kratki sestanki po mnenju sodišča prve stopnje ne predstavljajo del in nalog v smislu delovno pravnih zadolžitev, vendar so taki zaključki po mnenju pritožnika nepravilni. Nasprotuje stališču sodišča, da obvezno nošenje vojaške uniforme v prostem času ne predstavlja kršitve pravice do tedenskega počitka. Ne strinja se s stališčem, da opravila, kot so raznašanje vode in perila v vojaški bazi in udeležba na sestankih, ne pomenijo kršitve njegove pravice do tedenskega počitka. Sodišče ni upoštevalo izpovedi prič (npr. A.A.), ki so izpovedale, da so se na dan, ko naj bi bili prosti, morali pripravljati že na naloge naslednjega dne in da brez delovnih obvez niso bili noben dan na misiji. Nepravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da čiščenja orožja na prosti dan ni bilo, saj so priče izpovedale, da so orožje čistili sproti, po opravljenem delu in pred naslednjo nalogo. V nasprotju z dejanskim stanjem in izpovedbami prič je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo pri nenehni dosegljivosti zgolj zato, da so nadrejeni vedeli, kje se tožnik nahaja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik tudi ob prostih dnevih raznašal vodo, skrbeti je moral za pranje oblačil, izvajali so kratke sestanke, vendar je kljub temu zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Skladno z veljavno zakonodajo in ustaljeno sodno prakso (npr. odločbe VDSS Pdp 682/2017 in Pdp 307/2018) so pripadniki v primeru, ko niso popolnoma prosti (nositi morajo uniformo, morajo biti urejeni, udeleževati se morajo sestankov, čistiti orožje ipd.) upravičeni do odškodnine oziroma nadomestila za neizrabljeni tedenski počitek. Predpisan počitek pomeni, da bi tožnik moral biti 24 ur neprekinjeno prost in ne bi smel izvajati nobenih obveznosti, skladno s sodno prakso pa tudi pripravljenost na delo in dosegljivost po telefonu predstavlja delovno obveznost, ki je pripadnik na prost dan ne bi smel imeti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljeno in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistven kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Iz razlogov sodbe je jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka zavrnilo ter na podlagi katerih dejstev in dokazov je tako odločilo. Pritožnik bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki in s pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa pomeni uveljavljanih pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je povedano v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami in zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin in zapisnikov (protispisnost). Takšne pomanjkljivosti pa pritožnik sodišču prve stopnje niti ne očita.

8. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na misiji KFOR ..., v času od 22. 9. 2013 do 26. 4. 2014. 9. O pritožbi je odločalo pritožbeno sodišče drugič. Prvič je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo ter je toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 3.519,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2014 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 11/2020 z dne 12. 5. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj: ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je svojo odločitev oprlo na sprotno čiščenje orožja in opreme ter nošenje vode oziroma razkladanje vode s kamiona, in ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve, da večerno srečanje in informiranje v bivalnih prostorih pripadnikov (sestanki z nadrejenimi), sprotno čiščenje orožja in opreme, razkladanje vode s kamiona in nošenje vode vplivajo na presojo, da pripadniku tedenski počitek ni bil omogočen. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V sklepu VIII Ips 37/2020 z dne 10. 11. 2020 je navedlo, da je tožena stranka utemeljeno opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih konkretnih in natančnih navedb v odgovoru na pritožbo glede tega, zakaj tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bila pravica do tedenskega počitka kršena zaradi čiščenja orožja (o čiščenju opreme v pritožbi niti ni bilo govora). Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da iz izpovedb prič B.B., C.C. in A.A. izhaja, da čiščenje orožja na prost dan ni bilo, da je celo sam tožnik na izrecno vprašanje, kolikokrat mu je poveljnik na njegov prost dan ukazal, da mora očistiti orožje, odgovoril, da nikoli. Priča D.D. pa je izpovedal, da je bilo orožje treba očistiti po nalogah (torej na dan opravljanja dela in ne na prost dan) ter da je bilo orožje v orožarni (kar pomeni, da pripadnikom na prost dan ni bilo dostopno). Vrhovno sodišče RS je zapisalo, da kadar sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, mora v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na navedbe pritožbe, temveč tudi na vse relevantne, za odločitev bistvene navedbe nasprotne stranke, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki določata pravico do tedenskega počitka. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve te pravice na mednarodni misiji KFOR ... je utemeljeno zavrnilo, če izhajamo iz novejših stališč Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je vojaku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Upoštevanje pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj.), zlasti režima dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, spoštovanje urnika in hišnega reda, sprotno čiščenje orožja in opreme, sestanki z nadrejenimi, razkladanje in nošenja vode) in s tem povezane omejitve, samo po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka (prim. odločbe VIII Ips 17/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 18/2020). Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti (odločbe VIII Ips 32/2019, VIII Ips 18/2020).

11. V zvezi s sestanki z nadrejenimi v istovrstnih sporih o kršitvah pravic pripadnikov SV do tedenskega počitka v času misije je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da v zvezi s tem ni nepomembno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostost in vsebina (prim. odločbe VIII Ips 18/2019, VIII Ips 3/2020 in VIII Ips 22/2020). Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na izpovedbo priče C.C., da je šlo za kratke neformalne sestanke v zvezi z nujnimi informacijami, s katerimi so morali biti pripadniki seznanjeni, vendar brez posebnih obremenitev. Tudi priča A.A., na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, je govoril o pet minutnih sestankih, na katerih se je na kratko informiralo o nalogah za naslednji dan. Glede na jasno stališče Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih o kršitvi pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka v času misije, večerni sestanki, ki so potekali tako, da je poveljnik oddelka informacije podal na hodniku nastanitvenega objekta, v katerem so vojaki počivali, ter so priče govorile o krajših sestankih brez posebnih formalnosti in obveznosti, le-teh ni mogoče šteti za kršitev pravice do tedenskega počitka. Tožnikova zadeva ni primerljiva z zadevo opr. št. VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019, saj je v navedeni zadevi šlo za poveljnika oddelka, ki je imel dnevno sestanke najprej z nadrejenimi, nato pa je te informacije moral predati naprej svojim podrejenim, delo pa ne bi potekalo nemoteno, če se teh sestankov ne bi udeleževal tudi ob prostih dnevnih. Zato je sodišče v navedeni zadevi utemeljeno zaključilo, da so sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, kar pa ni bilo podano v tožnikovem primeru.

12. Zahteva tožene stranke za sprotno čiščenje orožja in opreme sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je glede na izpovedbe prič B.B., C.C. in A.A. zaključilo, da tožniku na dela prost dan ni bilo ukazano čiščenje orožja. Tožnik je na izrecno vprašanje, kolikokrat mu je poveljnik na njegov prost dan ukazal, da mora očistiti (prebrisati) orožje, odgovoril, da nikoli. Tožnik je izpovedal, da če je bila oprema umazana, jo je bilo potrebno prebrisati.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnikove nekonkretizirane navedbe, da je na misiji opravljal različne naloge, bodisi je bil na patrulji, opravljal varovanje baze ali ... ali pa so imeli usposabljanje, zato nikoli ni imel prostega dneva (takšnega, kot bi moral po njegovi presoji biti prost dan – oblečen bolj kamot, da lahko zapustiš bazo in greš na kavo, skratka ne opravljaš nobenega dela in imaš popolnoma dan prost obveznosti), ne utemeljujejo presoje, da mu tožena stranka tedenskega počitka ni omogočila. Tožnik niti v okviru svoje izpovedi ni določno opredelil, katere naloge je opravljal na posamezen dan, označen kot dan tedenskega počitka. Tudi A.A., ki je na misiji opravljal delo vojaka voznika, je izpovedal, da so na misiji počitki bili, vendar ne 100 %, kar bi pomenilo, da bi se lahko oblekli v "civilko" in šli iz baze. V prostih dneh so bili uradno prosti, imeli pa so nekatere zadolžitve, kot so nošenje vode, če so jo ravno takrat pripeljali, čiščenje snega, včasih so imeli zvečer pet minutni sestanek, na katerem se jim je na hitro povedalo, kaj bodo delali naslednjega dne. Če so šli na šport, fitnes, so poveljujočemu povedali, kje so, za primer če bi prišlo do kakšnega izrednega dogodka.

14. Tudi D.D. je izpovedal, da povsem prosti nikoli niso bili in da so tudi na prosti dan opravljali določene zadolžitve. Obe priči pa sta izpovedali, da so podpisali evidence o prostih dnevih. Iz izpovedi priče C.C., poveljnika voda in pisne izjave priče B.B., poveljnika čete, pa izhaja, da je tožnik na misiji imel proste dneve in v prostih dnevih so lahko izvajali aktivnosti, kot so branje, športne aktivnosti, obiskovali ostale vojaške baze na KFOR. Ravnati pa so morali v skladu s hišnim redom, kar pomeni, da so morali biti v bazi in se po vojaško obnašati. Po hišnem redu so obveznosti take, da so morali biti pripadniki izven svojih nastanitvenih prostorov urejeni, to pomeni, bodisi v vojni bodisi v športni opremi, niso smeli iti iz baze brez spremstva, niso se smeli zadrževati v ženskih nastanitvenih prostorih. Pripadniki so občasno nosili vodo s kamiona, vendar pa ni bila takšna praksa, da bi se to organiziralo na proste dneve.

15. Sodišče prve stopnje je izpovedi navedenih prič pravilno dokazno ocenilo ter, ob izostanku konkretnih nalog in zadolžitev, ki bi jih tožnik imel na dan tedenskega počitka, utemeljeno presodilo, da je toženka tožniku tedenski počitek omogočila. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 37/2020 z dne 10. 11. 2020 obrazložilo, da kratko informiranje o tem, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, ne pomeni formalnega, posebej organiziranega obveznega sestanka, ki bi kot del delovne obveznosti kratil pravico do počitka. Navedlo je, da je pretirana zahteva, da pripadnik na dan tedenskega počitka ne bi smel doživeti ničesar, kar bi ga spominjalo na to, da je vojak na mednarodni misiji (ker je moral tožnik biti v uniformi in ni smel zapustiti baze, ker so odhajali jest v skupini ipd.). Prav tako opravila, kot je prevzemanje vode za pitje, niso mogla poseči v tožnikovo pravico do počitka, niti ni tožnik tekom postopka zatrjeval, da je moral nositi vodo, ker mu je to odredil nadrejeni.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP ter 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, tožnik, ki s pritožbo ni uspel, po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP) sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s sprem.), in sicer 400 točk za narok, 40 točk za odsotnost iz pisarne in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 448,80 točk in ob upoštevanju vrednosti točke 269,28 EUR. Toženi stranki pa je tožnik dolžan povrniti tudi stroške revizijskega postopka v znesku 367,20 EUR (600 točk za revizijo in 2 % materialnih stroškov), torej skupaj stroški znašajo 636,48 EUR.