VSC Sklep I Kp 4889/2024

Jedro

Iz prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da se zoper obdolženega A. A. podaljša pripor iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, in sicer za 1 (en) mesec tj. do vključno 21. 4. 2024 do 18:30 ure.

2.Zoper sklep se pritožuje zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter odloči, da se pripor ne podaljši oziroma da se pripor odpravi in podredno, da se osumljenemu odredi hišni pripor oz. drugi blažji ukrep.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost in begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v predmetnem postopku, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vseh dokazov na katerih slednji sloni, dokazi pridobljeni tekom preiskave pa utemeljenega suma niso omajali. V zvezi z navedbami zagovornika v odgovoru na predlog ODT za podaljšanje pripora, da ODT v predlogu ni konkretiziral utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da glede na dejstvo, da je s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave utemeljen sum pravnomočno dognan, sklicevanje ODT na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in dejstvo, da se po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave niso izkazale nobene okoliščine, ki bi kakorkoli omajale utemeljen sum, popolnoma zadošča za ugotovitev, da je prvi pogoj za podaljšanje pripora izpolnjen. V takih okoliščinah tudi sodišču ni potrebno ponovno povzemati vsebine dokazov, na katerih temelji utemeljen sum. Tako obdolženec kot obramba sta namreč že na podlagi prejšnjega sklepa seznanjena z dokazi, na katerih temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma, saj se v zvezi s tem od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora ni nič spremenilo. Iz prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Sklicevanje sodišča na predhodne ugotovitve tako ne posega v zagotovljena temeljna jamstva do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in varstva pravice do osebne svobode (19. člen Ustave), kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi. Prav tako ne drži, da je sodišče s tem opravilo korekcijsko vlogo v korist ene stranke v postopku in s tem obdolženca neupravičeno postavilo v neenakopraven (privilegiran položaj) iz razloga, ker je v sklepu namesto ODT obrazložilo in konkretiziralo utemeljenost suma. Glede na predstavljeno stališče Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo natančno navesti in konkretizirati okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, da se ne bi smelo zgolj pavšalno sklicevati na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in da je zaradi navedenega izpodbijan sklep nezakonit. Nadaljnje trditve zagovornika, da iz do sedaj zbranih dokazov in podatkov iz kazenskega spisa ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec izvršil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja pa so popolnoma pavšalne in nekonkretizirane, kot take pa ne morejo omajati prepričljivosti zaključka sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma.

5.Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v predmetnem postopku, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vseh dokazov na katerih slednji sloni, dokazi pridobljeni tekom preiskave pa utemeljenega suma niso omajali. V zvezi z navedbami zagovornika v odgovoru na predlog ODT za podaljšanje pripora, da ODT v predlogu ni konkretiziral utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da glede na dejstvo, da je s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave utemeljen sum pravnomočno dognan, sklicevanje ODT na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in dejstvo, da se po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave niso izkazale nobene okoliščine, ki bi kakorkoli omajale utemeljen sum, popolnoma zadošča za ugotovitev, da je prvi pogoj za podaljšanje pripora izpolnjen. V takih okoliščinah tudi sodišču ni potrebno ponovno povzemati vsebine dokazov, na katerih temelji utemeljen sum. Tako obdolženec kot obramba sta namreč že na podlagi prejšnjega sklepa seznanjena z dokazi, na katerih temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma, saj se v zvezi s tem od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora ni nič spremenilo. Iz prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.1 Sklicevanje sodišča na predhodne ugotovitve tako ne posega v zagotovljena temeljna jamstva do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in varstva pravice do osebne svobode (19. člen Ustave), kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi. Prav tako ne drži, da je sodišče s tem opravilo korekcijsko vlogo v korist ene stranke v postopku in s tem obdolženca neupravičeno postavilo v neenakopraven (privilegiran položaj) iz razloga, ker je v sklepu namesto ODT obrazložilo in konkretiziralo utemeljenost suma. Glede na predstavljeno stališče Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo natančno navesti in konkretizirati okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, da se ne bi smelo zgolj pavšalno sklicevati na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in da je zaradi navedenega izpodbijan sklep nezakonit. Nadaljnje trditve zagovornika, da iz do sedaj zbranih dokazov in podatkov iz kazenskega spisa ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec izvršil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja pa so popolnoma pavšalne in nekonkretizirane, kot take pa ne morejo omajati prepričljivosti zaključka sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma.

5.Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v predmetnem postopku, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vseh dokazov na katerih slednji sloni, dokazi pridobljeni tekom preiskave pa utemeljenega suma niso omajali. V zvezi z navedbami zagovornika v odgovoru na predlog ODT za podaljšanje pripora, da ODT v predlogu ni konkretiziral utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da glede na dejstvo, da je s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave utemeljen sum pravnomočno dognan, sklicevanje ODT na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in dejstvo, da se po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave niso izkazale nobene okoliščine, ki bi kakorkoli omajale utemeljen sum, popolnoma zadošča za ugotovitev, da je prvi pogoj za podaljšanje pripora izpolnjen. V takih okoliščinah tudi sodišču ni potrebno ponovno povzemati vsebine dokazov, na katerih temelji utemeljen sum. Tako obdolženec kot obramba sta namreč že na podlagi prejšnjega sklepa seznanjena z dokazi, na katerih temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma, saj se v zvezi s tem od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora ni nič spremenilo. Iz prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Sklicevanje sodišča na predhodne ugotovitve tako ne posega v zagotovljena temeljna jamstva do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in varstva pravice do osebne svobode (19. člen Ustave), kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi. Prav tako ne drži, da je sodišče s tem opravilo korekcijsko vlogo v korist ene stranke v postopku in s tem obdolženca neupravičeno postavilo v neenakopraven (privilegiran položaj) iz razloga, ker je v sklepu namesto ODT obrazložilo in konkretiziralo utemeljenost suma. Glede na predstavljeno stališče Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo natančno navesti in konkretizirati okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, da se ne bi smelo zgolj pavšalno sklicevati na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in da je zaradi navedenega izpodbijan sklep nezakonit. Nadaljnje trditve zagovornika, da iz do sedaj zbranih dokazov in podatkov iz kazenskega spisa ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec izvršil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja pa so popolnoma pavšalne in nekonkretizirane, kot take pa ne morejo omajati prepričljivosti zaključka sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma.

5.Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v predmetnem postopku, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vseh dokazov na katerih slednji sloni, dokazi pridobljeni tekom preiskave pa utemeljenega suma niso omajali. V zvezi z navedbami zagovornika v odgovoru na predlog ODT za podaljšanje pripora, da ODT v predlogu ni konkretiziral utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da glede na dejstvo, da je s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave utemeljen sum pravnomočno dognan, sklicevanje ODT na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in dejstvo, da se po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave niso izkazale nobene okoliščine, ki bi kakorkoli omajale utemeljen sum, popolnoma zadošča za ugotovitev, da je prvi pogoj za podaljšanje pripora izpolnjen. V takih okoliščinah tudi sodišču ni potrebno ponovno povzemati vsebine dokazov, na katerih temelji utemeljen sum. Tako obdolženec kot obramba sta namreč že na podlagi prejšnjega sklepa seznanjena z dokazi, na katerih temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma, saj se v zvezi s tem od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora ni nič spremenilo. Iz prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.1 Sklicevanje sodišča na predhodne ugotovitve tako ne posega v zagotovljena temeljna jamstva do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in varstva pravice do osebne svobode (19. člen Ustave), kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi. Prav tako ne drži, da je sodišče s tem opravilo korekcijsko vlogo v korist ene stranke v postopku in s tem obdolženca neupravičeno postavilo v neenakopraven (privilegiran položaj) iz razloga, ker je v sklepu namesto ODT obrazložilo in konkretiziralo utemeljenost suma. Glede na predstavljeno stališče Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo natančno navesti in konkretizirati okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, da se ne bi smelo zgolj pavšalno sklicevati na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in da je zaradi navedenega izpodbijan sklep nezakonit. Nadaljnje trditve zagovornika, da iz do sedaj zbranih dokazov in podatkov iz kazenskega spisa ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec izvršil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja pa so popolnoma pavšalne in nekonkretizirane, kot take pa ne morejo omajati prepričljivosti zaključka sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma.

5.Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v predmetnem postopku, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vseh dokazov na katerih slednji sloni, dokazi pridobljeni tekom preiskave pa utemeljenega suma niso omajali. V zvezi z navedbami zagovornika v odgovoru na predlog ODT za podaljšanje pripora, da ODT v predlogu ni konkretiziral utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da glede na dejstvo, da je s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave utemeljen sum pravnomočno dognan, sklicevanje ODT na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in dejstvo, da se po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave niso izkazale nobene okoliščine, ki bi kakorkoli omajale utemeljen sum, popolnoma zadošča za ugotovitev, da je prvi pogoj za podaljšanje pripora izpolnjen. V takih okoliščinah tudi sodišču ni potrebno ponovno povzemati vsebine dokazov, na katerih temelji utemeljen sum. Tako obdolženec kot obramba sta namreč že na podlagi prejšnjega sklepa seznanjena z dokazi, na katerih temelji zaključek o obstoju utemeljenega suma, saj se v zvezi s tem od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora ni nič spremenilo. Iz prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Sklicevanje sodišča na predhodne ugotovitve tako ne posega v zagotovljena temeljna jamstva do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in varstva pravice do osebne svobode (19. člen Ustave), kot neutemeljeno navaja zagovornik v pritožbi. Prav tako ne drži, da je sodišče s tem opravilo korekcijsko vlogo v korist ene stranke v postopku in s tem obdolženca neupravičeno postavilo v neenakopraven (privilegiran položaj) iz razloga, ker je v sklepu namesto ODT obrazložilo in konkretiziralo utemeljenost suma. Glede na predstavljeno stališče Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo natančno navesti in konkretizirati okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, da se ne bi smelo zgolj pavšalno sklicevati na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in da je zaradi navedenega izpodbijan sklep nezakonit. Nadaljnje trditve zagovornika, da iz do sedaj zbranih dokazov in podatkov iz kazenskega spisa ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec izvršil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja pa so popolnoma pavšalne in nekonkretizirane, kot take pa ne morejo omajati prepričljivosti zaključka sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma.

6.V nasprotju s pritožbenimi navedbami so prepričljivi tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti in begosumnosti.

7.O begosumnosti je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na podlagi ugotovitev, da je obdolženec državljan Ukrajine, ki živi na Poljskem in v Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča in da ga na bivanje v Sloveniji ne veže prav nobena navezna okoliščina; da se je na ozemlju Slovenije nahajal zgolj v tranzitu in z namenom izvršitve kaznivega dejanja, saj so tudi tujci izpovedali, da so namenjeni v Nemčijo; da naj bi dejanje izvršil v okviru delovanja v hudodelski združbi, zaradi česar je mogoče utemeljeno sklepati, da bi ob njegovi izpustitvi obstajal interes njegove zaščite iz razloga, da se prepreči razkritje drugih morebitnih sostorilcev, in da je tudi precej visoka predpisana kazen od 3 do 15 letov zapora in denarna kazen, lahko precejšen motiv za to, da bi obdolženec zapustil ozemlje Republike Slovenije in postal nedosegljiv slovenskim pravosodnim organom.

8.Glede na povzeto obrazložitev izpodbijanega sklepa je jasno, da sodišče prve stopnje ni štelo, da je priporni razlog begosumnosti podan že s samim dejstvom, da je obdolženi tuj državljan, ki živi in dela na Poljskem in da v Sloveniji nima prijavljenega stalnega in začasnega prebivališča. Sodišče je namreč izpostavilo še druge, zgoraj povzete okoliščine, in sicer da je glede na do sedaj razpoložljive podatke mogoče utemeljeno sklepati, da se je obdolženec na območju Slovenije nahajal zgolj z namenom izvršitve kaznivega dejanja in da je deloval v okviru hudodelske združbe. Sklepanja o razlogih zaradi katerih se je nahajal na ozemlju Slovenije, pritožbene trditve o bivanju na ozemlju Slovenije zaradi opravljanja poklicne dejavnosti ne morejo izpodbiti, ker niso z ničemer izkazane. Ni pa se mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da je napačna ugotovitev senata, da bi v primeru izpustitve na prostost, obstajal interes njegove zaščite iz razloga, da se prepreči razkritje morebitnih drugih sostorilcev. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je obdolženec podal soglasje za pregled in prostovoljno izročil mobilno napravo, kjer bi se lahko nahajala konkretna komunikacija glede prevozov in da je tudi izrazil pripravljenost na sodelovanje v postopku, ravno nasprotno od trditev zagovornika kaže na to, da bi hudodelska združba imela interes, da se obdolženca skrije in se mu s tem omogoči, da se izogne kazenskemu postopku. Trditve, da iz razpoložljivih dokazov ne izhaja, da bi obdolženi komuniciral s katerokoli osebo, ki naj bi po mnenju bila vodja hudodelske združbe ali organizator le-te, pa predstavljajo zgolj zagovornikovo interpretacijo do sedaj pridobljenih dokazov, s katero pa pravilnosti presoje o obstoju begosumnosti ni mogoče omajati.

9.Tudi obstoj ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje jasno in razumljivo obrazložilo s tem, ko je navedlo objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Pri tem je kot objektivne okoliščine izpostavilo težo, način in okoliščine obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pri tem pa poudarilo, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen; da se mu očita delovanje pri ilegalnem spravljanju kar 10 ilegalnih migrantov v evropske države, v pričakovanju zaslužka oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi, torej iz koristoljubja in delovanje v okviru hudodelske združbe, v sodelovanju z neugotovljenimi osebami, očitno izurjenimi tihotapci, ki težke življenjske in socialne razmere ilegalnih prebežnikov izkoriščajo za pridobivanje zaslužka.

10.Kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje izpostavilo negativne osebne lastnosti obdolženca, ki se kažejo v tem, da naj bi dejanje storil iz koristoljubnosti, pri izvršitvi dejanja pokazal veliko mero vztrajnosti in trdne odločnosti, saj se je zavedal tveganja, da je pri tem lahko vsak čas zaloten s strani policije, pa ga to naj ne bi odvrnilo od prepovedanega ravnanja, pri tem pa naj bi z načinom prevažanja v nevarnost spravil življenja tujcev, ki jih je imel v svojem vozilu. Dodatno je opozorilo na dejstvo, da naj bi obdolženec bil pripravljen storiti takšno dejanje kljub temu, da je (po lastni izjavi) visoko izobražen, živi v zunajzakonski skupnosti, da je zaposlen kot taksist in dostavljalec ter prejema plačo v med 1.300,00 in 1.400,00 EUR, kar pa ga očitno naj ne bi odvrnilo od kriminalnega početja, ki splošno znano prinaša hitre in visoke zaslužke.

11.Kljub jasnim in prepričljivim razlogom zagovornik meni, da ponovitvena nevarnost ni izkazana, ker iz dokazov, ki se nahajajo v kazenskem spisu (dopisa Ministrstva za pravosodje Ukrajine, št. 21456/26888-26-24/12.1.4. z dne 09.02.2024), izhaja, da obdolženi ni predkaznovan. Čeprav navedeno drži, to samo po sebi ne more omajati zaključkov o obstoju ponovitvene nevarnosti, saj predkaznovanost nikakor ni nujni pogoj za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti. O tej je mogoče sklepati tudi na podlagi obdolženčeve osebnosti, in ker ta izkazuje veliko mero njegove vztrajnosti in trdne odločenosti pri izvršitvi kaznivega dejanja ob tveganju, da je lahko pri dejanju vsak čas zaloten, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je ponovitvena nevarnost pri obdolžencu izkazana. Res je, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje te okoliščine ni posebej izpostavilo, kar pa ne pomeni, da senat tega dokaza ni upošteval pri odločitvi o podaljšanju pripora. Posebno opredeljevanje do tega po stališču pritožbenega sodišča ni potrebno, saj je prej povzeto obrazložilo že pritožbeno sodišče v sklepu z dne 6. 3. 2024 (drugi odstavek 8. točke obrazložitve).

12.Glede pritožbenih trditev, da je sodišče prve stopnje zgolj navedlo objektivne okoliščine, ki pa niso konkretizirane ampak le splošno navedene, je glede na zgoraj povzeto mogoče ugotoviti, da to ne drži. V zvezi s trditvami, da obdolženi v primeru izpustitve na prostost ne bi mogel ponovno izvršiti kaznivega dejanja, ker mu je bilo osebno vozilo, s katerim nanj bi obdolženi prevažal tujce, zaseženo, pa je treba poudariti, da kljub takim okoliščinam ponovitvena nevarnost ni izključena, saj je na voljo mnogo družb in posameznikov, pri katerih si je mogoče izposoditi vozilo za opravljanje tovrstnih prevozov, zlasti pa bi to bilo enostavno urediti glede na to, da je obdolženec deloval v okviru hudodelske združbe. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče meni, da iz zgoraj povzetih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj ponovitvene nevarnosti, jasno izhaja, da je senat razpolagal z dovolj "posebnimi okoliščinami" za ugotovitev ponovitvene nevarnosti, pri čemer pa dodatno poudarja, da povsem očitno vrsta kaznivega dejanja in predpisana kazen nista edini objektivni okoliščini, ki ju je upoštevalo sodišče prve stopnje. Tako se pritožbeno sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost, nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

13.Tudi v tokratnem sklepu je sodišče prve stopnje v zvezi s presojo neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora v 12. točki obrazložitve pojasnilo, da teža kaznivega dejanja, ki ogroža javni red in mir, ter varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo, odtehta poseg v pravico obdolženca do osebne svobode, da je zato pripor sorazmeren ukrep in da noben milejši ukrep ne bi bil učinkovit, saj bi obdolženec lahko v zasledovanju lastnih koristi po pridobitvi hitrih in visokih zaslužkov nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj in da ob vsem tem obstoji tudi bojazen, da bi ob pretnji visoke zaporne kazni državo zapustil in s tem onemogočil, oziroma otežil izvedbo kazenskega postopka. Takih prepričljivih razlogov zagovornik ne more izpodbiti z zgolj pavšalnim zatrjevanjem, da iz objektivnih in subjektivnih okoliščin izhaja, da ukrep v konkretnem primeru ni neogibno potreben niti iz razloga zagotavljanja varnosti ljudi, niti razloga možnosti oviranja teka kazenskega postopka. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sama teža kaznivega dejanja in pričakovana visoka kazen, ne morejo biti odločilni razlog, da je zadoščeno načelu sorazmernosti, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je zagrožena kazen vsekakor eden izmed kriterijev pri presoji sorazmernosti in da glede na predstavljeno obrazložitev izpodbijanega sklepa to zagotovo ni edini kriterij, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, saj je upoštevalo tudi okoliščine storitve kaznivega dejanja, interes zaščite tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in interes dokončanja predmetnega kazenskega postopka.

14.Ni pa se mogoče strinjati niti s stališčem zagovornika, da podaljšanje pripora ni neogiben ukrep, da se prepreči ponovitvena nevarnost in begosumnost in da bi ga sodišče lahko nadomestilo z drugim, blažjim ukrepom (hišnim priporom, zasegom potnega lista, z javljanjem na policijski postaji). Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da obdolženec v Sloveniji nima niti začasnega prebivališča, da zato noben milejši ukrep niti ni mogoč, in da so navedbe o domnevnem stricu in možnost bivanja pri njemu, za katerega niti ne ve, kje naj bi prebival, popolnoma neutemeljene.

15.Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podalo konkretne, celovite, jasne in skladne razloge, tako glede utemeljenega suma, kot tudi glede begosumnosti, ponovitvene nevarnosti ter neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora, so pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeni. Prav tako pa so neutemeljeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnopravnih določb relevantnih predpisov. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

16.Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

1Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi XI Ips 1901/2023 z dne 30. 5. 2023.

Zveza:

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSC Sklep I Kp 4889/2024

ECLI:SI:VSCE:2024:I.KP.4889.2024.1 Kazenski oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas