Jedro

Iz samega besedila 5. člena ZDen sledi, da je treba za njegovo uporabo ugotoviti elemente pritiska ali zvijače ter organ ali posameznika, ki ga je izvajal. Takratne družbene razmere in pa hkrati namen ZDen, ki je v popravi krivic, so le razlog za širšo razlago civilnopravnih določil (pravnih pravil Občnega državljanskega zakonika o zahtevah za veljavne pogodbe) o napakah volje, ne pa razlog sam za denacionalizacijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 2371, 2372, 2599 in 3500 k.o..., ki so prešle v državno last na podlagi darilne pogodbe z dne 29.4.1963, sklenjene med zapustnikom predlagateljev in prvo nasprotno udeleženko. Na podlagi izpovedi predlagateljev in prič je ugotovilo, da je zdaj že pokojni predlagatelj sklenil darilno pogodbo zato, da si je pridobil pravico do otroških doklad, predlagatelji pa niso dokazali aktivnega ravnanja organov oblasti za sklenitev pogodbe. Pogodba ni bila sklenjena zaradi napak volje. Skratka, niso podani pogoji iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljev. Sprejelo jo je v stališču, da so bile tedanje splošne družbene razmere takšne, da so se prebivalci odločali za odtujitev svojega premoženja in tako tudi pravni prednik predlagateljev z darilno pogodbo. Predlagatelji niso izkazali, da bi ob sklepanju obravnavane pogodbe obstajalo takšno ravnanje državnega organa, ki bi merilo na sklenitev pravnega posla.

Proti temu sklepu so predlagatelji vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka in predlagali razveljavitev sklepov sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) gre v navedbi drugostopenjskega sodišča, da predlagatelj v pritožbi sploh ni navajal okoliščine o 50-kratnem zvišanju davkov, pritožba pa je z drugimi besedami govorila prav o tem. Sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava, ker sta vprašanje napake volje razlagali zgolj v smislu določil 5. člena ZDen. Dejstvo, da je bil razlog za darovanje premoženja ekonomske narave, je eden izmed ključev za presojo te zadeve, saj je prav ustvarjanje razmer, s katerimi se posameznika ekonomsko prisili k določenemu ravnanju, tista okoliščina, ki jo je mogoče subsumirati pod določilo 5. člena ZDen. V tistem času se je potencirala vloga delavskega razreda in kmeta so spravili v enak položaj kot delavca, ki je bil od države popolnoma odvisen, z odvisnostjo pa je bila zagotovljena tudi volilna baza. To je tista zvijačnost in okoliščina, zaradi katere sploh obstaja 5. člen ZDen. Nižji sodišči pa nista ocenili družbenih okoliščin v času daritve, brez ocene le-teh pa navedenega predpisa ni mogoče pravilno uporabiti.

Revizija je bila vročena nasprotnima udeležencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev pritožbenega sodišča, da predlagatelji v pritožbi niso navajali 50-kratnega zvišanja davkov, je pravilna. Okoliščina o takšnem zvišanju davka se je med tem postopkom pokazala kot ključna, zaradi česar sta bili, in to zaradi njene neraziskanosti, s prejšnjo revizijsko odločbo razveljavljeni odločbi nižjih sodišč, ker "zatrjevanja, ki kaže na dvig davkov le proti predlagatelju, ni mogoče tolmačiti le kot splošnih razmer na davčnem področju, kot sta to storili nižji sodišči". Ko predlagatelji v pritožbi omenjajo državo, ki pobira visoke davke, izredne razmere v zvezi s tem, zvišanje davkov, ki onemogoča kmetovanje, in podobno, očitno niso grajali prvostopenjskega sklepa zato, ker ta ne vsebuje ugotovitev o enormnem zvišanju davkov le nasproti zdaj pokojnemu predlagatelju. Da pa jih ta ne vsebuje, je razumljivo, ker predlagatelji v novem postopku niso navedli nobenih dejstev, ki bi kazala, da je zvišanje davkov doletelo le predlagatelja.

Predlagatelj je sprva res nasprotoval izvedbi dokaza z branjem pričevanja M. L., zaslišanega v drugi podobni zadevi. Kasneje temu ni nasprotoval. Sodišči sta se oprli predvsem na izpovedi pokojnega predlagatelja in na pričevanje predlagateljeve žene - zdaj tretje predlagajoče stranke ter B. B. in S. V. Sicer pa, ne oziraje se na povedano, predlagatelji ne morejo šele v revizijskem postopku uveljavljati relativne bistvene kršitve postopka, storjene na prvi stopnji odločanja, ker tega niso storili že v pritožbi (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Neutemeljen je tudi očitek, da sodišči nista ocenili družbenih okoliščin v času daritve, ker da brez ocene le-teh ni mogoče predpisa pravilno uporabiti. To sta storili obe sodišči in tako je, denimo, pritožbeno sodišče v svojem sklepu na 3. strani spodaj med drugim ugotovilo namen 5. člena ZDen, ki da sam ob sebi predpostavlja obstoj revolucionarnih razmer, ki so pogojevale nasilno razlaščanje v povojnih letih. Obe sodišči tudi ugotavljata, da se je predlagatelj prav zaradi teh razmer odločil neodplačno odtujiti nepremično premoženje. Očitanih procesnih kršitev potemtakem ni.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Revidenti si pomen določbe 5. člena ZDen, po katerem se za upravičenca do denacionalizacije šteje oseba, katere premoženje je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, razlagajo zmotno. Iz samega besedila sledi, da je treba za njegovo uporabo ugotoviti elemente pritiska ali zvijače ter organ ali posameznika, ki ga je izvajal. Takratne družbene razmere in pa hkrati namen ZDen, ki je v popravi krivic, so le razlog za širšo razlago civilnopravnih določil (pravnih pravil Občnega državljanskega zakonika o zahtevah za veljavne pogodbe) o napakah volje, ne pa razlog sam za denacionalizacijo, kot to meni revizija. Ne da bi se spuščali v tehtnost revizijske analize početja predosamosvojitvenega režima, vodenega iz političnih in ideoloških pobud, ki je ustvarilo takšne družbene in ekonomske razmere, da so kmetje opuščali kmetovanje in se odpovedali svojemu premoženju, je namreč mogoče oceniti pravilnost odločitve nižjih sodišč za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. V postopku se ni izkazalo, da bi zoper zdaj pokojnega predlagatelja, ki se je s svoje kmetije preselil v mesto in se tam zaposlil že leta 1956, tu obravnavano pogodbo pa sklenil leta 1963, kdo izvajal pritisk (tudi ne davčni pritisk le zoper njega) ali ga zvijačno pripravil k sklenitvi pogodbe, s katero je odtujil premoženje, katerega lastnik ali solastnik je bil. Skratka, aktivno ravnanje državnega organa ali predstavnika oblasti zoper predlagatelja ni bilo dokazano, same družbene, ekonomske in politične razmere, katerim so bili izpostavljeni kmetje, pa ne zadoščajo za ugoditev zahtevku po 5. členu ZDen. Pri tem ni mogoče mimo že omenjenega dejstva, da je bil predlagatelj že več let poprej zaposlen (M. in L. K.).

Izkazalo se je, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti.