Jedro

Ugotavljanje pogojev, komu izmed staršev se naj otrok začasno dodeli v varstvo in vzgojo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu tožeče stranke in otroka pravdnih strank, sina Uroša, roj.1998, začasno dodelilo v varstvo in vzgojo očetu - tožniku, toženki pa naložilo, da od 1.12.1999 dalje plačuje za otroka mesečno po 10.000,00 SIT preživnine. Višji zahtevek glede začasne mesečne preživnine je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi predlog tožene stranke, da se otrok njej začasno dodeli v varstvo in vzgojo.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da predlogu toženke za začasno odredbo ugodi, predlog tožnika pa zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče ne oceni zmožnosti in pogojev očeta in matere za varstvo in vzgojo otroka, niti otrokovih potreb. Toženec, ko sta zakonca živela še skupaj, se je le malo ukvarjal z otrokom, obe stari materi pa sta se z otrokom ukvarjali v toženkini navzočnosti. Vseskozi je bila toženka dobra in skrbna mati, oče pa je otroka odpeljal brez njenega soglasja in ne dovoli niti običajnih stikov z njim. S tem je prizadel otrokovo čustveno in psihofizično zdravje. Sodišče svojega mnenja, da je za nadaljnji psihofizični razvoj otroka najbolj ugodno, da začasno ostane v varstvu in vzgoji pri očetu, ne utemelji, prav tako kot ne utemelji, zakaj verjame tožniku in ne toženki. Odločitev sodišča je v nasprotju z znanimi psihološkimi raziskavami o potrebah in navezanosti tako majhnega otroka na mater, pa tudi v nasprotju s sodno prakso. Ne more biti odločilno, da je otrok v stanovanju, kjer je bival eno leto, saj se tako majhen otrok ne naveže na okolje, temveč je prvenstveno navezan in odvisen od matere. Ugotovitev sodišča o možnostih varstva pri eni ali drugi stari materi otroka je napačna in v konkretnem primeru nepotrebna. Mati je trenutno nezaposlena, v času iskanja službe otroka varujejo njeni starši, sicer pa sama. Tožnik - oče je zaposlen kot varnostnik in ima službo po 12 ur skupaj, cel dal ali celo noč. Ne more biti odločilno dejstvo, da je toženka trenutno brez zaposlitve. Toženka ni brez zaposlitve po svoji krivdi.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu in izpodbijanega sklepa izhaja, da se je toženka z otrokom 20.9.1999 odselila od tožnika in se preselila k svojim staršem. Tožnik je vložil tožbo za razvezo zakonske zveze dne 13.10.1999. 24.11.1999 je bil na Centru za socialno delo v Kamniku opravljen svetovalni razgovor, takrat je otrok živel z materjo, oče pa je imel stike z njim. Dogovor glede varstva in vzgojo otroka med pravdnima strankama takrat ni bil možen. Tožnik dne 25.11.1999 otroka ni več vrnil materi in živi sedaj pri njem. Toženka je trenutno brez zaposlitve in živi pri svojih starših, toženec pa je zaposlen in živi pri svojih starših.

Te dejanske ugotovitve, delno povzetje v izpodbijanem sklepu, pa ne zadoščajo za presojo o tem, ali interesi otroka narekujejo njegovo začasno dodelitev v varstvo in vzgojo tožniku - očetu. Pritrditi je pritožbi, da je že po naravi v interesu 15-mesečnega otroka, da zanj skrbi in ga vzgaja mati. Seveda pa le v primeru, če je mati osebnostno in dejansko sposobna skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otroka. Iz podatkov v spisu zaenkrat ni videti razlogov, da mati za otroka ni sposobna skrbeti, vsaj enako dobro kot oče in da se je mati tako otroku tudi posvečala vse do takrat, ko je tožnik po dvomesečnem življenju z materjo otroka brez materinega soglasja odpeljal na svoj dom. Podatki v spisu, predvsem vloga toženke z dne 26.11.1999 (list. št. 12) namreč vzbujajo pomisleke o tem, da je tožnik otroka odpeljal na svoj dom, da v bodoče z njimi živi, v soglasju s toženko. Tudi po oceni sodišča druge stopnje ne more biti odločilno, kdo izmed starih staršev otroka je sposoben ali ne skrbeti zanj. Pomembna je sposobnost staršev, pri čemer iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka sedaj nezaposlena, tožnik pa ima takšno delo, da je skupaj po 12 ur v različnih obdobjih dneva oz. noči odsoten. To pomeni, da ima trenutno tožnica tudi večje časovne možnosti, da sama skrbi za otroka. Končno ne more biti odločilno za začasno dodelitev otroka v varstvo in vzgojo dejstvo, da se je sedaj 15-mesečni Uroš vrnil v svoj stari dom, saj se je vrnil brez matere, s katero je tudi po njeni odselitvi v septembru 1999 živel, niti njen trenutni slabši gmotni položaj, ki bi imel lahko zaradi zagotovitve dostojnega preživljanja otroka za posledico le večji prispevek očeta pri preživljanju otroka, saj ima za to tudi večje možnosti. V nakazani smeri bo moralo prvo sodišče v novem postopku ugotoviti pravno pomembna dejstva in o predlogu pravdnih strank ponovno odločiti. Ko bo ponovno odločilo, komu izmed staršev naj se otrok začasno dodeli v varstvo in vzgojo in o začasni preživnini, bo moralo za odločitev o primerni preživnini ugotoviti pravno relevantna dejstva, to je zmožnosti staršev in seveda potrebe otroka.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo po določbi 3. točke 365. čl. ZPP.