Jedro

Posvet z zadržano osebo v zavodu pred narokom, pregled predloga s prilogami in študiji zadeve pred narokom ne utemeljuje priznanja nagrade pritožniku kot nagrade za samostojno storitev po 1. alineji 1. točke in 2. točki tar. št. 39 OT. Iz podatkov v spisu izhaja, da je pritožnik s sprejetjem sklepa Pr 25/2001 z dne 12. 2. 2021 prejel tudi predlog z dne 12. 2. 2021, pa na predlog ni odgovoril. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da pritožnik pred narokom 16. 2. 2021 ni vpogledal spisovne dokumentacije. Za pristop na narok mora biti pritožnik seznanjen z zadevo in nagrada za to opravilo pomeni nagrado za pristop na narok. Sam potek časa je posebej vrednoten (6. člen OT). Zato je zmotno stališče pritožbe, da se zastopanje na naroku nanaša le na čas, ko odvetnik stranko zastopa na samem naroku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožniku se priznajo stroški pritožbe v znesku 37,33 EUR, ki bo izplačan iz sredstev sodišča na TRR pritožnika (odvetnika G. G.) 30. dan po prejemu ustreznega elektronskega računa.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka priznalo odvetniku – pritožniku stroške zastopanja v znesku 74,66 EUR, v točki II. izreka pa sklenilo, da bo znesek izplačan iz sredstev sodišča na TRR Odvetniške družbe odvetnika, in sicer 30. dan po prejemu ustreznega elektronskega računa. Pritožnik izpodbija odločitev v točki I. izreka in predlaga, da se ta spremeni tako, da se mu prizna tudi pretežni del preostalih prijavljenih stroškov in se znesek 74,66 EUR nadomesti z zneskom 186,66 EUR. Predlagal je še, da se mu priznajo stroški pritožbenega postopka. V obrazložitvi je navajal, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo nagrade po 2. alineji 1. točke tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) za pregled predloga in študij zadeve kot priprave na narok v enkrat začete pol ure v višini 50 točk. Obrazložilo je, da gre za stroške, ki nastanejo v razmerju stranke in pooblaščenca ter imajo hkrati naravo samostojne storitve in zato niso zajeti v drugih tarifnih številkah. Za predmetni sodni postopek je pritožniku plačilo storitve priznalo po tar. št. 23-drugi nepravdni postopki. V priznano nagrado za zastopanje na zaslišanju (naroku) je po presoji sodišča prve stopnje vključeno tudi opravilo pregleda predloga kot priprava na sam narok, oziroma zaslišanje. Sodišče prve stopnje ne pojasni, iz katerih delov OT in na podlagi kakšne razlage izhaja, da je pregled predloga zajet v postavki zastopanje na naroku, zato je odločitev v tem delu neobrazložena. Zastopanje na naroku se nanaša le na čas, ko odvetnik stranko zastopa na samem naroku, odvetnik pa stranke ne ″zastopa na naroku‶, ko pred narokom pregleda predlog in priloge ter preštudira zadevo. To je potrdilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 1555/202017-12 z dne 3. 7. 2018, ki je bila priložena k stroškovniku. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu do te sodbe sploh ni opredelilo, s tem je pritožniku onemogočilo efektivno sodelovanje v postopku in povzročilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Za primer, če bo pritožbeno sodišče vztrajalo pri stališču sodišča prve stopnje, pa pritožniku ne bo preostalo drugega, kot da si potem, ko sodišče začne narok, vzame čas za pregled predloga s prilogami ter študij zadeve in nato tudi za zaupen posvet s stranko, saj v nasprotnem primeru ne bo mogel kvalitetno zastopati svoje stranke. To opravilo bo moral izvesti v času zastopanja na naroku, saj prav sodišča razlagajo, da ta opravila predstavljajo zastopanje na naroku. Razlaga, ki jo zastopa pritožnik, je skladna z obvezno razlago OT, ki jo je podal upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) in na katero se je pritožnik skliceval v stroškovniku. Če so sodišča odrekla veljavnost obvezni razlagi, bi moralo sodišče samostojno razlagati OT, to pa je mogoče le na način, da pregled in študij predloga s prilogami ni del zastopanja na naroku. Sodišče prve stopnje je skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) pritožniku priznalo le polovico zneska, ki bi mu pripadal po OT, presežek pa je zavrnilo. Pritožnik izpodbija ta zavrnjeni del in meni, da je 17. člen ZOdv v nasprotju z Ustavo RS, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine ta postopek odločanja o pritožbi o stroških in z zahtevo na Ustavno sodišče RS začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, oziroma 1. člena Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu. Vprašanje ustavnosti tega člena je pomembno, ker je zakonodajalec z lahkoto znižal ceno odvetniških storitev, ki so že bile določene z OT in z njo niso mogle biti samovoljno določene, saj so morale biti že pri sprejemu OT usklajene z ministrstvom, saj sicer OT ne bi dobila soglasja ministrstva in ne bi veljala. Takšno znižanje je arbitrarno in predstavlja podcenjevanje odvetniškega dela ter degradacijo odvetniškega in s tem pravniškega poklica. Če bo pritožbeno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti, jo bo Ustavno sodišče moralo obravnavati. S tega širšega vidika bi po mnenju pritožnika moralo gledati pritožbeno sodišče, ko se bo odločalo, ali zadevo preda v presojo Ustavnemu sodišču RS. Poleg pravic, ki jih ima sodstvo kot oblast, ima tudi dolžnost, da skrbi za ustavnost obstoječih zakonov ter da preprečuje prekomerno izvrševanje oblasti drugima dvema vejama. Pritožnik je zatrjeval neskladnost petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo RS (URS), ker po prvem odstavku 137. člena URS je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju US) je v odločbi U-II-1/09 ugotovilo, da dejstvo, da je odvetništvo del pravosodja, pomeni, da ima odvetništvo v pravni in demokratični državi posebno vlogo in pomen, vloga odvetnika je pomembna zlasti v okviru izvrševanja sodne oblasti, pri izvrševanju te je vloga odvetnika v tem, da pripomore k povečanju kakovosti sojenja in s tem razvoja prava v sodni praksi, k razbremenitvi sodišč, s tem pa tudi k pospešitvi postopkov in zmanjšanju zaostankov na sodiščih. Po prvem odstavku 137. člena URS je vsebinsko opredeljena družbena funkcija odvetništva kot dela pravosodja, ki ima pomembno in nenadomestljivo vlogo pri delovanju celotnega pravosodnega sistema. Za opravljanje nalog odvetnika URS ne zahteva samo strokovne usposobljenosti, ampak višji standard obnašanja odvetnika pri upravljanju odvetniške dejavnosti, izpolnjevati mora tako splošne družbene interese kot tudi zastopati interese svoje stranke pri nudenju pravne pomoči, ki zagotavlja tudi varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Takšno delo ni enostavno, potreben je primeren čas za pripravo na posamezno opravilo, vse to pa zahteva primerno plačilo za odvetnikovo delo, ki mu omogoča normalno življenje, da lahko kvalitetno opravlja svoje delo. Po citirani odločbi US je zakonodajalec pri zakonskem urejanju odvetniške službe, ki je samostojna in neodvisna, dolžan urediti vprašanja, ki zadevajo položaj odvetnikov in njihove stanovske organizacije. Ta vprašanja mora urediti, vendar ne izčrpno, določena vprašanja mora pustiti avtonomnemu urejanju znotraj odvetniškega poklica. Vprašanje samostojnosti se nanaša tudi na določanje OT, zavzelo je stališče, da je na ustavno skladen način mogoče določiti tarifo tako, da jo določa OZS s soglasjem državne oblasti ali tako, da jo določa OZS s soglasjem Državnega zbora ali tako, da jo z zakonom določa Državni zbor. Minister za pravosodje je 28. 7. 2014 dal soglasje k sedanji OT, ki je bila nato sprejeta na skupščini OZS 23. 9. 2016 (verjetno prav 2014), takrat ZOdv še ni vseboval sporne določbe. Ko je minister za pravosodje dal soglasje k OT, ki v svojih določbah ne razlikuje plačila za odvetniške storitve glede na to, ali gre za storitve, ki jih odvetnik sam pridobi na trgu, ali za storitve ex offo, oziroma Bpp, je s tem jasno pokazal, da soglaša, da so storitve v njej ustrezno ovrednotene, torej tudi za ex offo in bpp. Tako izjemno nizko določena cena odvetniških storitev onemogoča izpolnjevanje zahtev pri opravljanju odvetniškega dela, ki se zahtevajo od odvetnika glede na ustavno določene obveznosti iz 137. člena URS. Na srednji in daljši rok to posledično pomeni slabšo kakovost zastopanja, saj se lahko odvetnik zaradi polovice manjšega plačila manj časa posveti konkretni zadevi, saj mora opraviti več zadev, da lahko zasluži primerno plačilo za dostojno življenje. Na takšen način se ustvarja neenakost med osebami, ki imajo odvetnika po ex offo in po bpp ter osebami, ki odvetnika pridobijo na trgu. Ob višanju sodnih taks, nesorazmernem nižanju plačila odvetnikom pri zastopanju socialno šibkih ali posebej ranljivih skupin prebivalstva (kot je to v konkretnem primeru) ter podobnih ukrepih pod sloganom varčevanja bi lahko postala pravica do dostopa do sodišča in pravica do obrambe z zagovornikom zgolj črka na papirju, to pa predstavlja tudi kršitev 22. člena URS, po katerem bi moralo biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalne skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Izključno fiskalni razlogi ne bi smeli biti podlaga za ureditev, po kateri se odvetniku, ki ga kot zagovornika ali pooblaščenca določi sodišče določi plačilo v višini 50 % plačila po tarifi. Z varčevalnimi ukrepi država ne more in ne sme posegati v ustavno zajamčene človekove pravice in temeljne svoboščine, ta določba krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS, znižanje na polovično plačilo po tarifi pa je nesorazmerno in tudi v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena URS. Takšna racionalizacija na takšen radikalen način se izvaja le na področju odvetniških storitev, če bi sledili logiki polovičnega znižanja normalnih, oziroma tržnih cen, bi morala država tudi npr. na področju javnih naročil določiti, da bo na javnem razpisu izbrala ponudnika z najnižjo ceno, nato pa določila, da mu bo plačala le polovico cene, ker je to potrebno zaradi uravnoteženja proračuna in ker pri državi kot plačniku ni tveganja neplačila storitve ali blaga. Po URS pa je odvetništvo posebej varovano, splošni ponudniki blaga in storitev pa niso. Država ex offo zastopanja in zastopanja po bpp ne zagotavlja v tolikšnem obsegu, da bi odvetnik lahko z njimi normalno preživel ob 50 % plačilu. Poleg tega se v teh primerih plačilo izvrši na koncu postopka, kar je lahko šele po več letih, plačilni rok države je daljši (30 dni, pri strankah na trgu 15 dni) in je vezan na izdajo sklepa o odmeri stroškov s strani sodišča, ta pa se pogosto ne držijo instrukcijskih rokov za odločitev o tem. Tudi po ugotovitvi zakonodajno pravno službe Državnega zbora RS v mnenju 9. 12. 2014 o predlogu ZOdv-D niso podani, oziroma obrazloženi utemeljeni razlogi za 50 % znižanje cene odvetniških storitev v bpp in ex offo. V konkretnem primeru je znižanje plačila za odvetniške storitve enormno v primerjavi s plačilom za odvetniške storitve po Zakonu o odvetniški tarifi. Ta primerjava ne bi smela biti relevantna, saj je ministrstvo najprej podalo soglasje k sedaj veljavni OT, kjer ni razlikovanj med storitvami na trgu in ex offo, oziroma bpp, torej je soglašalo, da so te cene primerne za opravljeno delo. Sporna zakonska določba posega v finančno in funkcionalno samostojnost odvetništva, s tem slabi njegov ustavno pravni položaj v razmerju do zakonodajne in izvršljive veje oblasti, s tako tarifo ni mogoče doseči zasledovanega javnega interesa, saj je zgolj formalna zagotovitev dostopa do sodišča ne more biti v javnem interesu. V cilju znižanja stroškov odvetniškega zastopanja se nevarno ogroža načelo samostojnosti in neodvisnosti odvetništva. Razlog za kršitev 14. člena URS (enakost pred zakonom) in 22. člena URS (enako varstvo pravic) je tudi v tem, da so zaradi izpodbijane zakonske določbe v neenakem položaju stranke, ki so bile v sodnem sporu neuspešne. Stroški postopka, oziroma zastopanja nasprotne stranke po odvetniku, ki bodo bremenili stranko, so odvisni od tega, kakšno je premoženjsko stanje nasprotne stranke. Gre za neutemeljeno in naključno neenakost pred zakonom, ki je posledica različnega premoženjskega stanja nasprotne stranke, načelo enakosti pred zakonom pa zahteva, da je treba v bistvu enaka stanja obravnavati enako. Takšna neenakost velja tudi v primeru delne uspešnosti strank v postopku. Nadalje je pritožnik navajal še, da naj se Ustavnemu sodišču predlaga absolutna prednostna obravnava zahteve. Pritožnik je priglasil stroške pritožbe v višini 100 točk po 2. alineji 3. točke tar. št. 23 OT, 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT in 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT.

2. Pritožba ni utemeljena.

3. Stališča pritožbenega sodišča v zvezi z enakimi pritožbenimi izvajanji pritožnika so bila pojasnjena že v odločbah I Cp 64/2020, I Cp 65/2020 tega pritožbenega sodišča. 4. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa obrazložilo materialnopravno stališče glede opravila pregleda predloga s prilogami, študije spisa in priprave na narok, zato po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep ni obremenjen z očitano bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 30. členom Zakona o duševnem zdravju – ZDZdr, in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1). Pritožbeno sodišče pa soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da posvet z zadržano osebo v zavodu pred narokom, pregled predloga s prilogami in študiji zadeve pred narokom ne utemeljuje priznanja nagrade pritožniku kot nagrade za samostojno storitev po 1. alineji 1. točke in 2. točki tar. št. 39 OT. Iz podatkov v spisu izhaja, da je pritožnik s sprejetjem sklepa Pr 25/2001 z dne 12. 2. 2021 prejel tudi predlog z dne 12. 2. 2021, pa na predlog ni odgovoril. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da pritožnik pred narokom 16. 2. 2021 ni vpogledal spisovne dokumentacije. Za pristop na narok mora biti pritožnik seznanjen z zadevo in nagrada za to opravilo pomeni nagrado za pristop na narok. Sam potek časa je posebej vrednoten (6. člen OT). Zato je zmotno stališče pritožbe, da se zastopanje na naroku nanaša le na čas, ko odvetnik stranko zastopa na samem naroku.

5. Čeprav je odvetništvo samostojna in neodvisna služba, je njeno delovanje določeno z zakonom in z zakonom se lahko določijo tudi omejitve. Razlogi za določitev nižjega plačila odvetnikom, ki opravljajo storitve brezplačne pravne pomoči in zastopajo po uradni dolžnosti, k takemu zastopanju spadajo tudi po 61. členu ZDZdr dodeljeni odvetniki, so pojasnjeni v Poročevalcu Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014. Predlagatelj je podal razlago za posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe ZOdv ZURS. Pojasnil je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, izhajal je tudi iz stališča US RS v odločbi U-II-1/09, ki jo izpostavlja tudi pritožnik. Iz te odločbe izhaja, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu in prosto iščejo ter sprejemajo stranke, od položaja, ko odvetniki delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti, ko odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz URS izhajajo kot pozitivne obveznosti države, in ki jih država tudi v celoti financira in v tem delu torej opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev. Namen zakonodajalca je bil omejitev javno finančnih učinkov nove OT. Iz takšnega namena zakonodajalca pa ne izhaja, da bi določitev nižjega plačila predstavljala nedopusten poseg v samostojnost in neodvisnost odvetnikov.

6. Glede na določbo drugega odstavka 11. člena ZOdv je dolžnost odvetnika, da pri zastopanju stranke ravna vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Nižja kvaliteta odvetniške storitve, opravljene v okviru zastopanja po uradni dolžnosti, po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da bi bilo takšno ravnanje odvetnikov neetično (v nasprotju z odvetniško poklicno etiko) in tudi v nasprotju s citirano zakonsko določbo.

7. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje trditev, da je z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv kršen 22. člen URS, so po presoji pritožbenega sodišča pravno neupoštevne. Področje javnih naročil je urejeno s posebnim zakonom, prav gotovo pa nima ničesar skupnega z nagrajevanjem odvetnika v predmetnem sodnem postopku. Določba drugega odstavka 14. člena URS zagotavlja splošno enakost pred zakonom, po ustaljeni ustavno sodni presoji, ki zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Ureditev iz petega odstavka 17. člena ZOdv velja enako za vse odvetnike, ki nastopajo kot pooblaščenci po uradni dolžnosti v sodnih postopkih, zato v predmetnem sodnem postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom ni podana očitana kršitev enakosti pred zakonom.

8. Preostale pritožbene navedbe so pravno neupoštevne, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo.

9. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 30. členom ZDZdr in v zvezi z 42. členom ZNP-1). Pritožbeno uveljavljani razlogi in tudi tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 30. členom ZDZdr in z 42. členom ZNP-1).

10. Pritožnik je priglasil tudi pritožbene stroške, do teh je upravičen na podlagi 51. člena ZDZdr. Od priglašenih stroškov pritožbe mu je priznati odvetniške stroške za pravno sredstvo po drugi alineji 3. točke tar. št. 23 OT v zvezi s petim odstavkom 17. člena ZOdv v višini 50 točk in ne v priglašeni višini 100 točk, to ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 30,00 EUR, utemeljeni so tudi materialni stroški 2 % v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT, zato skupaj priznani stroški pritožniku znašajo 37,33 EUR, na podlagi 68. člena ZDZdr pa se stroški zastopanja izplačajo iz sredstev sodišča na račun pritožnika.