Jedro

Uredba o ukrepih proti ZR Jugoslaviji (v nadaljevanju Uredba; Ur.l. RS 33/2002) kot podzakonski akt ne more poseči v status podjetij s sedežem v ZRJ kot upnikov. S podzakonskimi akti namreč že v načelu ni moč ukinjati obligacijskih pravic. Ob takšnem izhodišču bi Uredba morda lahko stečajnemu upravitelju, seveda le v času njene veljavnosti, preprečevala izpolnitev dolžnosti iz 1. odst. 146. čl. ZPPSL/89. Stečajni dolžnik bi se tako lahko izpostavil morebitnemu izvršilnemu postopku, ki bi ga na podlagi sklepa o naknadni razdelitvi stečajne mase (ta sklep je obenem izvršilni naslov) sprožil upnik, in v katerem bi se o vprašanju preprečevanja izplačila po Uredbi šele vsebinsko odločalo.

Če ni naznanitve neveljavnosti zavezovalnega posla in s tem povratne cesije, ki jo opravi bivši cesionar - tokrat v vlogi cedenta (prim. 1. odst. 438. čl. ZOR), cesus izpolnitev usmerja, skladno zavedanju o ponovni spremembi upnika, ki temelji na primerni podlagi in 438. čl. ZOR), pri čemer pa se že po naravi stvari lahko sklicuje le na dobroverno izpolnitev ZPPSL/89 nima določb o dokazovanju uresničitve pogoja. V kontradikotornem pravdnem postopku se uresničitev pogoja dokazuje v dokaznem postopku, ugotovitev sodišča pa temelji na dokazni oceni, skladno z 8. čl. ZPP. Organi stečajnega postopka, nimajo v stečajnem postopku niti tovrstnih pristojnosti niti procesnih možnosti. Bi pa po prepričaju pritožbenega sodišča kazalo, če je uresničitev pogoja sporna (za kar gre, upoštevaje dovoljene pritožbene novote tudi v konkretnem primeru), pretehtati možnost analogne uporabe 26. čl. ZIZ v pogledu dokaznih bremen upnika, ki se sklicuje na uresničitev pogoja in uveljavlja izvršbo pogojne terjatve.

Glede na časovno odmaknjenost tretje razdelitve od prve (glavne) razdelitve in števila dogodkov, ki jih bo očitno treba obravnavati pri tretji razdelitvi, bi kazalo po prepričanju pritožbenega sodišča razmisliti o razpisu naroka za obravnavanje osnutka tretje razdelitve (prim. 1. odst. 113. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89). Morebitne pomanjkljivosti, ki se tičejo sprememb številk računov, na katera stečajni upravitelj lahko opravi poplačilo terjatev, bi kazalo odpraviti ob smiselni uporabi ZPP (108. čl. ZPP v zvezi z 12. ZPPSL/89).

Ob odločanju o morebitnih (ne)odpravljivih pomanjkljivostih, ki se tičejo obstoja nekaterih upnikov pa bi kazalo pretehtati možnost smiselne uporabe 80. in 81. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89. Na vprašanje, kdo ima pravico do pritožbe v stečajnem postopku, ZPPSL/89 ne daje odgovora. Na to vprašanje je zato treba odgovoriti, skladno 12. členu ZPPSL/89, to je ob smiselni uporabi ZPP. Po ZPP-ju imajo pravico do pritožbe stranke. Položaja stečajnega upravitelja v pogledu odločitve o potrditvi predračuna stroškov stečajnega postopka pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni moč enačiti s položajem stranke v tem stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožbam upnika proti sklepu opr. št. St 8/90-1711 z dne 12.2.2004 v zvezi s popravnim sklepom opr. št. St 8/90-1755 z dne 19.4.2004 se ugodi, sklep opr. št. St 8/90-1711 z dne 12.2.2004 v zvezi s popravnim sklepom opr. št. St 8/90-1755 z dne 19.4.2004 in sklep opr. št. St 8/90-1584 z dne 25.8.2003 se razveljavita ter se zadeva vrne v nov postopek stečajnemu sodniku.

II. Pritožba upnika proti popravnemu sklepu opr. št. St 8/90-1755 z dne 19.4.2004 se zavrže. III. Pritožbi upnika proti sklepu opr. št. St 8/90-1754 z dne 19.4.2004 se ugodi, ta sklep se razveljavi in zavrže ugovor upnika proti sklepu z opr. št. St 8/90-1711 z dne 12.2.2004. IV. Pritožba stečajnega upravitelja proti sklepu opr. št. St 8/90-1784 z dne 19.5.2004 se zavrže. V. Pritožba stečajnega upravitelja proti sklepu opr. št. St 8/90-1753 z dne 19.4.2004 se zavrne in se ta sklep potrdi.

Obrazložitev

I. Pritožbe upnika proti sklepu o tretji razdelitvi (v zvezi s popravnim sklepom)

1. Sodišče prve stopnje - stečajni senat - je s sklepom opr. št. St 8/90-1711 z dne 12.2.2004 v zvezi s popravnim sklepom opr. št. St 8/90-1755 z dne 19.4.2004 spremenil sklep istega sodišča, opr. št. St 8/90-1584 z dne 25.8.2003, ki ga je izdala stečajna sodnica, in odločil: "1.Opravi se tretja razdelitev stečajne mase.

2. Za tretjo razdelitev se nameni znesek:

3.620.176.608,61 SIT, od tega - za delitev 2.812.101885,41 SIT, - za rezervacije 808.074.723,20 SIT.

3. Priložen seznam terjatev s podatki o upnikih, višini denarnih sredstev, namenjenih za razdelitev ter kvoti in zneskih za izplačilo terjatev, ki se v tej razdelitvi poplačajo in zneskih za rezervacijo ob tej razdelitvi na l. št. 14274 do 14291 je sestavni del izreka tega sklepa."

2. Proti temu sklepu se je pravočasno pritožila upnica. V pritožbah uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj ta sklep spremeni tako, da "predlog za tretjo razdelitev zavrne," ali pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek stečajnemu senatu prvostopenjskega sodišča. Pritožbe so utemeljene.

3. V okviru uradoma upoštevnih razlogov (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki se v stečajnem postopku smiselno uporablja. Razlogi sklepa namreč nasprotujejo izreku.

4. Stečajni senat v razlogih ugotavlja, da izhaja iz pravnomočnega sklepa o glavni razdelitvi, medtem ko tega ne potrjuje priloženi seznam o upnikih, ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa. Tako iz zaporednih številk spornega seznama sledi, da v tretji razdelitvi niso upoštevani vsi upniki iz sklepa o glavni razdelitvi.

5. O upnikih se v stečajnem postopku odloča v fazi glavne razdelitve (2. odst. 143. čl. ZPPSL/89). O vprašanju, kdo je upnik, je tako v fazi poznejših razdelitev praviloma že pravnomočno odločeno. Upoštevaje nauk o časovnih mejah pravnomočnosti, je moč upoštevati le spremembe, do katerih je prišlo po tem, ko o vprašanjih, povezanih s spremembami na upniški strani, v fazi glavne razdelitve ni bilo več moč odločati. Če je do takih sprememb prišlo, jih je treba v sklepu o poznejših razdelitvah zato upoštevati. Vsako spremembo, ki pomeni odmik od pravnomočnega sklepa o glavni razdelitvi v tem pogledu, pa je treba v sklepu o poznejši razdelitvi obrazložiti tako, da bo iz razlogov jasno razvidno, na podlagi česa sta jih stečajni upravitelj in sodišče upoštevala.

6. Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov preglednice na l.št. 14235 a sklepa, da upnikom iz te preglednice "ne gredo izplačila." Ta preglednica sicer ni del seznama, ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa, vendar pa slednji seznam te upnike izpušča, stečajni senat pa ne obrazloži, zakaj jih izpušča. Obrazložitev izpodbijanega sklepa, da sledi sklepu o glavni razdelitvi, upoštevaje obrazloženo, tudi nasprotuje izreku.

7. V zvezi s podlago, razvidno iz že omenjene preglednice na l. št. 14235 a, ki naj bi izplačila preprečevala, pritožbeno sodišče pripominja, da Uredba o ukrepih proti ZR Jugoslaviji (v nadaljevanju Uredba; Ur.l. RS 33/2002) kot podzakonski akt ne more poseči v status podjetij s sedežem v ZRJ kot upnikov. S podzakonskimi akti namreč že v načelu ni moč ukinjati obligacijskih pravic. Drugačno razumevanje Uredbe bi bilo po prepričanju pritožbenega sodišča zato zmotno. Če Uredba zakonito (to je v skladu s 1. čl. Zakona o omejevalnih ukrepih - le v tem primeru ima namreč Vlada pooblastilo, da uvede omejevalne ukrepe s podzakonskim predpisom - 2. čl. Zakona o omejevalnih ukrepih) prepoveduje "razpolaganje s premoženjem teh podjetij" (le o tem govori besedilo te Uredbe), se ta omejitev lahko nanaša (le) na akt razpolaganja, to je na dejansko možnost izpolniti obveznosti iz prijavljenih in ugotovljenih terjatev v stečajnem postopku. Ob takšnem izhodišču bi Uredba morda lahko stečajnemu upravitelju, seveda le v času njene veljavnosti, preprečevala izpolnitev dolžnosti iz 1. odst. 146. čl. ZPPSL/89. Stečajni dolžnik bi se tako lahko izpostavil morebitnemu izvršilnemu postopku, ki bi ga na podlagi sklepa o naknadni razdelitvi stečajne mase (ta sklep je obenem izvršilni naslov) sprožil upnik, in v katerem bi se o vprašanju preprečevanja izplačila po Uredbi šele vsebinsko odločalo. Uredba pa ne more, kot je bilo že obrazloženo, poseči v pridobljene pravice na način, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

8. Iz prve strani seznama, ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa, izhaja, da so ob tretji razdelitvi "zadržana sredstva SDSČG" v znesku 36.747.197,20 SIT, to je vsota, ki je razvidna iz preglednice na l.št. 14235 a. Vendar, upnikov iz pravkar omenjene preglednice ni v seznamu, ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa. To pomeni, da v tretji razdelitvi niso upoštevani. Zato pa je sporen tudi status zneska zgoraj omenjenih zadržanih sredstev. Stečajni upravitelj, upoštevaje izrek izpodbijanega sklepa, namreč nima podlage za razpolaganje z "zadržanimi sredstvi SDSČG" v okviru tretje razdelitve. Terjatve lahko upnikom stečajni upravitelj izplačuje (le) na podlagi pravnomočnega sklepa o razdelitvi (1. odst. 146. čl. ZPPSL/89).

9. Iz sklepa o glavni razdelitvi bi sledilo, da so bile terjatve pod zap. št. 289, ki jih je kot pogojne prijavila AA d.d. Čakovec, cedirane na BB d.o.o. Iz izpodbijanega sklepa sledi drugače. Upnik teh terjatev je AA d.d. Čakovec, medtem ko se cesionar - BB d.o.o. (ta družba je bila sicer po podatkih elektronske baze sodnega registra izbrisana) ne omenja ne v preglednici ne v razlogih izpodbijanega sklepa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, zakaj je prišlo do te spremembe.

V tem delu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89).

V zvezi s tem vprašanjem pritožbeno sodišče dodaja dvoje.

10. Prvič, sklep o tretji razdelitvi je izvršilni naslov za zneske, ki pripadajo upnikom po njem. Sklep o tretji razdelitvi je tako treba izvršiti skladno seznamu, iz katerega so razvidni upniki in njim pripadajoči zneski. Kakršnakoli drugačna "izpolnitev" pomeni zato (v načelu) kršitev 146. čl. ZPPSL/89. Takšna drugačna "izpolnitev" (v načelu) tudi ne bi imela pomena in učinkov izpolnitve. Stečajni dolžnik pa bi bil izpostavljen prisilni izvršitvi sklepa o tretji razdelitvi v korist upnika, ki je v njem naveden, a izplačila ni prejel, razen, če bi tak upnik sam naznanil, naj se izpolnitev opravi tretjemu.

11. Drugič, pri ponovnem odločanju o vprašanju, kdo je upnik terjatev pod zap. št. 289, bi kazalo najprej ugotoviti, (i) razlog in kdaj naj bi prišlo do ponovne spremembe na upniški strani, ki je razvidna iz izpodbijanega sklepa: pred ali po sklepu o glavni razdelitvi. Nato pa, če je do spremembe prišlo po trenutku, ko se na neveljavnost cesije v času do glavne razdelitve cedent ni mogel več sklicevati (nauk o časovnih mejah pravnomočnosti), (ii) izhajati iz nevtralnosti dolžnikovega položaja. Skladno temu, dolžniku ni treba, da bi pred izpolnitvijo ugotavljal, kdo je njegov upnik in kakšna je usoda zavezovalnega posla (prim. Miha Juhart, Cesija, Pogodbeni odstop terjatve, Ljubljana, 1996, stran 88), ki je bil podlaga razpolagalnemu poslu - cesiji pogojnih terjatev. Upoštevati bi bilo nadalje treba, da (iii) v stečajnem postopku niti stečajni upravitelj niti stečajni sodnik niti stečajni senat nimajo pristojnosti niti procesnih možnosti meritorno in avtoritativno presojati o spornem vprašanju "neveljavnosti" zavezovalnega posla med dvema upnikoma. Stečajni postopek je po svoji vsebini pač (le) generalna izvršba, ne pa kognicijski postopek, v katerem bi se lahko meritorno in avtoritativno odločalo o tovrstnih spornih dejanskih in pravnih vprašanjih med upniki. Če ni naznanitve neveljavnosti zavezovalnega posla in s tem povratne cesije, ki jo opravi bivši cesionar - tokrat v vlogi cedenta (prim. 1. odst. 438. čl. ZOR), cesus izpolnitev usmerja, skladno zavedanju o ponovni spremembi upnika, ki temelji na primerni podlagi (prim. Miha Juhart, Cesija, Pogodbeni odstop terjatve, Ljubljana, 1996, stran 88; in 2. odst. 438. čl. ZOR), pri čemer pa se že po naravi stvari lahko sklicuje le na dobroverno izpolnitev (prim. Miha Juhart, Cesija, Pogodbeni odstop terjatve, Ljubljana, 1996, stran 89). Zato in pa zato, ker je stečajni postopek generalna izvršba, bi po prepričanju pritožbenega sodišča kazalo v nadaljevanju postopka pretehtati, ali morda za tovrstna sporna vprašanja, če se za položaj resničnega upnika iste terjatve potegujeta tako cedent kot cesionar (ali njuni univerzalni pravni nasledniki), pridejo v poštev dokazna pravila, ki jih za primer dovolitve izvršbe v prid nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, pozna ZIZ (anal. s 1. odst. 24. čl. ZIZ).

12. Izrek nasprotuje obrazložitvi še v naslednjem: iz seznama, ki je sestavni del izreka, sledi, da je prišlo do spremembe v razmerju do sklepa o glavni razdelitvi pri terjatvi pod zap. št. 289 v rubriki - "ugotovljena glavnica v pravdi" v znesku 140.890.091,01 SIT, v obrazložitvi pa je ta znesek opisan kot znesek, do katerega naj bi bila upravičena upnica AA d.d. iz naslova "vnovčenih garancij," to je očitno zaradi uresničitve pogoja. Tudi v tem delu izpodbijanega sklepa zaradi opisane pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more preizkusiti (kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 12. l. ZPPSL/89), niti ne more odgovoriti na pritožbene trditve s tem v zvezi. Pritožnica smiselno pravilno opozarja na opisano neskladje in posledično nerazumljivost izreka izpodbijanega sklepa.

13. Res je stečajni upravitelj pridobil dokumente v zvezi z "vnovčevanjem" spornih garancij in res je stečajni upravitelj napravil specifikacijo. Vendar slednja ni sestavni del obrazložitve izpodbijanega sklepa, razlogi izpodbijanega sklepa pa tudi ne omogočajo preizkusa, ker iz obrazložitve sklepa ni razvidna niti presoja o predloženih dokumentih niti utemeljitev pravilnosti te specifikacije. Zato ni možen preizkus izpodbijanega sklepa glede ugotovitve o uresničitvi pogoja/ev pri terjatvah v skupnem znesku 140.890.091,01 SIT (kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89). Pritožbeno sodišče zato tudi ne more odgovoriti na pritožbene trditve, ki izpodbijajo stališče o izpolnitvi pogojev, ki posredno izhaja iz izpodbijanega sklepa.

S tem v zvezi pritožbeno sodišče dodaja naslednje.

14. ZPPSL/89 nima določb o dokazovanju uresničitve pogoja. V kontradikotornem pravdnem postopku se uresničitev pogoja dokazuje v dokaznem postopku, ugotovitev sodišča pa temelji na dokazni oceni, skladno z 8. čl. ZPP. Organi stečajnega postopka, kot je bilo že obrazloženo, nimajo v stečajnem postopku niti tovrstnih pristojnosti niti procesnih možnosti. Tudi o prerekanih terjatvah se ne odloča v stečajnem postopku (prim. 127. čl. ZPPSL/89). Zato uporaba ZPP za razreševanje tovrstnih vprašanj ne pride v poštev, ker ni smiselna (prim. 12. čl. ZPPSL/89). Bi pa po prepričaju pritožbenega sodišča kazalo, če je uresničitev pogoja sporna (za kar gre, upoštevaje dovoljene pritožbene novote tudi v konkretnem primeru), pretehtati možnost analogne uporabe 26. čl. ZIZ v pogledu dokaznih bremen upnika, ki se sklicuje na uresničitev pogoja in uveljavlja izvršbo pogojne terjatve.

15. Poleg tega bi bilo ob ponovnem odločanju o sporni uresničitvi pogojev treba usmeriti pozornost na 1084. čl. ZOR in 2. odst. 1087. čl. ZOR. Banka - garant poravnava svojo obveznost v denarju (1084. čl. ZOR). Če gre za "garancije na prvi poziv," šele z izplačilom in do višine izplačila po garanciji postane na podlagi zakonite cesije upnica naročnika, v konkretnem primeru upnica stečajne mase. Naročnik ima zato ugovore, če izplačilo ni bilo opravljeno skladno garanciji. Prav tako pa bi kazalo (med drugim) pretehtati, kakšen pomen ima okoliščina, če je obveznost iz bančne garancije prenehala z nadomestno izpolnitvijo banke garanta, kar bi sledilo iz nekaterih predloženih pogodb.

16. Pritožnica pravilno opozarja, da iz izpodbijanega sklepa ni razviden odgovor na vprašanje, zakaj se sredstva za razdelitev v rubriki F zmanjšujejo za nakazila "AA - vnovčene garancije CC Rovinj" v znesku 12.185.021,25 SIT. Enako velja za znesek 18.402.674,30 SIT v rubriki "DD, Zagreb, izplačilo po I Pg 146/91." Če gre za izplačila za terjatve, ki so bile prerekane, zanje napravljene rezervacije in nato ugotovljene v postopkih, ki so sledili, bi šlo za izpolnitev dolžnosti iz 146. čl. ZPPSL/89 po pravnomočnem sklepu o razdelitvi. To bi iz podatkov spisa lahko sledilo za izplačilo v znesku 18.402.674,30 SIT (l. št. 14069). V primeru takšnega izplačila posebna obrazložitev stečajnega upravitelja ni potrebna, prav tako pa tudi ni potrebna posebna postavka v izreku sklepa o razdelitvi. Zmanjšajo se že rezervirana sredstva, za izplačilo katerih stečajni upravitelj ima podlago v pravnomočnem sklepu o glavni ali kasnejših razdelitvah in pravnomočni sodbi o ugotovitvi prerekane terjatve, obenem za enak znesek pa se zmanjšajo tudi obveznosti stečajnega dolžnika. Za izplačilo, ki ima kakšno drugo podlago, a nima narave stroškov postopka, pa je potrebna obrazložitev, kar šele omogoči preizkus. Ker obrazložitve postavke "AA - vnovčene garancije CC Rovinj" v znesku 12.185.021,25 SIT v izpodbijanem sklepu ni, niti ni ta razvidna iz razpredelnice, pritožbeno sodišče ne more dogovoriti na pritožbene trditve.

Podana je absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89. 17. Drži, da iz preglednice stečajnega upravitelja na l. št. 13045 b izhaja, da je bila "EE Banki za AA" izplačana "prijavljena terjatev 28 A" v zneskih, ki jih zatrjuje pritožnica. Drži tudi, da ni prijave terjatve s to oznako v sklepu o glavni razdelitvi. Na druge pritožbene očitke v zvezi s tem izplačilom pa pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, ker ne razpolaga s podatki o terjatvi, ki je bila izplačana pod oznako "28 A".

18. V zvezi s pritožbenimi trditvami o neenakopravnem obravnavanju upnikov v tretji razdelitvi zaradi nesočasnosti poplačila upnikov s prerekanimi terjatvami pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne spreminja svojega stališča, ki ga je že obrazložilo v sklepu III Cpg 74/2003 z dne 4.12.2003 v 2., 3., 4., 5. in 6. točki obrazložitve tega sklepa. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da v ZPPSL/89 ne najde opore za stališče, da je upnikom v stečajnem postopku zagotovljena (absolutna) sočasnost vseh poplačil. 19. Iz doslej razloženega sledi, da je podan razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP (v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz I. tč. izreka tega sklepa. Napotki za nadaljevanje postopka so v pretežni meri razvidni iz dosedanje obrazložitve.

Pritožbeno sodišče dodaja troje.

20. Prvič, glede na časovno odmaknjenost tretje razdelitve od prve (glavne) razdelitve in števila dogodkov, ki jih bo očitno treba obravnavati pri tretji razdelitvi, bi kazalo po prepričanju pritožbenega sodišča razmisliti o razpisu naroka za obravnavanje osnutka tretje razdelitve (prim. 1. odst. 113. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89). Na naroku bi bilo moč obravnavati vse ugovore upnikov hkrati, o teh ugovorih odločiti in odločitev obrazložiti, kar bi omogočilo tudi instančni preizkus stališč sodišča prve stopnje. Ta sicer ob nekontradiktornem prvostopenjskem postopku lahko postanejo sporna šele v pritožbenem postopku.

21. Drugič, morebitne pomanjkljivosti, ki se tičejo sprememb številk računov, na katera stečajni upravitelj lahko opravi poplačilo terjatev (prim. podatke stečajnega upravitelja na l.št. 14102 - 14108), bi kazalo odpraviti ob smiselni uporabi ZPP (108. čl. ZPP v zvezi z 12. ZPPSL/89). Zaradi sprememb, ki izvirajo izključno iz sfere upnika, prijava ni več popolna in je zato postala nesposobna za obravnavo (prim. 3. tč. 1. odst. 121. čl. ZPPSL/89 v zvezi s 108. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89).

22. In tretjič, ob odločanju o morebitnih (ne)odpravljivih pomanjkljivostih, ki se tičejo obstoja nekaterih upnikov (prim. podatke stečajnega upravitelja na l.št. 14102 - 14108), pa bi kazalo pretehtati možnost smiselne uporabe 80. in 81. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89. Na tovrstne procesne ovire mora sodišče namreč paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti, morebitno meritorno odločanje kljub tovrstnim oviram pa je obremenjeno z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89).

23. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno razveljavilo sklep stečajnega senata in sklep stečajne sodnice ter zadevo vrnilo v nov postopek stečajni sodnici, ki po 147. čl. ZPPSL/89 odloča o izpodbijani tretji razdelitvi.

II. Pritožba upnice proti popravnemu sklepu Stečajni senat sodišča prve stopnje je z izpodbijanim popravnim sklepom popravil 3. tč. izreka sklepa z opr. št. St 8/90 - 1711 tako, da je individualiziral seznam terjatev, ki je sestavni del izreka tega sklepa.

Proti temu sklepu je upnica vložila pravočasno pritožbo.

Pritožba ni dovoljena.

Popravni sklep ima pomen le, če obstoji sklep, na katerega se prvi sklep nanaša. Ker je v obravnavanem primeru sklep o tretji razdelitvi pritožbeno sodišče razveljavilo, potem ko je ugodilo pritožbi proti temu sklepu (1. tč. izreka tega sklepa), je hkrati že razveljavilo tudi popravni sklep, ki sam zase niti ne more imeti učinka. To onemogoča vsebinsko obravnavo pritožbe proti popravnemu sklepu in vsebinski preizkus popravnega sklepa. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz II tč. izreka tega sklepa (1. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89).

III. Pritožba upnika proti sklepu o ugovoru S sklepom o ugovoru z opr. št. St 8/90 - 1754 z dne 19.4.2004 je stečajni senat sodišča prve stopnje zavrnil ugovor upnika.

Upnik je proti temu sklepu vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka.

Pritožba proti temu sklepu je utemeljena.

Iz "pritožbe in ugovora", ki ju je upnica FF d.d. Ljubljana v stečaju vložila po svoji pooblaščenki, bi upoštevaje uvod, sicer res izhajalo, da ju je vložila proti sklepu z dne 12.10.2003. Vendar tega dne ni bil izdan sklep z opr. št. St 8/90-1711, ki ga vlagateljica pritožbe prav tako citira v uvodu "pritožbe in ugovora". Sklep s to opravilno številko je bil izdan 12.2.2004. Gre pa za sklep stečajnega senata, s katerim je le-ta spremenil sklep stečajne sodnice o tretji razdelitvi stečajne mase z dne 25.8.2003. Ker se pritožbeni/ugovorni razlogi tudi vsebinsko nanašajo na prav ta sklep, ni nobenega dvoma o odločbi, ki jo vlagateljica ugovora izpodbija.

ZPPSL/89 proti sklepu stečajnega senata predvideva kot edino pravno sredstvo pritožbo (prim. 1. odst. 10. čl. ZPPSL/89), o kateri odloča pritožbeno sodišče. Ugovor je predviden kot pravno sredstvo le proti "odločitvam" stečajnega sodnika (prim. 57. čl. ZPPSL/89). Ugovor proti sklepu stečajnega senata zato ni po ZPPSL/89 dovoljeno pravno sredstvo. Nedovoljen ugovor pa mora sodišče ob smiselni uporabi 1. tč. 365. čl. ZPP (v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89) zavreči, ne pa vsebinsko obravnavati, kot to sledi iz izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz III. tč. izreka tega sklepa (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 12. čl. ZPPSL/89). Iz doslej razloženega sledi, da se je stečajni senat ob odločanju o ugovoru proti svojemu sklepu zmotno ukvarjal z vprašanjem lastne pristojnosti, kar bi lahko bilo predmet pritožbenega preizkusa.

IV. Pritožba stečajnega upravitelja proti sklepu o potrditvi predračuna stroškov stečajnega postopka.

Stečajni senat je z izpodbijanim sklepom potrdil predračun stroškov stečajnega postopka za leto 2004 v višini 21.500.000,00 SIT.

Proti temu sklepu je vložil pravočasno pritožbo stečajni upravitelj.

Pritožba ni dovoljena.

ZPPSL/89 napotuje na smiselno uporabo določb pravdnega postopka, če ZPPSL/89 ne določa drugače (12. člen ZPPSL/89). Na vprašanje, kdo ima pravico do pritožbe v stečajnem postopku, ZPPSL/89 ne daje odgovora. Na to vprašanje je zato treba odgovoriti, skladno že omenjenemu 12. členu ZPPSL/89, to je ob smiselni uporabi ZPP.

Po ZPP-ju imajo pravico do pritožbe stranke. Položaja stečajnega upravitelja v pogledu odločitve o potrditvi predračuna stroškov stečajnega postopka pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni moč enačiti s položajem stranke v tem stečajnem postopku. Stečajni upravitelj izpodbijani predračun stroškov sestavlja namreč v soglasju s stečajnim sodnikom (2. tč. 1. odst. 61. čl. ZPPSL/89). Stečajni upravitelj ima tudi sicer v stečajnem postopku praviloma položaj organa stečajnega postopka (prim. 1. odst. 53. člena ZPPSL/89). Prav ta položaj pa izključuje možnost opravljati procesna dejanja, ki jih lahko opravljajo stranke postopka.

Nedovoljeno pritožbo (3. odst. 343. člena ZPP v zvezi z 12. členom ZPPSL/89) mora pritožbeno sodišče zavreči (352. člen v zvezi z 12. členom ZPPSL/89). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz IV. tč. izreka tega sklepa.

V. Pritožba stečajnega upravitelja proti sklepu o odmeri akontacije nagrade.

Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom z opr. št. St 8/90-1753 z dne 19.4.2004 je stečajni senat sodišča prve stopnje z zavrnilnim delom zavrnil predlog odmere akontacije nagrade stečajnega upravitelja za odmero akontacije nagrade za čas od 1.1.2003 do 31.12.2003 še v znesku 695.986,00 SIT. Akontacija nagrade za to obdobje je bila odmerjena v bruto znesku 1.104.014,00 SIT s sklepom opr. št. St 8/90 - 1709 z dne 11.2.2004. V tem delu je sklep postal pravnomočen, ker ga nobeden izmed upnikov ni izpodbijal. Proti dopolnilnemu sklepu (ta vsebuje zavrnilni del) je stečajni upravitelj vložil pravočasno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da obrazložitev sklepa z dne 11.2.2004, opr. št. St 8/90-1709 v tretjem odstavku omenja nagrado, medtem ko iz izreka tega sklepa sledi, da je sodišče odmerilo akontacijo nagrade. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča omenjena pomanjkljivost ne onemogoča preizkusa izpodbijanega sklepa, upoštevaje zlasti dopolnilni sklep z dne 19.4.2004, opr. št. St 8/90-1753. Iz obrazložtive tega sklepa namreč sledi, da je sodišče odločalo o akontaciji nagrade, skladno (smiselni uporabi) Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem (v nadaljevanju Odredba). Uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana.

Pritožbeno sodišče se strinja, da v konkretnem primeru, ker gre za stečajni postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPPSL/93, prihaja v poštev le smiselna uporaba omenjene Odredbe. Vendar to, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, na drugačno presojo ne more vplivati.

Pritožnik namreč prezre, da 1. odst. 8. člena Odredbe vsebuje dve omejitvi za odmero akontacije nagrade. Prva govori o največ "dveh povprečnih mesečnih plačah za vsako trimesečje dela", druga pa, da akontacija nagrade sme znašati "največ 8 povprečnih plač za vsaki dve leti dela upravitelja". Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče ob odmeri akontacije upoštevalo že odmerjene zneske v letu 2002, to je 1.058.338,00 SIT. Te dejanske ugotovitve pritožnik ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato ob presoji moralo to izhodišče upoštevati (prim. 2. odst. 350. ZPP v zvezi z 12. čl. ZPPSL/89). Če pa je tako, se pokaže, da je izračun pravilen. Odmerjeni znesek akontacije ustreza razliki med zneskom 2.162.352,00 SIT (8 x 270.294,00 SIT) in 1.058.338,00 SIT, to je vsoti že priznanih zneskov v letu 2002. V zvezi s pritožbenimi izvajanji pa je potrebno dodati naslednje.

Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbenih trditev, češ da je sodišče upoštevalo previsoko mesečno povprečno bruto plačo ob izračunu sporne akontacije nagrade. Že zato, ker pritožbeno sodišče ne sme spremeniti dajatvenega dela sklepa o odmeri akontacije nagrade v škodo pritožnika, če se je pritožil on sam (smiselna uporaba 359. člena ZPP v zvezi z 12. členom ZPPSL/89). Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da, upoštevaje obrazloženo, stečajni senat ni imel možnosti določiti višje akontacije nagrade, ker bi bila ta izven okvira 1. odst. 8. člena Odredbe. Zato razlogov stečajnega senata iz izpodbijanega sklepa, da opravljeno delo utemeljuje nagrado v sporni višini, ne gre razumeti, kot da s temi razlogi prvostopenjsko sodišče omejuje odmerjeno višino akontacije nagrade, temveč je te razloge treba razumeti v prid utemeljitvi najvišje možne akontacije nagrade v spornem obdobju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz V. tč. izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 12. členom ZPPSL/89).