Jedro

ZTuj-2 ne zahteva, da bi prvostopenjski organ pri presoji zavrnitvenih razlogov upošteval časovno oddaljenost obsodb in skorajšnje brisanje kazni iz kazenske evidence, ker zadostuje že sama nevarnost oziroma sum.

Prvostopenjski organ je pravico do družinskega življenja tehtal z osebnimi okoliščinami tožnika in ugotovil, da sklenitev zakonske zveze med slovenskim državljanom in tujcem, še ne pomeni, da se tujcu zaradi sklenitve zakonske zveze dovoli prebivanje v Republiki Sloveniji ter da tožniku z zavrnitvijo izdaje dovoljenja za začasno prebivanje pravica do družinskega življenja ni odvzeta niti ni omejeno njeno izvrševanje na območju izven Republike Slovenije, pri čemer pa je sama žena tožnika na zaslišanju povedala, da bo v primeru zavrnilne odločbe s tožnikom odšla v Kosovo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, ki ni državljan Evropske unije (v nadaljevanju: prošnja) na podlagi 2. in 5. alineje prvega odstavka 124. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2).

2. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da je tožnik zakonec A.A., državljanke Republike Slovenije, s katero sta dne 7. 3. 2015 sklenila zakonsko zvezo, vendar nikoli ni imel prijavljenega prebivališča na naslovu svoje žene, saj je ta od 9. 1. 2004 prijavljena na naslovu B., C. Zaradi dvoma v pristnost sklenitve zakonske zveze je bilo opravljeno zaslišanje tako s tožnikom kot njegovo ženo, pri čemer katerih prvostopenjski organ ni ugotovil zavrnilnih razlogov glede zakonske zveze oziroma drugače, prvostopenjski organ ni ugotovil, da je bila zakonska zveza sklenjena predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje. Glede tožnikove pravice do družinskega življenja je prvostopenjski organ upošteval, da pravica do zasebnega in družinskega življenja ni absolutna pravica in, da je v 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) določeno, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje pravice do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Prvostopenjski organ je pravico do družinskega življenja tehtal z osebnimi okoliščinami tožnika in ugotovil, da sklenitev zakonske zveze med slovenskim državljanom in tujcem, še ne pomeni, da se tujcu zaradi sklenitve zakonske zveze dovoli prebivanje v Republiki Sloveniji ter da tožniku z zavrnitvijo izdaje dovoljenja za začasno prebivanje pravica do družinskega življenja ni odvzeta niti ni omejeno njeno izvrševanje na območju izven Republike Slovenije, pri čemer pa je sama žena tožnika na zaslišanju povedala, da bo v primeru zavrnilne odločbe s tožnikom odšla v Kosovo.

3. Glede zavrnitvenega razloga je prvostopenjski organ ugotovil, da je bil tožnik v kratkem obdobju od 13. 12. 2010 do 17. 12. 2014 obravnavan s strani organov pregona (1) zaradi poskusa kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti, za kar mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. II K 51381/2011 z dne 22. 4. 2013, ki je postala pravnomočna dne 7. 5. 2013, izrečena denarna kazen v višini 560,00 EUR, (2) zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, za kar mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. I K 43587/2014 z dne 20. 11. 2014, ki je postala pravnomočna dne 17. 12. 2014, izrečena kazen zapora v trajanju enega leta, ki pa se izvrši tako, da tožnik opravi delo v splošno korist v obsegu 730 ur, v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe in določena denarna kazen v višini 1.500,00 EUR, kar naj bi tožnik plačal v enem letu po izvršljivosti sodbe ter (3) zaradi prekrška zoper javni red in mir z dne 13. 12. 2010, ki je 22. 12. 2013 zastaral, za kar je bil kaznovan z globo. Odločba natančneje povzema pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. I K 43587/2014 z dne 20. 11. 2014, ki je postala pravnomočna dne 17. 12. 2014, iz katere izhaja, da je tožnik organiziral preseljevanje tujcev s preslepitvijo pristojnih organov glede pravega namena njihovega vstopa na ozemlje Republike Slovenije, tako da je v letu od 2013 in 2014, večkrat preslepil uslužbence Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v Ljubljani in nato še pristojne delavce Upravnih enot Hrastnik, Celje, Kranj ter Ptuj, da bodo tujci – državljani Kosova, opravljali delo v družbi, kateri so imetniki večinskega ali celotnega poslovnega deleža, sam pa je bil direktor teh družb, čeprav je vedel, da delavci pri teh družbah ne bodo opravljali dela, ter je na te delavce prenesel večinski ali celotni poslovni delež v družbi iz izključnega razloga, da bi jim omogočil preselitev na ozemlje Republike Slovenije. Družbe, v katerih naj bi se tujci zaposlili, pa sploh niso opravljale gospodarske dejavnosti, zaradi česar je bila tudi njihova zaposlitev zgolj navidezna. Prav zaradi pravnomočnih obsodilnih sodb je prvostopenjski organ presodil, da je podan razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje, ker bi izdaja dovoljenja za prebivanje pomenila resno in dejansko nevarnost za javni red, in ker obstajajo razlogi za sum, da bo njegovo prebivanje povezano z nadaljnjim izvrševanjem kaznivih dejanj ter ker je tožnik delal v nasprotju s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zaposlovanja in dela ter v nasprotju s predpisi o preprečevanju zaposlovanja in dela na črno. Ostalih pogojev iz 128. člena ZTuj-2 prvostopenjski organ ni presojal. 4. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da je rok za zapustitev Republike Slovenije 30 dni po dokončnosti te odločbe, ko bo v celoti opravljeno družbeno koristno delo, pri čemer je prvostopenjski organ upošteval težo storjenih kaznivih dejanj in to, da je tožnik v kratkem obdobju večkrat prišel v nasprotje z zakoni Republike Slovenije ter da izrečene kazni oziroma globa za prekršek na tožnika niso vplivale. Stroški v postopku pred prvostopenjskim organom niso nastali.

5. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

6. Tožnik s tožbo izpodbijano odločbo izpodbija v celoti, zaradi napačne ali nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil upravnega postopka ter predlaga, da se tožbi ugodi in da naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi prošnji tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, ki ni državljan EU, podredno pa, da naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi strani v ponovni postopek. Tožnik navaja, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka, ker izrek odločbe ni jasen in se odločbe ne da preizkusiti. Tožena stranka je po mnenju tožnika napačno ugotovila dejansko stanje v zvezi s predhodnim kaznovanjem tožnika, saj je upoštevala zastaran prekršek, premalo pa je upoštevala, da bo v nadaljnje pol leta nastopila zakonska rehabilitacija po obsodilni sodbi Okrajnega sodišča v Kranju, skladno s katero je že poravnal izrečeno denarno kazen, in da iz sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju izhaja, da je tožnik kaznivo dejanje priznal, kazensko sankcijo pa že izvršuje. Tožnik izpostavlja tudi to, da je tožena stranka zaslišala njegovo ženo in ni ugotovila zavrnilnih razlogov. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka kršila določbo 128. člena ZTuj-2, ko je zavrnila prošnjo tožnika, kljub temu, da je tožnik družinski član slovenske državljanke, ima veljavno osebno izkaznico ali potni list, zagotovljena ima zadostna sredstva za preživljanje, urejeno ustrezno zdravstveno zavarovanje, v Republiko Slovenijo je vstopil v skladu z določbami ZTuj-2, zakonske zveze ni sklenil z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje in pri njem dejansko ni podanih zavrnitvenih razlogov.

7. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

K I. točki izreka

9. ZTuj-2 v prvem odstavku 128. člena določa, kateri pogoji morajo biti podani za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU. V 7. alineji prvega odstavka 128. člena ZTuj-2 je navedeno, da je eden od pogojev tudi ta, da niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 2., 3., 4. ali 5. alineje prvega odstavka 124. člena tega zakona. 2. alineja prvega odstavka 124. člena ZTuj-2 določa, da se potrdilo o prijavi prebivanja državljanu EU ne izda, če bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo resno in dejansko nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. 5. alineja prvega odstavka 124. člena ZTuj-2 določa, da se potrdilo o prijavi prebivanja državljanu EU ne izda, če se ugotovi, da v Republiki Sloveniji dela v nasprotju s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zaposlovanje in delo ali v nasprotju s predpisi o preprečevanju zaposlovanja in dela na črno. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da sta podana navedena razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi prvostopenjskega organa, medtem ko sodišče dopolnjuje obrazložitev upravne enote kot sledi:

10. ZTuj-2 ne zahteva, da bi prvostopenjski organ pri presoji zavrnitvenih razlogov skladno s prvim odstavkom 124. člena ZTuj-2 upošteval časovno oddaljenost obsodb in skorajšnje brisanje kazni iz kazenske evidence. Za zavrnitev izdaje dovoljenja zadostuje že sama nevarnost oziroma sum, kar pa je po mnenju sodišča v obravnavanem primeru nedvomno podano in izkazano s pravnomočnimi kazenskimi obsodbami ter izrekom kazenskih sankcij. Dodati je potrebno, da je bil tožnik po pravnomočni obsodbi v letu 2013 še enkrat pravnomočno obsojen v letu 2014, kar nakazuje na to, da tožnik po prvi pravnomočni obsodbi ni spremenil svojega načina življenja, zaradi česar obstaja utemeljen razlog za sklep, da je podana resna in dejanska nevarnost za javni red ter nevarnost za izvrševanje drugih kaznivih dejanj. Prav tako, iz konkretnega dejanskega stanja pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. I K 43587/2014 z dne 20. 11. 2014, ki je postala pravnomočna dne 17. 12. 2014, nedvomno izhaja, da je tožnik delal v nasprotju s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zaposlovanja in dela. Vsled navedenega je pravilna presoja prvostopenjskega organa glede zavrnitvenih razlogov skladno s prvim odstavkom 124. člena ZTuj-2. 11. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je prvostopenjski organ zaslišal njegovo ženo in ni ugotovil zavrnilnih razlogov. Sodišče je vpogledalo v upravni spis in ugotovilo, da je prvostopenjski organ opravil zaslišanje tožnika in njegove žene izključno zaradi dvoma v pristnost sklenitve zakonske zveze. Navedeno pomeni, da se je presojalo, ali je bila njuna zakonska zveza sklenjena predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je zakonska zveza pristna. S tem zaslišanjem prvostopenjski organ ni presojal zavrnitvenih razlogov skladno s 7. alinejo prvega odstavka 128. člena v zvezi z 2., 3., 4. in 5. alinejo prvega odstavka 124. člena ZTuj-2, kot to napačno navaja tožnik. Vsled navedenega je neutemeljen tožbeni ugovor v zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja.

12. Navsezadnje pa je po mnenju sodišča tudi izrek odločbe v celoti jasen, saj je očitno, da gre v obravnavanem primeru za družbeno koristno delo na podlagi sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. I K 43587/2014 z dne 20. 11. 2014, ki je postala pravnomočna dne 17. 12. 2014, in sicer za delo v splošno korist v obsegu 730 ur, v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe, ki pa bo opravljeno takrat, ko bo o tem dejstvu izdano potrdilo pristojnega organa, tj. Centra za socialno delo D., kar je možno razbrati iz podatka upravnega spisa.

13. Glede na vse zgoraj navedeno je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K II. točki izreka

14. Odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.