Jedro

Če je tožena stranka svojo odločitev oprla na poročila, s katerimi prosilca pred izdajo odločbe ni seznanila in mu ni dala možnosti, da se o tem izjavi, je storila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zaradi katere je treba njeno odločbo vselej odpraviti. Ni podana zmotna uporaba materialnega prava, če je odločitev oprta na pravni standard, ki se je v azilnem pravu uporabil za pojem preganjanja, ki ga ZAzil ne definira. Neposredna uporaba Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC pri sojenju ni zakonita, saj še ni potekel rok za njeno izvedbo v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče ugodilo tožbi in na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13.12.2005, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek; s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taksa. Tožena stranka je z navedeno odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za azil tožnikov, in sicer na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05), ker je ugotovila, da tožnikoma v izvorni državi ni grozilo preganjanje, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v upravni in upravno-sodni praksi.

Prvostopno sodišče je tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo, ker je tožena stranka svojo odločitev utemeljevala tudi z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovila na podlagi številnih poročil o stanju v izvorni državi tožnikov, s katerimi pa pred izdajo odločbe tožnikov ni seznanila in jim s tem ni dala možnosti, da se izjavita o okoliščinah in dejstvih, pomembnih za odločitev. Pri tem se je sklicevalo na ustavno sodno prakso, zlasti na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 968/05 z dne 24.11.2005. Prvostopno sodišče je odločbo tožene stranke odpravilo tudi zato, ker je menilo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi zmotno uporabila materialno pravo, in sicer zato, ker je pojem preganjanja, ki ga uporablja ZAzil, vendar njegove vsebine ne določa podrobneje, opredeljevala s sklicevanjem na teoretično delo Zakon o statusu begunca avtorja J.C. Hathaway-ja, ne pa na Direktivo Sveta EU, št. 2004/83/EC.

Zoper prvostopno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke. Ugovarja stališču prvostopnega sodišča, da je v izpodbijani sodbi napačno uporabila materialno pravo s tem, ko se je sklicevala tudi na pojem preganjanja, kot ga obravnava avtor J.C. Hathaway v delu Zakon o statusu begunca, in pojasnjuje, da je svojo odločitev oprla na pojem preganjanja, ki se je v upravno sodni praksi uveljavil kot pravni standard. Dejstvo pa je, da se je ta pravni standard oblikoval na teoretičnem delu Zakon o statusu begunca. Dokazuje tudi, da ta pravni standard ni v nasprotju z Direktivo Sveta EU, št. 2004/83/EC. Ker tožnika v svoji prošnji za azil nista navedla niti enega od dogodkov v izvorni državi, ki bi se lahko v skladu z navedeno direktivo štel za preganjanje, in s tem tudi nista dokazala, da jima grozi preganjanje v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno sodni praksi, je njuno prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pri tem se sklicuje tudi na obstoječo upravno sodno prakso. Dalje navaja, da je o prošnji za azil odločila izključno na podlagi prošnje same, čeprav je v obrazložitvi odločbe navedla tudi nekatera poročila, s katerimi je skušala dodatno podkrepiti svojo odločitev. S temi poročili tožnikov res ni seznanila, vendar tožnika v tožbi nista navedla konkretnih okoliščin in nista predlagala konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V podobnem primeru je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi, št. I Up 1479/2005 z dne 7.12.2005 pritožbo zavrnilo. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče razsodi, da se sodba in sklep prvostopnega sodišča odpravita, pritožbi ugodi ter potrdi izpodbijana odločba tožene stranke.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Meni, da pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi priznava, da je vpogledala v poročila. Iz spisov je tudi jasno, da tožena stranka tožnikov ni zaslišala in jima ni omogočila vpogleda v pribavljena poročila. Vse to pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah opredelilo kot kršitev načela enakega varstva pravic, določenega v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Zaradi te bistvene kršitve načel postopka je prvostopno sodišče odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in ji jo vrnilo v ponoven postopek. Pri tem se ni spuščalo v vsebinsko presojo utemeljenosti pritožbe. Vztraja, da je kršitev pravil postopka v upravnem postopku bila storjena in da je odločitev prvostopnega sodišča v tem delu pravilna. Ne strinjata pa se s stališčem prvostopnega sodišča, da je Direktiva Sveta EU, št. 2004/83/EC, že sedaj obvezen pravni vir za odločanje sodišč. Sklicuje se na 249. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Obravnavana direktiva ima določen rok za izvedbo (implementacijo) v nacionalni zakonodaji do 10.10.2006, torej za države članice še ni zavezujoča. Ne glede na to, ali je citirana direktiva zavezujoča ali ne, je po mnenju tožeče stranke sodišče pravilno uporabilo materialno pravo v predmetni zadevi, saj ni po vsebini odločalo o zakonitosti odločbe tožene stranke, temveč le o procesnih vprašanjih, ki pa jih urejajo drugi predpisi. Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je tožena stranka v pritožbi navedla, da izpodbija tako sodbo kot sklep, je pritožbeno sodišče, glede na to, da v utemeljitvah pritožbe tožena stranka izpodbija zgolj sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa), štelo, da je pritožba vložena zgolj zoper sodbo, torej zgolj zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa.

V obravnavanem primeru je tožena stranka pri odločanju o prošnji za azil svojo odločitev oprla tudi na stanje v izvorni državi tožnikov, ugotovljeno iz poročil, z vsebino katerih pa tožnikov pred izdajo odločbe ni seznanila. Ta ugotovitev prvostopnega sodišča je pravilna. Pravilna pa je tudi odločitev prvostopnega sodišča, da je treba iz tega razloga odpraviti izpodbijano odločbo tožene stranke in ji zadevo vrniti v ponoven postopek. S tem, ko tožena stranka tožnikov ni seznanila s temi poročili, jima ni dala možnosti, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. To pa je po 3. točki 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka, zaradi katere mora sodišče v vsakem primeru odpraviti odločbo tožene stranke. Zato je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, vendar le iz tega razloga.

V primeru, kadar se ugotovi absolutna bistvena kršitev pravil postopka, sodišče ne ugotavlja utemeljenosti drugih pritožbenih razlogov. Zato je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče po nepotrebnem ugotavljalo tudi utemeljenost tožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in pri tem po presoji pritožbenega sodišča zavzelo tudi napačno pravno stališče. Ne drži namreč trditev prvostopnega sodišča, da je pojem preganjanja, ki v ZAzil ni opredeljen, uporablja neposredno Direktiva Sveta Evrope, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Ta direktiva namreč po presoji pritožbenega sodišča glede na 3. odstavek 249. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) ni obvezen pravni vir za nacionalna sodišča. Tudi rok za izvedbo te direktive v Sloveniji, ki je v direktivi določen na dan 10.10.2006, še ni potekel. Zato se v tem času tudi stranke pri uveljavljanju svojih pravic in pravnih koristi ne morejo uspešno sklicevati na tako direktivo. Res pa je, da se nacionalni predpisi tudi v času, dokler posamezna direktiva še ni uveljavljena v nacionalnem pravnem redu, lahko razlagajo v skladu z direktivo, ni pa to obvezno. Takšno stališče izhaja iz odločbe Sodišča ES v zadevi 8/81 Becker (Odločitve sodišča ES, več avtorjev, NEBRA d.o.o., Ljubljana, 2004, str. 273).

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi res ugotavljala, ali okoliščine, ki sta jih za zapustitev izvorne države navedla tožnika, ustrezajo pojmu preganjanja, kakršnega je v delu Zakon o statusu begunca teoretično opredelil J.C. Hathaway, in tudi, ali te okoliščine ustrezajo pojmu preganjanja iz Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC. Ugotovila je, da v obravnavanem primeru ni podano preganjanje niti v smislu teoretičnega dela Zakon o statusu begunca, niti v smislu navedene direktive. Vendar njena končna odločitev temelji na pojmu preganjanja, kakršen se je kot pravni standard uveljavil v upravno sodni praksi. S tem je tudi obrazložila svojo odločitev v izpodbijani odločbi, kar je razvidno iz predzadnjega odstavka na 4. strani obrazložitve odločbe tožene stranke. Glede na navedeno torej pritožbeno sodišče meni, da razlog za odpravo odločbe tožene stranke iz 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, torej zmotna uporaba materialnega prava, v obravnavanem primeru ni podan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča, vendar le v delu, ki se nanaša na razlog za odpravo odločbe tožene stranke iz 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.