Jedro

Ugotovljeni prihodki bi obsojeni namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča omogočali plačilo naloženega ji posebnega pogoja oziroma poplačilo oškodovane družbe, vendar očitno pri obsojeni ni obstajal interes, da bi ta dolg poravnala, vračala pa bi ga lahko tudi po obrokih, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje zoper obsojeno A. A. pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 26581/2020 z dne 28. 9. 2020, pravnomočno 28. 9. 2020, na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo in obsojeni s pogojno obsodbo določeno kazen tri mesece zapora izreklo. Sodišče prve stopnje je po členu 507 ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojeno oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obsojenkin zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo.

3. Na pritožbo zagovornika je podalo odgovor okrožno državno tožilstvo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zagovornika obsojene zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona, ne da bi pri tem konkretiziral katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja, to pa ni razvidno niti iz obrazložitve pritožbe. Je pa očitno, da zagovornik v okviru navedenega pritožbenega razloga graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko se sklicuje na slabo finančno stanje obsojene in trdi, da so obstajale takšne objektivne okoliščine, zaradi katerih ta ni mogla izpolniti naloženega ji posebnega pogoja. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakonika namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6. Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ugotavlja, da obsojena A. A., ki je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 26581/2020 z dne 28. 9. 2020 zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta ter pod posebnim pogojem, da v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi B. znesek 74,49 EUR. Sodba je postala pravnomočna 28. 9. 2020. 7. Po preteku roka za izpolnitev posebnega pogoja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obsojena oškodovani družbi ni plačala ničesar, zato je izvedlo postopek za preklic pogojne obsodbe. Razpisalo je narok za preklic pogojne obsodbe za dne 18. 8. 2021, na katerega je povabilo tudi obsojenko, ki kljub izkazanemu vabilu na narok ni pristopila, svojega izostanka pa tudi ni opravičila. Zato pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da obsojene v postopku preklica pogojne obsodbe ni zaslišalo, ne more biti uspešna, saj prezre določilo člena 506/III ZKP, po katerem je v obravnavani zadevi pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje si je tekom postopka pridobilo podatke glede prejemkov obsojene ter ugotovilo, da je v letu 2019 prejela 771,08 EUR neto dohodka iz naslova plače, nadomestila plače in povračila stroškov v zvezi z delom, na TRR pa je v času od 28. 9. 2020 do 13. 6. 2021 prejemala razne prilive ter je lastnica treh odjavljenih avtomobilov, v obdobju od 28. 9. 2020 do 10. 6. 2021 pa ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje in ni prejemala denarnega nadomestila za brezposelnost, v času od 1. 9. 2020 do 30. 6. 2021 pa je bila upravičena do denarne socialne pomoči v višini 750,16 EUR ter otroškega dodatka v višini 392,07, kot to izhaja iz podatkov CSD Maribor. Na podlagi teh podatkov je sodišče prve stopnje zaključilo, da so pri obsojeni od pravnomočnosti sodbe pa do poteka rokov za izpolnitev posebnega pogoja obstajale takšne objektivne okoliščine, ki so ji brez ogrožanja lastnega preživetja in preživetja otrok, dopuščale možnost izpolnitvi v posebnem pogoju naloženo ji obveznost ali vsaj del naložene obveznosti oziroma ji vsaj del svojih dohodkov nameniti poravnavi dolga, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ugotovljeni prihodki bi obsojeni namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča omogočali plačilo naloženega ji posebnega pogoja oziroma poplačilo oškodovane družbe, vendar očitno pri obsojeni ni obstajal interes, da bi ta dolg poravnala, vračala pa bi ga lahko tudi po obrokih, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je razlog za neizpolnitev obveznosti iz naloženega posebnega pogoja v obsojenkinem subjektivnem, negativnem, družbeno nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja, njegovih posledic in do oškodovane družbe. Glede na prejete dohodke bi vsekakor lahko pokazala interes za poplačilo oškodovane družbe, pa tega ni storila, kljub temu, da je bila opozorjena na posledice. Res je, na kar opozarja zagovornik, da so prihodki obsojene bili nizki, vendar to obsojene ne opravičuje, da svojega dolga oškodovani družbi ni poplačala, za poplačilo pa tudi ni pokazala nobenega interesa. Pritožbeno sodišče še navaja, da slabo premoženjsko stanje obsojenke ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja, obsojenka namreč mora izkazati, da zaradi okoliščin, ki niso v njeni moči, obveznosti ne more izpolniti, česar pa obsojenka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni storila. Res je sicer, da neudeležbe obsojenke na naroku za preklic pogojne obsodbe, ni mogoče šteti njej v škodo, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča vsekakor kaže na siceršnji obsojenkin odnos do storjenega kaznivega dejanja. Zato so pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni. Obljuba, da bo obsojenka dolgovan denarni znesek oškodovani družbi poravnala ter o tem obvestila sodišče, nima nobenega vpliva na odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, saj takšnega dokazila obsojena sodišču ni predložila.

9. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojeno oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).