Jedro

Dolg, za katerega tožnica želi, da se ji odpiše, izvira iz naslova opravljanja njene dejavnosti. Zato, glede na 7. odstavek 101. člena ZDavP-2, predlogu za delni odpis tega dolga ni bilo mogoče ugoditi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Brežice vlogo tožnice za delni odpis davčnega dolga, ki je po stanju na dan 7. 12. 2009 sestavljen iz naslova davka in prispevkov od dohodkov iz dejavnosti, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, davkov in prispevkov od zaposlenih pri zasebnikih, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zaposlene, davka od dohodka iz premoženja, stroškov postopka, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ter davka od posebnih iger na srečo, zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da je imela zavezanka v času vložene vloge še registrirano opravljanje dejavnosti kot s.p. s firmo A.A. s.p.. Vlogo za delni odpis davčnega dolga je vložila 22. 2. 2010. Pogoji za odpis in delni odpis davka za fizične osebe so določeni v 101. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Uporaba določb o odpisu, delnem odpisu, odlogov in obročnem plačilu davka je v 110. členu ZDavP-2 omejena, in sicer se določbe 101., 102, in 103. člena tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje. Davčni organ tako ni pristojen za odločanje o odpisu zdravstvenih prispevkov, s čemer je bila zavezanka seznanjena. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 6. odstavek 101. člena ZDavP-2, po katerem se omenjeni člen ne uporablja za samostojne podjetnike, ki samostojno opravljajo dejavnost in sicer za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti. Sklicuje se tudi na 7. odstavek istega člena, ki določa, da davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa v skladu s tem členom osebam, ki prenehajo opravljati dejavnost za davke, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti. Davčni organ ugotavlja, da so vse obveznosti, ki so predmet presoje davčnega organa, nanašajo na opravljanje dejavnosti zavezanke. Zato zavezanka kljub temu, da je z opravljanjem dejavnosti prenehala, glede na določbo 7. odstavka 101. člena ZDavP-2 pogoje za odpis davka ne izpolnjuje. Tožnica je z dne 31. 3. 2010 dejavnost odjavila.

Ministrstvo za finance je kot drugostopni davčni organ s svojo odločbo, št. DT 499-31-294/2010-3 z dne 28. 9. 2010, pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Strinja se z odločitvijo prvostopnega organa, da se v skladu s 101. členom ZDavP-2 tožnici davčnega dolga ne more odpisati. Neutemeljeno je tudi tožničino navajanje, da bi bilo mogoče zamudne obresti odpisati na podlagi 126.a člena ZDavP-2. Ta člen določa, da pravica do odmere in izterjave davčne obveznosti, razen zamudnih obresti, ne preneha ko preteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. V konkretnem primeru še ni preteklo deset let dneva, ko je začela teči pravica do izterjave davka. Tudi pritožničino pojasnjevanje, da je bila v njenem primeru že trikrat neuspešno razpisana javna dražba nepremičnine, še ne pomeni, da je zavezankin dolg postal neizterljiv. Davčni organ namreč lahko ponovno predlaga izvršbo na isti nepremičnini. Pritožnica tudi nima prav, ko navaja, da je na podlagi 125. člena ZDavP-2 njen dolg že zastaral. Potrebno je namreč upoštevati tudi 126. člen ZDavP, ki določa pretrganje zastaranja. V konkretnem primeru je davčni organ z namenom davčne izvršbe dne 22. 3. 2002 podal predlog za zavarovanje terjatve z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini. Dne 26. 10. 2004 pa je podal predlog za izvršbo z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnine. Postopek na sodišču je trajal do 11. 4. 2009, ko je sodišče ustavilo izvršbo na nepremičnini. Dne 30. 12. 2009 je davčni organ ponovno podal predlog za izvršbo. Navedena dejanja so pretrgala tek zastaranja in tako ni mogoče slediti merilom pritožnice, da je njen dolg na podlagi 125. člena ZDavP-2 zastaral. Tudi pritožničina navedba, da ne ve, kakšna je višina njenega davčnega dolga, na konkreten postopek ne more vplivati. Zavezanki davčnega dolga glede na vrsto ni mogoče odpisati, ne glede na njegovo višino. Zato pritožbeni organ te tožničine navedbe v pritožbenem postopku ni obravnaval. Je pa Davčni urad Brežice zavezanki pojasnil višino dolga in kako je z zavarovanjem tega dolga z dopisom z dne 12. 7. 2010, ki je bil zavezanki vročen 16. 7. 2010. Tožnica se v tožbi (podobno kot v pritožbi) pri razlogih za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga sklicuje na svoje slabo zdravstvo stanje. Pojasnjuje, da je že od leta 1992 kronično bolna in da je morala prekiniti poslovanje ravno zaradi svoje bolezni. Sedaj je prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Davčni urad Brežice ima na njeni nepremičnini zastavno pravico. V njej je 16 ostarelih oseb, ki jih oskrbuje druga oseba, saj sama ni več sposobna za opravljaje težkih del z ljudmi. Vlogo za delni odpis je podala iz razloga, da bi lažje poravnala davčni dolg s pomočjo svoje hčere. Meni, da je davčni organ dejansko stanje ugotovil nepopolno in napačno. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter jo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Dodatno pa še pojasnjuje, da je zavezankin dolg z dne 8. 12. 2009 do 5. 3. 2010 naraščal, ker je zavezanka svojo dejavnost dejansko odjavila šele 31. 3. 2010. Zato so v navedenem obdobju nastale nove obveznosti, ki jih ni poravnala. Hkrati so ji za neplačane obveznosti tekle tudi zamudne obresti. Izpodbijana odločba ima naveden nižji davčni dolg od zavezankinega celotnega dolga, saj davčni organ ni pristojen za odločanje in odpis davčnega dolga iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Zato je v odločbi navedena le višina dolga, o odpisu katerega je davčni organ lahko odločal. Kot je že navedla v obeh odločbah, pa tožena stranka ponovno pojasnjuje, da zavezankinega dolga, ne glede na njeno zdravstveno stanje, ni mogoče odpisati, saj dolg izvira iz opravljanja tožničine dejavnosti. Takšnega dolga pa na podlagi 7. odstavka 101. člena ZDavP-2 ni mogoče odpisati.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru med strankama ni sporno, da dolg, glede katerega tožnica želi, da se ji odpiše, izvira iz naslova opravljanja njene dejavnosti. Prav tako ne more biti sporno, da je za navedeni primer zato uporabljiv 7. odstavek 101. člena ZDavP-2. Tožnica dejstva, da gre za dolg, ki izhaja iz naslova opravljanja njene pretekle dejavnosti, ne zanika. Prav tako tudi konkretno ne pove v čem naj bi bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Dejstvo, da je tožnica slabšega zdravstvenega stanja, prav tako med strankama ni sporno ter na odločitev davčnega organa, glede na jasno zakonsko določilo, ne more imeti vpliva. Tudi po mnenju sodišča zato, glede na navedeno, tožničinemu predlogu za delni odpis davčnega dolga, glede na naravo davkov, ki naj bi se odpisali, ni bilo mogoče ugoditi.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata oba upravna organa. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se nanje sodišče sklicuje, v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.