Jedro

ni bila vzrok škode potencialno povečana nevarnost, ampak nepravilna uporaba omenjene škatle in opustitev dolžnega nadzora oziroma ravnanja tožnikovega delodajalca, ki je dopustil, da je nekdo od zaposlenih nepravilno zložil sestavine v škatlo. Zato je treba o tožnikovem odškodninskem zahtevku odločati po pravilih o krivdni odgovornosti (1. odst. 131.čl. OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 896.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.3.2004 do 2.11.2005 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2005 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 165.099,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2005 dalje do plačila, vse na transakcijski račun tožnikovega pooblaščenca št. 04103-01100047214 pri NKB d.d., Ekspozitura, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V presežku se pritožba zavrne in se v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 6.840,00 SIT v 15. dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino iz naslova nematerialne škode v znesku 1.120.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 256.545,03 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2005 do plačila.

Zoper obsodilni del citirane sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlagala spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je presoja odgovornosti tožnikovega delodajalca in posredno obveznosti tožene stranke iz naslova zavarovanja odgovornosti pravno zmotna, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju in da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka se tako pritožuje zoper temelj in višino tožbenega zahtevka ter obrestni del. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala neutemeljene navedbe in očitke pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve, tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve. Ob uradnem preizkusu zadeve je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki bi jih sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ne more se strinjati s pritožbenimi trditvami, da je prvostopno sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena - ZPP. Po prepričanju sodišča druge stopnje je prvostopno sodišče jasno, povsem argumentirano in logično obrazložilo razloge svoje odločitve. V celoti se sodišče druge stopnje pridružuje dejanskim zaključkom prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo vsa za odločitev v tej zadevi odločilna pravno relevantna dejstva, vendar zmotno uporabilo materialno pravo.

O temelju tožbenega zahtevka: V prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ, je določeno, da mora škodo povrniti tisti, kdor jo povzroči; v drugem in tretjem odstavku pa je izjemoma predvidena tudi odgovornost ne glede na krivdo. Tako se domneva, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je iz škatle dvigoval opremo. Po tem, ko je iz škatle zložil triopane, čelade in stožce, je hotel dvigniti še dva neprebojna jopiča, ki sta bila v ohlapni PVC vrečki, ki je tehtala 30 kilogramov. Ker je bila vreča ohlapna in ni bila ovita okoli jopičev, se je zataknila za triopan, ki se je nahajal na dnu škatle. Tožniku se je zaradi navedenega ustavila motorika v ramenih in utrpel je poškodbo desne nadlahti in desnega ramenskega sklepa. Po mnenju prvostopnega sodišča prej omenjena škatla oziroma tako imenovani bunker z vsebovano opremo, katera je po namembnosti sestavni del te škatle (stožci, čelade, triopan znaki in neprebojni jopiči), če tudi le ti v njej niso pravilno zloženi, sama po sebi ni nevarna stvar. To pa je postala, ko je tožnik iz nje dvigoval ohlapno vrečo, v kateri sta bila nepravilno zložena jopiča in se je ta zataknila na dnu odloženem za tožnika nevidnem triopan znaku. Slednjega pa naj bi pred tem nepravilno na dno škatle odložil eden izmed policistov, kakor tudi nepravilno samo v eno vrečo zložil oba jopiča. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje ocenilo, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Prvostopno sodišče je zmotno sodilo, da je tožena stranka odgovorna na podlagi vzročnosti, saj po prepričanju pritožbenega sodišča omenjena škatla ne predstavlja nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ. Pojma nevarne stvari in nevarne dejavnosti sta pravna standarda, katerih vsebino je potrebno kreirati v vsakem konkretnem primeru. Potrebno je pretehtati ali gre v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin primera za povečano nevarnost, to je za nevarnost, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri tem ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Stvar pa je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. Glede na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča o karakteristikah omenjene škatle, da je škatla merila v širino 30 do 40 cm, v dolžino 70 do 80 cm, v višini 50 do 60 cm, njeno dno pa je bilo dvignjeno od zemeljske površine okrog 40 cm, v njej pa je bila zložena oprema, po oceni drugostopnega sodišča ne predstavlja nevarne stvari, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost. Tudi sam način uporabe (dvigovanje sestavin iz škatle) ne predstavlja nevarnosti za nastanek škode oziroma aktivnosti iz katere bi izvirala povečana nevarnost. Okoliščine, v katerih se je tožnik poškodoval, pa tudi niso takšne, da bi njihov splet pomenil nevarnost, večjo od povprečne. Nasprotno, sodišče druge stopnje ocenjuje, da ob pravilnem rokovanju z omenjeno škatlo do obravnavane nezgode in posledično poškodb tožnika ne bi prišlo. Velja namreč, da v načelu niso nevarne stvari, ki take šele postanejo z nepravilno uporabo, kar pa se lahko utemeljeno očita samemu tožniku. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da ni bila vzrok škode potencialno povečana nevarnost, ampak nepravilna uporaba omenjene škatle in opustitev dolžnega nadzora oziroma ravnanja tožnikovega delodajalca, ki je dopustil, da je nekdo od zaposlenih nepravilno zložil sestavine v škatlo. Zato je treba o tožnikovem odškodninskem zahtevku odločati po pravilih o krivdni odgovornosti (1. odst. 131.čl. OZ).

184. člen Zakona o delovnih razmerjih določa, da mora delodajalec delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, ta pa so določena v 131. členu OZ, ki v prvem odstavku določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča je jopiče v omenjeno škatlo zložil nekdo drug, ki je zaposlen pri istem delodajalcu in ta jih je zložil tako, da so se zataknili in je prišlo do obravnavane nezgode tožnika. Težki jopiči očitno ne bi smeli biti v škatli, kot je to izpovedal tožnik oziroma bi morali biti pospravljeni vsak v svoji vreči. V kolikor pa se je delodajalec odločil, da bodo spravljeni v škatlah, pa bi morali biti zloženi tako, da do podobnih nezgod ne bi prihajalo oziroma bi moral predpisati pravila za zlaganje tako, da ne bi moglo prihajati do poškodb ob rokovanju z omenjeno škatlo oziroma njenimi sestavinami. Iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje pa tudi ne izhaja, da bi tožnikov delodajalec ukrenil vse potrebno, da do obravnavane tožnikove poškodbe ne bi prišlo.

Vendar pa se drugostopno sodišče ne strinja z zaključki prvostopnega sodišča, da tožniku ob njegovem ravnanju ni mogoče očitati nobene neprevidnosti, saj je sam izpovedal, da je že pred škodnim dogodkom opremo večkrat jemal iz škatle. Glede na navedeno dejstvo drugostopno sodišče ocenjuje, da se mu upravičeno lahko očita nepazljivost in neprevidnost pri rokovanju z omenjeno škatlo. Glede na dimenzije škatle in težo dvigovanega bremena (ohlapna vreča z jopičema težka okrog 30 kg), je po oceni drugostopnega sodišča tožnik precenil svoje sposobnosti. Prav tako pa mu omenjene vreče z jopičema ne bi bilo potrebno samemu dvigovati, saj kot to izhaja iz njegove izpovedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bil ob navedenem opravilu prisoten tudi njegov sodelavec, katerega bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko zaprosil za pomoč. Glede na navedene okoliščine se po oceni pritožbenega sodišča tožniku lahko utemeljeno očita, da je soprispeval k nastanku svoje poškodbe v smislu 171. člena OZ in sicer v 20%. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa večji del odgovornosti vseeno nosi delodajalec zaradi opustitve dolžnega ravnanja in sicer v deležu 80%.

O višini tožbenega zahtevka: Tožena stranka se v pritožbi pritožuje tudi zaradi višine dosojene odškodnine in se zavzema za njeno znižanje. O višini odškodnine je bilo po oceni pritožbenega sodišča odločeno pravilno. Tožnik je zaradi natega muskulature desne nadlahti in natega desnega ramenskega sklepa pretrpel v začetku stalne fizične bolečine, v kasnejšem poteku pa občasne fizične bolečine ter druge nevšečnosti med zdravljenjem, predvsem nošnja ovratne rute. Bolečine so mu v določenem obsegu še ostale. Ugotovljeno je tudi, da je glede na naravo poškodbe prestal intenziven sekundarni strah za izid zdravljenja in sicer ali bo še v enaki meri sposoben za opravljanje vseh del in aktivnosti kot pred škodnim dogodkom. Predvsem pa je tožnik trajno oviran v splošni življenjski aktivnosti za 5 %, saj mora vlagati več truda in časa za dosego enakih delovnih rezultatov kot pred poškodbo. Ni pa nobenega takšnega dela ali aktivnosti, ki jih tožnik zaradi posledic poškodbe ne bi mogel opravljati. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem, kar je podrobno opisano v izpodbijani sodbi, je prisojena odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilna in je v skladu z določbami 179. OZ ter s sodno prakso v primerljivih primerih.

Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni utemeljena pritožba tožene stranke, da je poškodba tožnika posledica predhodne poškodbe in je prvostopno sodišče to dejstvo premalo upoštevalo. Strinja se z zaključki prvostopnega sodišča, ki imajo podlago v izvedenskem mnenju izvedenca, da predhodna tožnikova poškodba ni vplivala na obravnavano tožnikovo poškodbo oziroma bi lahko nastala tudi brez predhodne poškodbe.

Pritožbeno sodišče zato potrjuje kot materialnopravno pravilno odločitev, da znaša pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 400.000,00 SIT, za strah 120.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT. Glede na tožnikovo sokrivdo mora tožena stranka plačati tožniku 4/5 (80%) teh zneskov, to je 896.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede obresti: Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi graja pritožbe glede teka zamudnih obresti od nepremoženjske škode. Kot je že pravilno pojasnilo prvostopno sodišče v svoji odločbi, pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Prvi odstavek 943. člena OZ določa zavarovalnici štirinajstdnevni izpolnitveni rok za plačilo odškodnine. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče je ta potekel 29.2.2004 in je zato pravilno določilo tek obresti od terjatve nepremoženjske škode od 1.3.2004 dalje do plačila.

V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. V prvi fazi postopka, kjer je bila sporna vrednost 1.450.000,00 SIT je tožnik uspel v deležu 61,79%, tožena stranka pa je uspela v deležu 38,21%. Ob odmeri pravdnih stroškov na prvi stopnji znašajo tožnikovi pravdni stroški v tej fazi postopka 331.136,00 SIT, pravdni stroški tožene stranke pa 139.950,00 SIT. Glede na spremenjen uspeh v pravdi znašajo pravdni stroški tožnika 204.609,00 SIT in tožene stranke 53.475,00 SIT. V naslednji fazi postopka, kjer je bila sporna vrednost 1.750.000,00 SIT, je tožnik uspel v deležu 51,2%, tožena stranka pa z 48,8%. Ob odmeri pravdnih stroškov na prvi stopnji tožnika na 85.836,00 SIT in tožene stranke na 61.440,00 SIT, znašajo glede na uspeh pravdni stroški tožnika 43.948,00 SIT, tožene stranke pa 29.983,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 165.099,00 SIT pravdnih stroškov.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi četrte točke 358. člena ZPP in odločbo prvostopnega sodišča spremenilo, kot to izhaja iz točke I. te sodbe.

V pritožbenem postopku je tožena stranka upravičena do uveljavljane takse za pritožbo v višini 34.200,00 SIT. Stroškov za poštnino pa ji pritožbeno sodišče ni priznalo kot potrebnih pravdnih stroškov, ker tožena stranka ni izkazala njihove višine. Glede na njen pritožbeni uspeh v višini 20%, ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 6.840,00 SIT (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona) kot to izhaja iz točke II te sodbe. Tožnik pa nosi sam svoje pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj slednji ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in ni bil potreben v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.