Jedro

Zagovornik se v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj posplošeno sklicuje na mnenje, ki ga je izvedenec izdelal po njegovem naročilu, ne da bi konkretno navedel, na katera pomembna dejstva bi izvedba tega dokaza odločilno vplivala in iz katerih razlogov utemeljitev sodišča o tem, zakaj izvedba dokaza ni potrebna, ni sprejemljiva. S tem ni izkazal dovolj visoke stopnje verjetnosti, da bi izvedba navedenega dokaza lahko odločilno vplivala na dejanske zaključke pravnomočne sodbe glede obsojencu očitanega načina ravnanja, zato neizvedba tega dokaza ne pomeni kršitve obsojenčeve pravice do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 14.01.2000 je bil obs. J.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Po 50. členu istega zakonika mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka, oproščen pa je bil plačila povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.09.2000 zavrnilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in državnega tožilca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik F.P. iz S., je dne 09.11.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe sodbi v celoti razveljavi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je podal obs. J.Š. preko svojega odvetnika F.P. iz S., neutemeljena. Očitanih procesnih kršitev tako sodišče prve stopnje, kot sodišče druge stopnje, ni zagrešilo. Obe odločbi sta jasni, popolni in imata vse razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče se je jasno opredelilo do vseh dokazov, ki jih je izvedlo in tudi do tistih, ki jih ni. Tako bo potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje, da sta nižji sodišči bistveno kršili postopek, ker se nista opredelili do izpovedb prič J.R. in M.K. in ker nista upoštevali mnenja izvedenca cestnoprometne stroke T.J. S tem sta kršili tudi obsojenčevo ustavno pravico obrambe. Vložnik zahteve s takšnimi navedbami uveljavlja po eni strani bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, po drugi strani pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje se je po obširni obrazložitvi, s katero je ocenilo obsojenčevo ravnanje in v zvezi z njim izvedene dokaze, opredelilo tudi do izpovedb prič M.M., J.R. in M.K., katerih zaslišanje je bilo na glavni obravnavi dne 12.06.1998 predlagano s strani obrambe. Izrecno je navedlo, da glede na sprejete dejanske zaključke ni upoštevalo izpovedb treh prič, ki naj bi videle obsojenčevo speljevanje oziroma vožnjo oškodovanca pred tem. Prav tako je obrazložilo, zakaj ni verjetna izpovedba M.M. glede njegovega prikaza spremljanja načina obsojenčeve vožnje in zakaj je zavrnilo odreditev drugega izvedenca prometne stroke. Sodišče druge stopnje je pritožbena izvajanja, povezana s tem vprašanjem, presodilo in tudi navedlo, iz katerih razlogov niso utemeljena. Po določbi 7. odstavka 364. člena ZKP sodišče med drugim navede določno, katera dejstva (odločilna) šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, in iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Sodišče druge stopnje pa mora med ostalim po 1. odstavku 395. člena ZKP presoditi navedbe pritožbe. Kot je razvidno iz obrazložitev obeh sodb, sta nižji sodišči postopali v skladu z navedenima določbama in zato nista bistveno kršili določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi z očitkom, da nižji sodišči nista razčistili razhajanj med izvedenskima mnenjema izvedencev cestnoprometne stroke in tako nista obrazložili vseh odločilnih dejstev, zahteva za varstvo zakonitosti nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je dokazni predlog z zaslišanjem izvedenca T.J. zavrnilo, takšno odločitev pa tudi ustrezno utemeljilo, zaradi česar ni bilo podlage za v zahtevi za varstvo zakonitosti navedeno postopanje. Zato tudi ni podana v tem obsegu uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 14.01.1999 vložil pisni dokazni predlog s priloženim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke ing. strojništva T.J. Mnenje je izvedenec izdelal po naročilu zagovornika. Slednji je predlagal, da sodišče na glavni obravnavi prebere mnenje tega izvedenca. Na glavni obravnavi dne 22.06.1999 je zagovornik predlagal zaslišanje izvedenca T.J. Sodišče je odločilo, da se opravi njegovo zaslišanje in po potrebi opravi soočenje med njim in izvedencem cestnoprometne stroke P.L., ki je bil v tej zadevi postavljen kot izvedenec z odredbo z dne 12.06.1998. Na glavni obravnavi dne 14.01.2000 je sodišče zaslišalo izvedenca P.L. Zagovornik je predlagal, da se z zaslišanjem T.J. uskladita obe izvedenski mnenji oziroma da se postavi za presojo pravilnosti enega ali drugega mnenja Inštitut za promet Republike Slovenije z izvedencem dr. N.Č. Po oceni zagovornika je oškodovanec vozil z večjo hitrostjo od 80 km/h. Navajal je tudi, da je potrebno ugotoviti hitrost ob upoštevanju zavornih sledi ter poškodb obeh vozil in premaknitve obsojenčevega vozila v vzvratni smeri po trčenju. Sodišče temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, v sodbi pa takšno odločitev tudi obrazložilo.

Po določbi 1. odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. To pomeni, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Pravnomočna sodba se glede odločilnih dejstev, ki zadevajo obsojenčevo ravnanje, predvsem način njegovega vključevanja s parkirnega prostora na lokalno cesto, opira tudi na izvid in mnenje izvedenca cestnoprometne stroke P.L. Izvedenec je ob uporabi pravil stroke upošteval ugotovljene objektivne okoliščine. Sodišče je takšno mnenje ocenilo kot verodostojno, pri čemer v njem ni ugotovilo pomanjkljivosti in tudi ne nasprotij. Glede na vsebino izvajanj obrambe sicer ni mogoče zaključiti, da predlagani dokaz ni pravno relevanten, vendar pa z njegovo utemeljitvijo ni izkazana dovolj visoka stopnja verjetnosti, da izvedba navedenega dokaza lahko odločilno vpliva na dejanske zaključke pravnomočne sodbe glede obsojencu očitanega načina ravnanja. Takšna stopnja verjetnosti tudi ni izkazana z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, katere vložnik se zgolj posplošeno sklicuje na mnenje izvedenca T.J., ne da bi konkretno navedel, na katera pomembna dejstva bi izvedba tega dokaza odločilno vplivala in iz katerih razlogov utemeljitev sodišča o tem, zakaj izvedba dokaza ni potrebna, ni sprejemljiva. Glede na to vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni zadostil kriteriju, po katerem bi moral izkazati potrebno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza odločilno vplivala na sprejete dejanske ugotovitve. Zato sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, kar je ali bi moglo vplivati na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavku 95. člena in 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.