Jedro

Samo pod pogojem, da so v izvedeniškem mnenju nasprotja, pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, se zahteva mnenje drugega izvedenca. V konkretnem primeru nobeden od navedenih pogojev ni bil izpolnjen, zato je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo toženkin predlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mladoletno T. ... dodelilo v varstvo in vzgojo očetu (I točka izreka). Toženko je zavezalo k plačevanju preživnine v znesku 80,00 EUR mesečno od pravnomočnosti sodbe dalje (II. točka izreka). S III. točko izreka je določilo stike med toženko in mladoletno T. Višji tožbeni zahtevek glede plačevanja preživnine je zavrnilo (IV. točka izreka). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (V. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi opozarja, da so v sodbi določeni stiki izjemno v korist očetu, ki je sodišču dobesedno prodal zgodbo, da lahko dela zgolj in le ob vikendih, kar v resnici ne drži, saj je brezposeln. Meni, da izvedeniško delo ni bilo opravljeno s tisto potrebno tehniko in distanco, ki bi vključevala vse inštrumente za ugotovitev relevantnih okoliščin. Izvedenka ni izvedla nobenega samostojnega razgovora s toženko, medtem ko je razgovor s tožnikom opravila samostojno, kar ne predstavlja enakega postopanja. Hkrati izvedenka ni preverila osebnosti oziroma načina življenja obeh pravdnih strank z nobeno objektivno metodo. Izvedenka tudi ni utemeljeno in ustrezno odgovorila na vsa postavljena vprašanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Osnovno materialno pravno izhodišče za odločanje o tem, kateremu staršu naj bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, potem ko je med njima izvenzakonska skupnost prenehala, so koristi otroka. Pravni standard korist otroka je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Za konkretizacijo daje zakon le splošno izhodišče. Drugi odstavek 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2) določa, da delajo starši v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Zaradi odločitve, kateremu od staršev naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo, mora sodišče ugotoviti in upoštevati okoliščine, na podlagi katerih oceni, pri katerem od staršev bo otrok imel boljše možnosti za osebnostni razvoj, pri tem pa so odločilnega pomena osebnostne značilnosti staršev. Sodišče strokovnega znanja za ugotavljanje te odločilne okoliščine nima, zato jo mora ugotoviti z izvedencem.

5. Izvedeniško mnenje sodne izvedenke dr. Z. Č. je jasno, popolno in skladno z ostalimi raziskanimi okoliščinami. Izvedenka je delo opravila tako, da je natančno pregledala vso dokumentacijo iz spisa, opravila strokovni razgovor s staršema na njunem domu ter v pisno izdelanem mnenju izčrpno in argumentirano odgovorila na vsa vprašanja sodišča. Ob ustni podaji mnenja je odgovorila tudi na podane pripombe toženke. Izvedenka je tudi pojasnila, da je s toženko samostojno govorila kakšnih 15 minut od skupno ene ure, v preostalem času pa je bila, ob strinjanju toženke, na razgovoru prisotna tudi njena mati. Zato ne drži pritožbena trditev, da izvedenka ni izvedla samostojnega razgovora s toženko. Pritožba le pavšalno očita, da izvedenka ni ustrezno odgovorila na postavljena vprašanja, in ne pojasni, katera naj bi bila tista vprašanja, na katera izvedenka ni odgovorila.

6. Sodna izvedenka je argumentirano pojasnila tudi odločitev za uporabljeno metodo svojega dela, pa tudi sicer je metoda dela v strokovni avtonomiji izvedenca. Zgolj dejstvo, da je izvedenka za toženko podala neugodno mnenje, ne zadošča za ugoditev njenemu predlogu za imenovanje novega izvedenca. Samo pod pogojem, da so v izvedeniškem mnenju nasprotja, pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, se zahteva mnenje drugega izvedenca. V konkretnem primeru nobeden od navedenih pogojev ni bil izpolnjen, zato je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo toženkin predlog.

7. Kot je izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, ima vsak od staršev svoje pozitivne lastnosti in določene pomanjkljivosti, ki pa niso takšne, da bi izključevale starša od dodelitve otroka. Pri očetu je zaznati več čustvene topline in empatije, več brezpogojnega sprejemanja in pristnejši odnos do hčere. Njegov odnos do deklice je bolj čustven in pri deklici opaža že najmanjše spremembe. Po drugi strani je toženka premalo občutljiva za otrokove potrebe, starševstvo ji predstavlja veliko breme, ki ga skuša deliti z mamo in prijatelji, pri njej je zaznati pomanjkanje čustvene topline in občutka varnosti. Pri tožniku so stvari bolj predvidljive, za hčer predstavlja bolj zanesljivo in stalno osebo. Ima načrt, kako bo s T. preživljal čas, kako bi živel sam z njo. Toženka je premalo samozavestna in samostojna, ne zna se postaviti zase, potrebuje pomoč druge odrasle osebe – še posebej v trenutkih, ko se mora odločati ali prevzeti odgovornost. Tožnik ima širšo socialno mrežo in dobre stike z vsemi sorodniki, toženka pa po sorodstvu le z mamo, od sredine septembra 2015 pa ima še novega partnerja, s katerim je v decembru 2016 pričakovala otroka. Tožnik se je tej novi okoliščini – toženkini nosečnosti prilagodil s tem, da je stanovanje najel bližje toženki, ker se zaveda, kako pomembni so stiki T. z materjo.

8. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, da koristi mladoletne T. narekujejo njeno zaupanje v vzgojo in varstvo očetu. Razlogi sodišča prve stopnje, ki so oprti ne le na strokovno mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. Z. Č., temveč tudi na mnenje psihologinje M. K. iz CSD ..., glede tega, zakaj je pretehtala odločitev, da se otrok dodeli očetu, so jasni in prepričljivi ter pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša. 9. Pri določitvi tedenskih stikov matere s T. , ki potekajo vsak vikend od petka, ko mati hčer prevzame v vrtcu, do ponedeljka zjutraj, ko jo mati pripelje v vrtec, sodišče prve stopnje ni le slepo sledilo navedbam tožnika, da ima oziroma bo imel delovne obveznosti med vikendom, kot to netemeljeno očita pritožba, temveč se je oprlo tudi na pisno izjavo J. S., direktorja J. d.o.o., iz katere izhaja, da bi tožnika ponovno zaposlil, če bi lahko tožnik delo opravljal tudi med vikendom. Takšen stik pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tudi v korist otroka, saj se bo lahko toženka med dela prostimi dnevi z deklico vsebinsko polnejše in kvalitetnejše ukvarjala, kot pa bi se med tednom, ko deklica obiskuje vrtec. Na ta način pa se bo intenzivneje ohranjala povezanost deklice s toženko.

10. Z izpodbijano odločitvijo je bilo tudi odločeno o preživnini za T. Tega dela sodbe toženka argumentirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi pri tej odločitvi materialno pravo uporabilo pravilno, v postopku pa ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katerih obstoj mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZZZDR.