Jedro

V obeh sodnih zadevah gre za zasledovanje poplačila iste terjatve, ki poteka med istimi subjekti, saj sta realni dolžnici iz notarskega zapisa hkrati tudi glavni dolžnici po posojilni pogodbi. To pa ne pomeni, da gre za visečo pravdanje, zaradi česar bi bilo treba predmetno tožbo zavreči. V neposredno izvršljivem notarskem zapisu sta se prva in druga tožena stranka zavezali le kot zastaviteljici, tj. realni dolžnici. Tožeča stranka pa bo lahko na podlagi izvršilnega naslova iz te pravde uveljavljala prisilno poplačilo svoje terjatve tudi iz drugega premoženja prve in druge tožene stranke, saj bo pridobila izvršilni naslov v razmerju do prve in druge tožene stranke kot glavni dolžnici iz posojilne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 6.113,42 EUR nadomesti z zneskom 5.782,39 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni solidarno plačati 1.524,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi VL110083/2014, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani 25. 8. 2014, na način, da sta dolžni prva in druga tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 121.917,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2014 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 436,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2014 do plačila (I. točka izreka). V presežku, za znesek 4.343,71 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2014 do plačila, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta dolžni toženi stranki v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 6.113,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper ugodilni del in odločitev o stroških (I. in III. točka izreka) se v skupni pritožbi pritožujeta prva in druga tožena stranka. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Primarno predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrže oz. zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka navaja, da prehod terjatve na Posojilnico ni nastal oz. ni bil ustrezno izkazan. Tožeča stranka je predlagala vstop nove tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP, kar glede na to, da postopek ni bil prekinjen, niti ni bilo mogoče. Tožeča stranka ni navajala, da bi prišlo do kakšne spremembe oz. da ne obstaja več. Tako bi bilo treba zahtevek zavreči oz. zavrniti že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, saj tožeča stranka ne obstaja več. Tožena stranka se ni nikoli strinjala s spremembo na strani tožeče stranke, o tem pa v sodbi tudi ni razlogov.

Tožena stranka podaja ugovor litipendence, saj o isti stvari že poteka postopek pred Okrajnim sodiščem v Brežicah In 115/2009, kjer je že bil izdan pravnomočen sklep o izvršbi. V predmetni zadevi se obravnava zahtevek na isti podlagi (isti izvršilni naslov - kreditna pogodba). Sodišče na to ni odgovorilo, čeprav omenja postopek In 115/2009, a ne v zvezi z ugovorom litispendence.

Prva in druga tožena stranka sta bili zastaviteljici za kredit in sta dali le stvarno jamstvo. Sodišče navaja, da v kreditni pogodbi nista bili označeni kot glavni dolžnici, ampak le kot zastaviteljici, kar obrazloži, da gre za pomoto. Vendar je treba pogodbo upoštevati takšno, kot je. Sestavila jo je tožeča stranka, jo tudi podpisala in se je s tem, da tožena stranka ni označena kot glavna dolžnica, strinjala. Tožena stranka odgovarja le z nepremičnim premoženjem, kar je že predmet postopka In 115/2009. Tožena stranka ugovarja zastaranje. Tožeča stranka je pogodbo odpovedala 10. 6. 2009 (oz. že 4. 3. 2009), ko je torej prenehala veljati. Tožeča stranka bi morala predmetno tožbo, če bi želela, da je vložena pravočasno, vložiti v roku treh let od prenehanja pogodbe, ne pa 25. 7. 2014, ko je vložila predlog za izvršbo. Upoštevati je treba triletni zastaralni rok, saj je bila tožena stranka zastaviteljica za kredit, ki ga je najela pravna oseba, kar ni sporno. Četudi bi se štel petletni zastaralni rok, je tudi ta potekel od odpovedi pogodbe in je tudi iz tega razloga nastopilo zastaranje. Tek zastaranja ni bil pretrgan. Glede plačil z dne 22. 10. 2010 gre pojasniti, da tožeča stranka ni izkazala, da je to plačilo izvedla tožena stranka. Ne glede na to pa tudi plačila, ki naj bi bila izvedena po odpovedi pogodbe, ne morejo pomeniti pretrganja zastaranja. Šlo je za več odprtih terjatev oz. obveznosti. Uporablja se triletni zastaralni rok, kar pomeni, da tudi, če bi se plačilo z dne 22. 10. 2010 upoštevalo, je do 10. 6. 2014 že potekel triletni zastaralni rok, ki se upošteva za toženo stranko kot zastaviteljico, ki nosi usodo glavne pogodbe, ki je bila sklenjena med dvema pravnima osebama. Enako velja glede triletnega zastaralnega roka glede postopka In 115/2009, ki je bil začet 4. 9. 2009 in je do 10. 6. 2014 poteklo že več kot tri leta. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka ni izkazala višine terjatve. Tožena stranka je pravilno opozarjala, da je tožeča stranka v spis vložila različne specifikacije dolga (A8, A11), ki se razlikujejo v vsem, razen v končnem znesku, kar je nemogoče, da bi bile posamezne postavke tako zelo različne. Sodišče je že vnaprej, ko je določilo nalogo izvedencu, odločilo brez podlage v spisu, da je bil obračun po A11 pravilen. O tem ni podane ustrezne obrazložitve. Izvedenec bi moral upoštevati le dokaze, ki so v spisu in se ne opreti na vsebino pogodbe. Četudi bi se štelo, da so stroški po pogodbah priznani, bi tožeča stranka morala te listine predložiti v spis kot dokaz. Izvedenec je v mnenju upošteval pisno izjavo P., česar pa ne bi smel, saj sodišče tega dokaza ni sprejelo in ga ni upoštevalo. Samo mnenje je nerazumljivo, saj izvedenec navaja različne zneske in datume, zato sodišče svoje odločitve na mnenje ne bi smelo opreti. Izvedenec sam navede, da v spisu ni dokazil o pošiljanju letnega obračuna dolga, pošiljanju opominov, stroškov in vsega ostalega. Do navedenega tožeča stranka ni upravičena. Tožeča stranka ni predložila izračuna zamudnih obresti in to kljub pravočasnemu ugovoru tožene stranke. Gre za informativni dokaz, saj bi tožeča stranka morala izračun predložiti v spis, z izvedencem pa bi se preverjala le pravilnost izračuna. Prav tako tožeča stranka ni predložila izračuna realnih obresti, enako tožeča stranka ni izkazala 98.003,07 EUR, kot znesek glavnice.

Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče je, kljub delni zavrnitvi zahtevka, tožeči stranki priznalo vse stroške postopka. Sodišče bi moralo ugotoviti uspeh v postopku in stroške med seboj pobotati.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in zavrnila pritožbene navedbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena, razen v delu glede stroškov.

5. Gre za presojo vsebine posojilne pogodbe iz leta 2006, ki so jo s pravno prednico tožeče stranke (posojilodajalka) sklenili prva in druga tožena stranka ter gospodarska družba A. d.o.o. (posojilojemalci). Ob tem je bil pri notarju v smislu 142. člena SPZ sklenjen tudi neposredno izvršljiv notarski zapis SV 757/06, v katerem sta se prva in druga tožena stranka zavezali (le) kot realni dolžnici (zastaviteljici), ki sta za vračilo posojila jamčili z določenim stvarnim premoženjem, tj. njuno nepremičnino. Prav iz tega razloga izvršilno sodišče v zadevi In 115/2009, ki poteka vzporedno s to pravdo, ni dopustilo (raz)širitve izvršbe na drugo nepremično premoženje v lasti tožene stranke, saj za to, kot je pojasnilo, tožeča stranka ni imela izvršilnega naslova. Da bi tožeča stranka pridobila še izvršilni naslov zoper prvo in drugo toženo stranko v smislu njunega položaja glavnih dolžnic po sklenjeni posojilni pogodbi, je vložila predmetno tožbo.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je, razen v delu glede stroškov, pravilna, ustrezno obrazložena in temelji na prepričljivi oceni, ki je pritožbeni očitki ne omajejo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo relevantno dejansko stanje, o odločilnih dejstvih navedlo jasne in zadostne razloge, ki si med seboj ne nasprotujejo, ustrezno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče se je do odločilnih, pravno relevantnih dejstev opredelilo, zato ne držijo očitki o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Ni dvoma, da sta se prva in druga tožena stranka v posojilni pogodbi zavezali kot glavni in solidarni dolžnici, tj. hkrati in poleg gospodarske družbe A. d.o.o. O tem je sodišče prve stopnje podalo jasne razloge, zato je zavajajoč pritožbeni očitek, da naj bi sodišče sámo ugotovilo, da sta bili prva in druga tožena stranka le zastaviteljici za tuj dolg. Razlaga sklenjene posojilne pogodbe, ki jo je podalo sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne dopušča dvoma in je pritožbeni očitki ne omajejo. Posledično prva in druga tožena stranka nista le zastaviteljici, tj. realni dolžnici, temveč sta kot glavni in solidarni dolžnici s posojilno pogodbo neposredno zavezani, za kar jamčita z vsem svojim premoženjem. Hipotekarno razmerje namreč ne zmanjšuje obveznosti prve in druge tožene stranke v smislu glavnih dolžnic le na dano zavarovanje, temveč jih dodatno utrjuje oz. varuje. Zato zaključka samo po sebi ne spreminja dejstvo, da sta v notarskem zapisu navedeni le kot zastaviteljici (realni dolžnici), saj to njunega pravnega statusa iz posojilne pogodbe ne spreminja, zato tudi ni bistveno razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da naj bi šlo za pomoto.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da gre za litispendenco. O tem je sodišče smiselno podalo zadostne razloge v osmi točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ni dvoma, da tožeča stranka še nima izvršilnega naslova zoper prvo in drugo toženo stranko kot glavni, solidarni dolžnici iz posojilne pogodbe, zaradi česar je potreben postopek, v katerem bo tak izvršilni naslov (lahko) pridobila; to je obravnavana pravda. Slednja je tako pravilna in dopustna pot, ki je izvršilni postopek In 115/2009 ne ovira. Iz tega razloga med obema postopkoma (oz. nanju vezanima izvršilnima naslovoma) ni podana materialnopravna identiteta zahtevka. Upnik je tudi sicer gospodar izvršilnega postopka in lahko za izterjavo iste terjatve predlaga več sredstev izvršbe oz. cilja na več (različnih) predmetov izvršbe.1 Zaključka tudi ne spreminja dejstvo, da je tožeča stranka vložila izvršilni predlog v zadevi In 155/2009 tudi ob opiranju na posojilno pogodbo, saj se je prav v izvršilnem postopku nato izkazalo, da tožeča stranka za poseg na drugo premoženje tožene stranke, ki presega neposredno izvršljiv notarski zapis (tj. hipotekarno, realno zavarovanje), najprej potrebuje izvršilni naslov.

9. Sicer ni odveč posebej poudariti, da gre v obeh zadevah za zasledovanje poplačila iste terjatve in med istimi subjekti (realni dolžnici iz notarskega zapisa sta hkrati tudi glavni dolžnici po posojilni pogodbi), a to ne pomeni, da gre za visečo pravdo, zaradi česar bi bilo treba predmetno tožbo zavreči. V neposredno izvršljivem notarskem zapisu sta se prva in druga tožena stranka zavezali le kot zastaviteljici, tj. realni dolžnici, zato je domet izvršilnega postopka In 115/2009 v tem smislu omejen. Gre za prisilno poplačilo terjatve z unovčenjem stvarnopravnega, hipotekarnega jamstva, tj. glede konkretne nepremičnine. Medtem ko bo lahko tožeča stranka na podlagi izvršilnega naslova iz te pravde uveljavljala prisilno poplačilo svoje terjatve tudi iz drugega premoženja prve in druge tožene stranke, saj bo pridobila izvršilni naslov v razmerju do prve in druge tožene stranke kot glavnima dolžnicama iz posojilne pogodbe.

10. Primerjava položaja prve in druge tožene stranke, kot glavnih dolžnic oz. zastaviteljic, pokaže, da sicer gre za ista subjekta in zasledovanje poplačila iste terjatve, a z različnimi učinki obeh izvršilnih naslovov v razmerju do prve in druge tožene stranke, ki se med seboj ne izključujeta z učinkom litispendence, temveč se, ravno obratno, medsebojno vsebinsko dopolnjujeta. To potrdi naslednji miselni preizkus; tudi v primeru, če bo v izvršilni zadevi In 115/2009 prišlo do (delne) izterjave predmetne terjatve in s tem do (delnega) poplačila, bo to dejstvo - tj. naknadno dolžnikovo poplačilo obveznosti - moralo biti upoštevano tudi pri izterjavi te iste terjatve na podlagi v tej pravdi pridobljenega izvršilnega naslova, terjatve pa v takšnem obsegu ne bo dopustno ponovno terjati. Tako se izkaže, da ne gre za dvakratno plačilo iste terjatve, niti za dvakratno odločanje o njej, temveč gre le za (dopolnjujoč) način njene (prisilne) izvršitve na podlagi dveh različnih izvršilnih naslovov.

11. Ne držijo pritožbeni očitki glede univerzalnega pravnega nasledstva tožeče stranke. ZPP v tretji točki prvega odstavka 205. člena določa, da se postopek prekine v primeru, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati. Posledica je, da pride do prekinitve pravdnega postopka po samem zakonu.2 Sklep o prekinitvi postopka iz drugega odstavka 205. člena ZPP ima tako le ugotovitveni značaj. ZPP v 208. členu določa, da se postopek nadaljuje, ko ga prevzame pravni naslednik. Kot je razvidno iz spisa, ni dvoma, da je univerzalna pravna naslednica dejstvo prehoda izkazala, o tem sodišče obvestila in pravdo izrecno prevzela. Da je bila o tem obveščena tudi tožena stranka, je razvidno iz vročilnice v spisu (list. št. 66), enako dokazujejo njene nadaljnje vloge. Za takšno spremembo, tj. v smislu univerzalnega pravnega nasledstva, soglasje tožene stranke ni bilo potrebno. S tem je tožeča stranka odobrila že opravljena procesna dejanja, ki so z nadaljevanjem postopka učinkovala dalje (tretji odstavek 207. člena ZPP). Če sodišče med prekinitvijo opravlja procesna dejanja, je sicer lahko podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar te kršitve postopka tožena stranka, takoj ko je bilo mogoče, v tem smislu konkretizirano ni uveljavljala (286.b člen ZPP),3 hkrati pa tudi ni izkazala, kako bi potencialna neveljavnost določenih procesnih dejanj vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Slednje namreč ne vpliva na pravilnost prehoda terjatve v smislu aktivne legitimacije tožeče stranke, kar je tisto, čemur tožena stranka smiselno nasprotuje.

12. Ni res, da je prišlo do zastaranja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta prva in druga tožena stranka samostojni fizični osebi, ki sta na podlagi kreditne pogodbe v zavezi glavnih, solidarnih dolžnic, zato zanju velja petletni zastaralni rok. To velja ne glede na dejstvo, da je bila dolžnica poleg njiju tudi gospodarska družba, saj lahko več solidarnih dolžnikov dolguje z drugimi pogoji (drugi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tek zastaranja, ki je začel teči po odpovedi kreditne pogodbe, je bil vmes nedvomno dvakrat tudi že pretrgan. Najprej z vložitvijo izvršilnega predloga v zadevi In 115/2009, ki še vedno traja in katerega jasna pravna ambicija je (bila) očitna - tj. izterjava predmetne terjatve (365. člen OZ). Enako velja za delni plačili predmetne terjatve v skupnem znesku 1.430,00 EUR (364. člen OZ), kar sta prva in druga tožena stranka smiselno tudi sami priznali v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2016, zato ne zdrži pavšalen pritožbeni očitek, da pri plačilu ni šlo za poplačilo iste terjatve. Ker uveljavlja zastaranje tožena stranka, je bilo v vsakem primeru na njej trditveno in dokazno breme o tem, da z delnim plačilom terjatve ni šlo za posredno pripoznavo dolga. Tega bremena ni zmogla. Na pretrganje zastaranja tudi ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka posojilno pogodbo odpovedala, kar je logična predpostavka za povračilni zahtevek.

13. Ne držijo očitki, ki izpodbijajo višino terjatve. Tožeča stranka je v svojih vlogah pravočasno podala zadostne trditve, ki jih je tudi dokazala. Natančno je pojasnila, kaj predstavlja glavnico, kolikšen del predstavljajo obresti, opredelila je tudi upravičene stroške. Tožeča stranka je konkretizirano tudi pojasnila, na kakšen način, tj. s katero metodo itd., je obračunavala obresti. Glede višine terjatve je predložila specificiran obračun, ki je vse navedeno vseboval. S tega vidika na zakonitost in pravilnost sodbe ne vpliva dejstvo, da tožeča stranka ni predložila (še dodatnega) obračuna upoštevanih realnih obresti, saj je bil izračun tožeče stranke v vsakem primeru preverljiv, kot tak pa zadosten in ni res, da je šlo za informativni dokaz. Pravilnost obračuna je preveril in potrdil tudi izvedenec finančne stroke, zato ni bilo utemeljenega razloga, da mu ne bi sledilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na podano substanciranje dokaznih predlogov, kot ga je uveljavljala tožeča stranka glede predloženih obračunov terjatve pod A8 in A11, je razvidno, da sta se sodišče in nato tudi izvedenec povsem pravilno oprla na razčlenjen obračun v prilogi A11, ki ga je tožeča stranka predložila kot prikaz sestave terjatve na dan 23. 7. 2014 (točka VI. pripravljalne vloge, datirane na 8. 5. 2015). Že na prvi pogled je razvidno, da obračun iz priloge A8 ni bil dodatno razčlenjen, sodišče prve stopnje pa je prepričljivo pojasnilo, zakaj je lahko prišlo do razlik med zneski v enem in drugem obračunu. Izvedenec je pravilno upošteval tudi predloženo listino, tj. posojilno pogodbo, na katero je tožeča stranka vseskozi dovolj določno opirala svoj zahtevek. Pavšalni so očitki, da izvedeniško mnenje ni bilo razumljivo, kar velja tudi glede zneskov, ki so različni na „iste“ datume, ki jih tožena stranka niti ne navede. Izvedenec je bil na podlagi pripomb dodatno zaslišan in je dvome odpravil, pritožbeni pomisleki pa jih ne vzbudijo. Razvidno je tudi, da S. P. na zaključek oz. obračun ni imela pravno relevantnega vpliva, četudi jo je izvedenec v svojem mnenju omenil. Nesubstancirani so (bili) pavšalni ugovori tožene stranke glede stroškov (zaključki, izpisi, poštnina itd.), zato je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj je te stroške štelo za dokazane, pri tem pa je treba upoštevati tudi 3. in 6. člen kreditne pogodbe. V vsakem primeru so ti stroški zajeti v vodenju kredita in so bili tudi v tem smislu, torej ne glede na konkretne pošiljke, v obračunu pravilno zajeti. Glede na navedeno pa na zaključek ne vpliva dejstvo, da tožeča stranka ni predložila (vseh) stroškovnih listin.

14. Pritožba je utemeljena glede stroškov. Drži očitek o napačni odmeri pravdnih stroškov, kjer sodišče, kljub delnemu (ne)uspehu obeh pravdnih strank, sodišče tega pri odmeri stroškov ni docela upoštevalo. Ni tehtnih okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek sodišča prve stopnje, zakaj toženi strani ni priznalo sorazmernega dela uspeha tudi pri akcesorni odločitvi o stroških.

15. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) najprej odmerilo priglašene stroške pravdnega postopka še za toženo stranko (B9). Tožena stranka je upravičena do nagrade za postopek v skupnem znesku 1.585,60 EUR (tar. št. 3100 v zvezi s tar. št. 1200), nadalje, do nagrade za narok v znesku 1.189,20 EUR4, do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar vse povečano za 22 % DDV znese 3.409,66 EUR. Poleg tega se toženi strani prizna še 100,00 EUR (vsaki 55,00 EUR) plačane sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi iz izvršilnega postopka (tar. št. 4021 Zakona o sodnih taksah), ne prizna pa se jima v ugovoru priglašeni pavšal za materialne stroške. Opisano skupaj znese 3.509,66 EUR.

16. Tožeča stranka je uspela s 96,56 %, kar predstavlja 5.903,12 EUR od celote priznanih stroškov (6.113,42 EUR), tožena pa s 3,44 %, kar predstavlja njenih 120,73 EUR. Po pobotanju je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 5.782,39 EUR pravdnih stroškov. Posledično je sodišče druge stopnje v tem obsegu spremenilo III. točko izreka izpodbijane sodbe (3. točka 365. člena ZPP).

17. Izkaže se, da pritožbene navedbe, razen v delu glede stroškov, niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo v preostanku zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker prva in druga tožena stranka s pritožbo nista uspeli, sta dolžni kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa povrniti njene. Na pritožbeni stopnji je bil sporen še ugodilni del in odločitev o stroških. Tožena stranka z izpodbijanjem glavne stvari (tj. ugodilnega dela) ni uspela, medtem ko je uspela v stroškovni odločitvi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka v celoti gledano ni uspela, pri čemer poudarja, da je bila odločitev o stroških izpodbijana poleg glavne stvari in v tem razmerju akcesorna, zato ne vpliva na končni pritožbeni uspeh. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki na podlagi tar. št. 3210 ZOdvT priznalo 1.504,00 EUR za nagrado za postopek in 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), kar skupaj znese 1.524,00 EUR pritožbenih stroškov,5 ki sta jih dolžni prva in druga tožena stranka, ki sta nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, kriti solidarno in plačati tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (prvi odstavek 154. člena, tretji odstavek 161. člena, drugi odstavek 165. člena in 313. člen ZPP ter 378. člen OZ).

1 V predmetnih zadevah gre za različne predmete izvršbe (nepremičnine). 2 L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2006, komentar avtorice V. Rijavec … k 205. členu ZPP. 3 Tožena stranka ni trdila, da bi bila zato neveljavna kakšna že opravljena, konkretna procesna dejanja, niti ni konkretizirano uveljavljala kršitev določb postopka s tem v zvezi. 4 V tem primeru odvetnik ni upravičen do dodatne nagrade za zastopanje več oseb, saj je le ta predvidena le za nagrado za postopek oz. posel. Enako velja za materialne stroške. Primerjaj s sklepoma pritožbenega sodišča I Cp 281/2016 in II Cp 1863/2013. 5 Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni priglasila davka na dodano vrednost.