Jedro

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na delo v Republiko Avstrijo. Stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za plačilo plače v znesku 950,00 EUR bruto, kar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustreza minimalnemu znesku plače, ki jo za enako delo prejemajo delavci v Republiki Avstriji. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tožnikovem primeru glede na določbe 209. člena ZDR-1 ter Direktive 96/71/ES z dne 16. 12. 1996 o napotitvi delavca na delo v okviru opravljanja storitev potrebno upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, v katero je delavec napoten na delo, če so za delavce ugodnejši.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati in plačati premalo izplačano plačo za mesec maj 2014 v (bruto) znesku 243,94 EUR, od tega zneska obračunati in plačati prispevke in davek ter tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila, kar je bilo iz naslova premalo izplačanih plač zahtevanega več (796,51 EUR iz naslova premalo izplačane plače za mesec april 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2014 dalje in razlika do vtoževanih 904,12 EUR iz naslova premalo izplačane plače za mesec maj 2014), pa je zavrnilo (I. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati dnevnice v skupni višini 1.100,37 EUR (za april 2014 v znesku 562,98 EUR, za maj 2015 v znesku 537,39 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, kot je razvidno iz izreka sodbe, do plačila, kar je bilo iz naslova dnevnic zahtevanega več (razlika do vtoževanih 2.156,00 EUR) pa je zavrnilo (II. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in plačilo neto zneska po predhodnem plačilu davkov in prispevkov od bruto zneska 108,03 EUR iz naslova regresa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska 1. 7. 2014 do plačila (III. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo (pravilno: odškodnine) iz naslova nepremoženjske škode v znesku 2.000,00 EUR in iz naslova premoženjske škode v znesku 600,62 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (IV. točka izreka); - odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 683,02 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 29,96 EUR ter v višini 79,05 EUR, z nakazilom na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru (naveden v izreku sodbe), v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (del I., II. in V. točke, glede nepriznanih stroškov tožene stranke in VI. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče pri odločitvi o tožniku pripadajoči plači ter zahtevku na plačilo dnevnic napačno tolmačilo določbe Direktive 96/71/ES z dne 16. 12. 1996 o napotitvi delavca na delo v okviru opravljanja storitev. Iz navedene direktive, ob upoštevanju sodbi sodišča EU št. C 396/13 z dne 12. 2. 2015, izhaja, da je potrebno dnevnice šteti za del minimalne plače pod enakimi pogoji kot so ti, pod katerimi so te dnevnice vštete v minimalno plačo, izplačano lokalnim delavcem, v primeru njihove napotitve v zadevne države. Iz odgovora Ministrstva za delo, socialne zadeve in varstvo potrošnikov Avstrija izhaja, da je potrebno pri presoji, ali se dodatki vštevajo v minimalno plačo, ločiti med pravimi ter nepravimi povračili stroškov. Tako se prava povračila stroškov, ki predstavljajo dejansko nastale stroške delavca na podlagi napotitve, ne vštevajo v minimalno plačo, medtem ko pavšalni dodatki, ki so izplačani delavcem ne glede na dejansko nastale stroške, predstavljajo del minimalne plače. Sporne dnevnice, kot jih vtožuje tožnik, predstavljajo plačilo fiksnega dnevnega zneska dodatka, povezanega z napotitvijo delavca, ki je po vsebini primerljiv z dodatkom, kot je bil določen v zadevi sodišča EU C-396/13. Gre namreč za pavšalni dodatek, ne glede na višino dejansko nastalih stroškov tožnika. Posledično, ob pravilni uporabi materialnega prava, navedene dnevnice spadajo v obseg minimalne plače. Na potrebo po vštetju dnevnic v minimalno plačo odkazuje tudi sam namen zadevne direktive, saj je namen uporabe prava države, v katero je napoten delavec, v izključitvi morebitne konkurenčne prednosti tujega izvajalca storitve pred domačimi ponudniki storitev. V primeru, da bi napotenim delavcem poleg minimalne plače, kot pripada lokalnim delavcem, še dodatno avtomatsko pripadale dnevnice, bi bile posledica ravno nasprotne in bi bili zaradi visoke cene delovne sile v primeru izvajanja storitev v tujini delojemalci pri opravljanju čezmejnih storitev v slabšem položaju kot lokalni izvajalci storitev, kar pa nasprotuje temeljnemu načelu EU o prostem pretoku storitev ter konkurenčnemu pravu EU. Sodišče je torej napačno tolmačilo določbe Direktive 96/71/ES in s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Prav tako je sodišče pri odmeri tožniku pripadajoče plače zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je pri odmeri plače upoštevalo vse dni trajanja tožnikove zaposlitve in ne dni, ko je tožnik dejansko delal, in sicer za mesec april 22 dni ter za mesec maj 27 dni. Res je, da je imel tožnik, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, neenakomerno razporejen delovni čas, kar pa še ne pomeni, da je opravljal delo vse dni v tednu. Tožniku namreč pripada plačilo glede na opravljene delovne ure oziroma dni in ne za vse dni bivanja v tujini. Pri tem tožnik niti ni navajal, katere dneve ter koliko ur dnevno je tekom obdobja zaposlitve delal, in mu niti ni mogoče odmeriti pripadajočega sorazmernega zneska plače. Sodišče je nesklepčnost zahtevka prezrlo, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilnem izračunu tožniku pripadajočega sorazmernega mesečnega zneska minimalne plače ter ob upoštevanju tožniku že izplačanih plačil ter potnih stroškov, ki prav tako predstavljajo del minimalne plače, je nedvomno, da je toženec izpolnil vse svoje obveznosti do tožnika.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, to je 155. člen ZPP, pri odmeri stroškov toženca in napačno presodilo, da so 4., 5. in 7. pripravljalna vloga nepotrebne. Toženec je v 4. pripravljalni vlogi navajal argumentirane in utemeljene razloge za zavrnitev zahtevka tožnika, v 7. pripravljalni vlogi pa se je opredelil do tožnikovega zvišanja zahtevka ter pojasnil, zakaj tožnika ni mogoče uvrstiti v plačilno skupino D. V kolikor navedenih navedb toženec ne bi prerekal, ter obrazloženo zagovarjal svojega stališča, bi se v skladu z 214. členom ZPP, navedbe tožnika štele za priznane. V zvezi s 5. pripravljalno vlogo pa toženec pojasnjuje, da je bila vložena neposredno na podlagi pisnega poziva naslovnega sodišča z dne 30. 3. 2016. V posledici navedenega je toženec upravičen do povrnitve vseh po stroškovniku prijavljenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ravnalo pravilno, ko je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh okoliščin, odločilnih za presojo, prvostopenjsko sodišče pa je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Pri tem je pravilno upoštevalo zlasti določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 21/2013 s spremembami in dopolnitvami - ZDR-1), ki se nanašajo na položaj delavcev, začasno napotenih na delo v tujino. Oprlo se je na določbe 209. člena ZDR-1, zlasti na določbo predzadnje alineje prvega odstavka tega člena, ki določa, da mora pogodba o zaposlitvi (za opravljanje dela v tujini) vsebovati določila o načinu zagotavljanja in uresničevanja pravic v zvezi s plačilom za delo in drugimi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v obsegu, kot ga zagotavlja ta zakon oziroma ugodneje. Po tej določbi, ki je skladna z Direktivo 96/71/ES z dne 16. 12. 1996 o napotitvi delavca na delo v okviru opravljanja storitev (Direktiva), se delavcem, napotenim na delo v tujino, zagotavlja minimum pravic države, v katero so napoteni na delo, če so za delavce urejene ugodnejše kot pravice v državi.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na delo v Republiko Avstrijo. Pri toženi stranki je bil zaposlen od 8. 4. 2014 do 27. 5. 2014 na delovnem mestu elektrikar - elektronik. Stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za plačilo plače v znesku 950,00 EUR bruto, kar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustreza minimalnemu znesku plače, ki jo za enako delo prejemajo delavci v Republiki Avstriji. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tožnikovem primeru glede na določbe 209. člena ZDR-1 ter Direktive potrebno upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, v katero je delavec napoten na delo, če so za delavce ugodnejši. Tožnik je zatrjeval, da je zanj ugodnejše avstrijsko pravo kot bi bilo slovensko pravo, zato je sodišče prve stopnje o njegovih denarnih zahtevkih (iz naslova plače, dnevnic, regresa ...) odločilo v skladu z avstrijskim pravom. Upoštevalo je stališča Sodišča EU, zavzeta v sodbi št. C-396/13 z dne 12. 2. 2015, v kateri je sodišče opredelilo obseg pojma "minimalna urna postavka", kar ustreza pojmu minimalne plače (po slovenskih predpisih), pa tudi pojasnila Zveznega ministrstva za delo, socialne zadeve in varstvo potrošnikov Republike Avstrije, podana v zvezi z zaprosilom sodišča o pravu Republike Avstrije, ki ga je treba uporabiti v obravnavani zadevi (l. št. 122). Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo določbe Kolektivne pogodbe za delojemalce v železarski industriji ter industriji, ki proizvaja in predeluje železo ter kovino (industrijski obrat), ki je v spornem obdobju, na katerega se nanašajo terjatve tožnika v obravnavanem individualnem delovnem sporu, veljala v Republiki Avstriji.

7. Ob upoštevanju navedenih predpisov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi bil tožnik upravičen do minimalne plače v višini 1.688,71 EUR bruto mesečno (za zaposlitveno skupino A po kolektivni pogodbi) ter mu prisodilo razliko med pripadajočo in izplačano plačo, upoštevajoč tudi izplačilo iz naslova potnih stroškov (do katerih sicer ne bi bil upravičen, ker mu niso nastali) ob plači za april 2014 in ga štelo kot del plače. Tožena stranka sicer oporeka izračunu sorazmernega dela plače glede na trajanje zaposlitve (22 dni v aprilu oziroma 27 dni v maju 2014), vendar niti tekom postopka niti v pritožbi ne navaja, kolikšno je bilo število opravljenih delovnih ur, ki bi jih bilo treba upoštevati glede na prerazporeditev delovnega časa. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena, tožnikov izračun, pri katerem je upošteval enako razmerje glede izplačane in pripadajoče plače glede na to, da pri toženi stranki niti v aprilu niti v maju 2014 ni bil zaposlen poln mesec, pa sam po sebi ni nepravilen.

8. Neutemeljena pa je tudi pritožba, v kolikor oporeka odločitvi sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo dnevnic za sporno obdobje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se dnevnice ne vštevajo v minimalno plačo, za kar se zavzema pritožba, in sicer zato, ker gre za povračilo stroškov za prehrano med delom v tujini, ki ga tožena stranka tožniku kot svojemu delavcu ni zagotavljala (zagotovila mu je le prenočišče). Stališče tožene stranke je zmotno in nima podlage niti v določbah ZDR-1 niti v določbah Direktive in kolektivne pogodbe, ki velja v Republiki Avstriji. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju upoštevalo stališče, ki izhaja iz pojasnila Zveznega ministrstva za delo, socialne zadeve in varstvo potrošnikov Republike Avstrije, po katerem se "prava povračila stroškov" (za stanovanje, hrano, potni stroški) ne vštevajo v minimalno plačo, in ki je skladno tudi s stališčem, ki izhaja iz sodbe Sodišča EU C-396/13, po katerem se šteje, da so posebni dodatki, ki sodijo k napotitvi, del minimalne plače, razen če so izplačani kot povračilo za stroške, ki dejansko nastanejo zaradi napotitve, kot so potni stroški, stroški za stanovanje in hrano. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ki dnevnice šteje za pavšalni dodatek, neodvisen od dejanskih stroškov, ki bi se moral všteti v minimalno plačo. Nobenega dvoma ni o tem, da je dnevnica namenjena kritju stroškov prehrane delavca v tujini. Če je vnaprej določena v enakem znesku na dan po višini in se ne določa glede na dejanske stroške, ki jih je delavec imel v zvezi s prehrano, pa to samo po sebi še ne pomeni, da gre za pavšalni dodatek k plači. Sodišče prve stopnje je torej pravilno razlagalo tudi določbe Direktive in s tem pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

9. Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 155. člena ZPP in toženi stranki, enako kot tožeči, priznalo le potrebne stroške. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da stroški za 4., 5. in 7. pripravljalno vlogo ne spadajo med stroške, potrebne za postopek, saj pravilnost te presoje potrjuje zlasti vsebina teh pripravljalnih vlog, poleg tega pa - glede na to, da obravnavani individualni spor nedvomno ne spada med zelo zapletene in zahtevne spore - je že glede na zahtevnost spora nelogično, da je zanj potrebno takšno veliko število (po obsegu krajših) pripravljalnih vlog. V 4. pripravljalni vlogi je tožena stranka podala le dodatna pojasnila k navedbam iz 3. pripravljalne vloge, v 5. pripravljalni vlogi je (v enem stavku) predlagala le nadaljevanje postopka, pa tudi 7. pripravljalna vloga ne vsebuje pomembnejših novih navedb, ki bi bistveno vplivale na izid spora.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbami 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).