Jedro

Pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se ga razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti (1. alineja drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 1. 2012 in št. ... z dne 21. 4. 2011 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine (pravilno: sorazmernega dela invalidske pokojnine).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik in sicer zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se je z izvedenskim mnenjem, ki ga je podal sodni izvedenec le delno strinjal. Niso bile namreč navedene vse diagnoze, temveč se je upoštevala le diagnoza "ponavljajoča depresivna motnja", ne pa "depresivna psihoza". Tožnik nadalje navaja, da je v Sloveniji dopolnil 9 let, 2 meseca in 10 dni pokojninske dobe in meni, da je invalid I. kategorije invalidnosti ter da ima zato pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 1. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 4. 2011. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 27. 11. 2009 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik na podlagi določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS - MP št. 10/2008 in 3/2011) pri nosilcu zavarovanja v BIH vložil zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Njegova zahteva je bila odstopljena toženi stranki v pristojno reševanje.

Med strankama ni sporno, da je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 9 let, 2 meseca in 10 dni pokojninske dobe ter da ima po podatkih tujega nosilca zavarovanja v BIH dopolnjeno pokojninsko dobo v trajanju 9 let, 3 mesece in 27 dni. Skupno ima tako tožnik 18 let, 6 mesecev in 17 dni pokojninske dobe.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 67. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. V 1. alineji je tako določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, medtem ko so v 2. in 3. alineji določeni tudi primeri, ko zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je pri njem podana II. oz. III. kategorija invalidnosti, s tem, da je v teh primerih za pridobitev pravice med drugim odločilna tudi starost zavarovanca ob nastanku invalidnosti. Ker je tožnik rojen leta 1961 je tako za pridobitev pravice odločilen zgolj odgovor na vprašanje, ali gre v primeru tožnika za invalida I. kategorije invalidnosti, v katerega se skladno z 1. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

V predsodnem postopku sta tožnikovo invalidnost ugotavljali najprej invalidska komisija prve stopnje dne 19. 4. 2011 in nato še invalidska komisija druge stopnje dne 10. 1. 2012. Iz mnenja invalidske komisije druge stopnje izhaja, da gre pri tožniku za ponavljajočo se depresivno motnjo s psihotičnimi simptomi. Obe komisiji pa sta podali enaki mnenji, da je pri tožniku od 27. 11. 2009 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti s tem, da je poleg omejitev pri delu potrebna tudi časovna razbremenitev. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra mag. sc. A.A., dr. med.. Poleg pisnega izvedenskega mnenja in pa dopolnitve tega mnenja je sodišče izvedenca tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Sodni izvedenec, ki je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu in opravil tudi razgovor s tožnikom ugotavlja, da psihiatrična preiskava pri tožniku ni odkrila enoznačnih simptomov shizofrenije ali bipolarne čustvene motnje, pač pa ponavljajoče se depresivno stanje z občasnimi vsebinski motnjami mišljenja (nanašalne, prevalentne misli) s hipobulijo, ne pa tudi s samoobtoževalnimi mislimi, defetizmom ali idejami lastne ničvrednosti, ki so značilni za hudo depresijo. Sodni izvedenec meni, da je bila že ugotovitev invalidske komisije druge stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, s psihiatričnega zornega kota primerna.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje sodnega izvedenca iz katerega izhaja, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delazmožnosti in s tem torej niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se ga razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Sodni izvedenec je tudi podrobno obrazložil razliko med ponavljajočimi se depresivnimi motnjami, ter hudo depresijo oz. psihotičnim stanjem. Omenjene diagnoze namreč izpostavlja tudi tožnik v pritožbo. V zvezi s tem je sodni izvedenec že v pisno podanem izvedenskem mnenju, še posebej pa zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, v katerih primerih gre za hudo depresijo in v katerih primerih za psihotično stanje. Huda depresija je sicer večkrat navedena v izvidih psihiatra, vendar pa se po mnenju sodnega izvedenca količina predpisane terapije ne ujema s težo postavljene diagnoze. Terapija je namreč bistveno prešibka za takšno diagnozo. V primerih, ko gre za psihotično stanje le-to predstavlja veliko samomorilno ogroženost, saj bolnik izgublja nadzor nad realnostjo, je pa tako stanje tudi absolutno indikacija za hospitalizacijo, tudi brez soglasja pacienta. Pri hospitalizaciji pa lečeča psihiatrinja ni vztrajala. Tožnik v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem v pritožbi drugih pripomb, razen glede postavljenih diagnoz, niti ne navaja. Glede diagnoz pa je, kot je bilo že pojasnjeno, sodni izvedenec ustrezno obrazložil ter pojasnil zakaj meni, da pri tožniku zaenkrat še ne gre za hudo depresijo, niti za psihozo. Pri podaji mnenja je upošteval zdravstveno stanje tožnika, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 12. 1. 2012. To pa pomeni, da v primeru, če se je pri tožniku zdravstveno stanje kasneje še poslabšalo, lahko sam ali preko tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.