Jedro

Obsojenec je namreč kljub vedenju, da mu je oprava dela v splošno korist naložena s pravnomočno obsodilno sodbo in da v primeru neopravljanja dela lahko sodišče izrečeno kazen zapora izvrši, od 660 ur dela v splošno korist opravil le 138,5 ur, zatem pa delo samovoljno opustil, ne da bi zato navedel in imel kakršenkoli opravičen razlog. Nazadnje pa se tudi ni odzval ne na poziv sodišča in ne na poziv Probacijske enote, na osnovi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se opravljanju dela v splošno korist očitno izmika, in da ga ne želi opraviti.

Izrek

I. Pritožba obsojenega D.O. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se obsojenemu D.O. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 94877/2010 z dne 8. 6. 2015 izrečena kazen enajst mesecev zapora, ki je bila nadomeščena s 660 urami dela v splošno korist, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v obsegu 521,5 ur, kar predstavlja 8 mesecev in 20 dni zapora.

2. Zoper tak sklep se je pritožil obsojenec smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da mu rok, v katerem bi moral opraviti delo v splošno korist, podaljša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodba sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno, da se kazen enajst mesecev zapora, ki je bila obdolžencu izrečena za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in nadomeščena s 660 urami dela v splošno korist, je postala pravnomočna dne 4. 7. 2015. Delo v splošno korist bi obsojeni po navedeni sodbi moral opraviti v obdobju petnajst mesecev. Pristojni center za socialno delo je sodišče prve stopnje obvestil, da so dne 9. 3. 2016 z obsojencem sklenili dogovor o opravljanju dela, zatem pa dne 4. 7. 2016, da je obsojenec opravil 138,5 ur dela v splošno korist, na kar je prišlo do prekinitve del, ker obsojenec ni prihajal na opravljanje del. O navedenem je sodišče prve stopnje obvestilo obsojenca in ga pozvalo k opravljanju del v splošno korist ter ga poučilo, da v kolikor tega ne bo storil, bo izdan sklep, s katerim bo odločeno, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Vendar obsojenec preostalega dela ni opravil iz razloga, ker pri izvajalski organizaciji, pri kateri je pričel z delom, dela zanj več ni bilo, ker so zaposlili drugo osebo, center za socialno delo pa ni uspel dela zagotoviti pri nobeni drugi organizaciji.

5. Vse navedeno izhaja iz razlogov napadenega sklepa, kjer je tudi obrazloženo, da je v letu 2018 obsojenec bil povabljen na razgovor s strani Probacijske enote Maribor, vendar se vabilu ni odzval in odsotnosti ni opravičil, kakor tudi, da je za tem sodišče prve stopnje z dopisom z dne 22. 10. 2018 obsojenca pozvalo k izjavi v zvezi neupravičenega izostanka na vabilo Probacijske enote, pa sodnega pisanja ni dvignil. 6. Na osnovi obrazloženega je sodišče prve stopnje na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1 z napadenim sklepom pravilno odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Pravilno je ugotovilo, da vzrok neizpolnitve nalog, ki izvirajo iz opravljanja tega dela, ni v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočile opravljanje dela, temveč je vzrok v njegovem družbeno nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Obsojenec je namreč kljub vedenju, da mu je oprava dela v splošno korist naložena s pravnomočno obsodilno sodbo in da v primeru neopravljanja dela lahko sodišče izrečeno kazen zapora izvrši, od 660 ur dela v splošno korist opravil le 138,5 ur, zatem pa delo samovoljno opustil, ne da bi zato navedel in imel kakršenkoli opravičen razlog. Nazadnje pa se tudi ni odzval ne na poziv sodišča in ne na poziv Probacijske enote, na osnovi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se opravljanju dela v splošno korist očitno izmika, in da ga ne želi opraviti.

7. Obsojenec pravilnost navedenih ugotovitev s pritožbenimi navedbami ne more omajati. Navaja namreč, da je delo v splošno korist nehal opravljati iz razloga, ker se ni razumel z nadrejenim pri opravljanju tega dela in da je zato želel delo opravljati drugje, pa mu to na centru za socialno delo niso omogočili, navedeno pa ni okoliščina, ki bi njegovo ravnanje pravno relevantno opravičevala. Enako velja za pritožbena zatrjevanja o posledicah izvršitve preostanka kazni zapora za obsojenčevo družino, posebej za njegove tri otroke, od katerih sta dva mladoletna, ker bi na te posledice obsojenec moral misliti tedaj, ko je neopravičeno prenehal izvrševati delo v splošno korist. 8. Iz navedenih razlogov je bilo o preizkušeni pritožbi odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse iz razloga 4. točke 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, torej zaradi njegovih slabih socialnih razmer.