Jedro

Pritožba nadalje meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo neposrednosti, ker je oceno o neverodostojnosti priče A. A. sprejel sodnik, ki ob zaslišanju priče sploh ni bil prisoten, saj ga je izvedla pravosodna svetovalka, zaradi česar si sodnik ni mogel ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da skladno z drugim odstavkom 54. člena ZS pravosodni svetovalci (strokovni sodelavci) lahko v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave ter opravljajo drugo delo po odredbi sodnika. V primeru, ko strokovni sodelavec izven glavne obravnave zasliši pričo, sodnik dokaz oceni na podlagi njegove vsebine v razmerju do drugih izvedenih dokazov ter v takšnem primeru ne gre za kršitev načela neposrednosti, zato v pritožbi na ta način uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala oziroma bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ni podana.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati sodno takso v višini 124,66 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ Skupna občinska uprava Maribor, Medobčinsko redarstvo, je z odločbo o prekršku, z dne 4. 2. 2022, plačilni nalog Medobčinskega redarstva št. PN 20008386, z dne 2. 3. 2021, odpravil in storilca B. B. spoznal za odgovornega storitve prekrškov po šestem odstavku 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in po drugem odstavku 7. člena ter prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), za storitev katerih je storilcu izrekel enotno sankcijo globo v višini 831,12 EUR ter mu naložil dolžnost plačila sodne takse v višini 83,11 EUR.

2.Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper navedeno odločbo o prekršku prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno in odločbo o prekršku prekrškovnega organa potrdilo, storilcu pa naložilo dolžnost plačila sodne takse v višini 83,11 EUR.

3.Zagovornik storilca, odvetnik C. C., sodbo prvostopenjskega sodišča izpodbija iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zaradi materialne kršitve predpisa, ki določa prekršek in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja storilcu očitanih prekrškov. V pritožbi opozarja tudi na nepravilni pravni pouk izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča glede pravice vložitve pritožbe zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in postopek o prekršku zoper storilca ustavi oziroma podredno, da odločitev o sankcijah spremeni tako, da storilcu za storjene prekrške izreče opomin ter posledično zniža sodno takso oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, zakaj sodišče za storilca razbremenilno pričo A. A. ocenjuje kot neverodostojno, kar pa ne drži, saj prvostopenjsko sodišče v točki 5 obrazložitve navaja razloge, zakaj izpovedbo priče A. A. ocenjuje kot neverodostojno. V kolikor pa se pritožba z razlogi prvostopenjskega sodišča ne strinja, pa gre za uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja storilcu očitanih prekrškov, ki pa v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog v tem pritožbenem postopku.

6.Pritožba nadalje meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo načelo neposrednosti, ker je oceno o neverodostojnosti priče A. A. sprejel sodnik, ki ob zaslišanju priče sploh ni bil prisoten, saj ga je izvedla pravosodna svetovalka, zaradi česar si sodnik ni mogel ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da skladno z drugim odstavkom 54. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) pravosodni svetovalci (strokovni sodelavci) lahko v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave ter opravljajo drugo delo po odredbi sodnika. V primeru, ko strokovni sodelavec izven glavne obravnave zasliši pričo, sodnik dokaz oceni na podlagi njegove vsebine v razmerju do drugih izvedenih dokazov ter v takšnem primeru ne gre za kršitev načela neposrednosti, zato v pritožbi na ta način uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala oziroma bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ni podana.

7.Prav tako ni podana v pritožbi uveljavljana materialna kršitev določb zakona, ki določa prekršek iz 1. točke 156. člena ZP-1, ki jo pritožba uveljavlja z navajanjem, da opisa dejanj storilcu očitanih prekrškov pod točkama 2/b in 2/c izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa ne vsebujeta konkretnih izvršitvenih znakov prekrškov po drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1.

8.Prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 stori kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju. Pritožba poudarja, da do domnevnega prekrška ni prišlo pri uradnem poslovanju, ampak že po zaključenem postopku obravnave prekrška po šestem odstavku 65. člena ZPrCP, ko je bil dan plačilni nalog storilcu na vetrobransko steklo avtomobila in sta se želela z redarjem umakniti s kraja.

V skladu z uveljavljeno sodno prakso na tem področju1 prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM ni mogoče storiti le v primeru, ko uradna oseba vodi točno določen prekrškovni postopek, ampak ko uradna oseba izvaja splošna zakonska pooblastila, ki niso izrecno vezana na točno določen uradni postopek, kar v obravnavanem primeru pomeni, da se je storilec nedostojno vedel do uradne osebe v okviru njenega uradnega poslovanja oziroma je dejanje storilca vzročno povezano z vodenim prekrškovnim postopkom zaradi prekrška po šestem odstavku 65. člena ZPrCP, zato dejanje, kot je očitano storilcu, izpolnjuje zakonske znake prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1.

9.Zakonski znaki prekrškov po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 in prvem odstavku 22. člena ZJRM-12 , kot izhajajo iz točk 2/b in 2/c izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa, so ustrezno konkretizirani tudi glede opredelitve uradne osebe. Pritožba uveljavlja, da bi abstraktni zakonski znak prekrškov iz drugega odstavka 7. člena in prvega odstavka 22. člena ZJRM-1 moral biti konkretiziran v opisu dejanj pod točkama 2/b in 2/c izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa z natančno navedbo uradne osebe (ime in priimek, funkcija), pod točko 2/c izreka pa je uradna oseba celo konkretizirana kot uradna oseba občinskega redarstva, ki je neobstoječ organ, saj je pravilna navedba organa Medobčinska uprava Maribor, Medobčinsko redarstvo, pravilna navedba uradne osebe pa občinski redar.

Prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, kot tudi prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1, je mogoče storiti le v razmerju do uradne osebe. Pojem uradna oseba predstavlja zakonski znak, ki ga v izreku odločbe o prekršku ni potrebno bolj določno konkretizirati, nikakor pa ne z imenom in priimkom. Opis prekrška v izreku odločbe se presoja v povezavi z obrazložitvijo odločbe, ki skupaj z izrekom tvori celoto.3 Iz obrazložitve odločbe o prekršku pa jasno izhaja funkcija uradne osebe, in da sta bili dejanji storilca, opisani pod točkama 2/b in 2/c izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa usmerjeni oziroma povezani z uradno osebo - občinskim redarjem. Na tej podlagi se tudi očitek storilcu v točki 2/c izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa, da na kraju samem ni upošteval odrejene zakonite odredbe uradne osebe občinskega redarstva, ki ni obstoječ prekrškovni organ, izkaže za neodločilen, saj je ob presoji izreka odločbe v zvezi z obrazložitvijo odločbe o prekršku jasno, da gre za uradno osebo - občinskega redarja.

10.Zaradi vsega zgoraj navedenega v pritožbi uveljavljana materialna kršitev določb predpisa, ki določata prekrška po drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 iz 1. točke 156. člena ZP-1, ni podana.

11.10. Pritožbeno sodišče prav tako ocenjuje, da je odločitev o sankcijah ustrezna. Globe za posamične prekrške so pravilno določene na specialnih minimumih, nato pa je izrečena enotna sankcija globa enaka njihovemu seštevku. Iz izvedenega prvostopenjskega postopka tudi ne izhajajo takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi v skladu s šestim odstavkom 26. člena ZP-1 utemeljevale omilitev glob, prekrški pa tudi niso storjeni v takih olajševalnih okoliščinah, ki bi jih delale posebno lahke, kar bi skladno z 21. členom ZP-1 narekovalo določitev opominov za storjene prekrške namesto glob.

12.11. Pritožnikovih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja storilcu očitanih prekrškov, pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku ne more obravnavati, ker gre za nedovoljen pritožbeni razlog skladno z določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1.

13.Res je, da sodba prvostopenjskega sodišča ne vsebuje ustreznega pravnega pouka, saj zoper predmetno sodbo prvostopenjskega sodišča lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena ZP-1 (oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov) vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka, medtem ko pravni pouk v izpodbijani sodbi to pravico daje prekrškovnemu organu. Po oceni pritožbenega sodišča gre za očitno pomoto, sicer pa nepravilni pravni pouk na samo pravico do pritožbe, ki temelji na zakonu, nima vpliva. Na podlagi napačnega pravnega pouka tako na zakonu temelječe pravice do pritožbe ni mogoče odvzeti. Pritožnik je z vložitvijo pritožbe pravico do vložitve pravnega sredstva udejanjil, zato storilcu z nepravilno navedenim pravnim poukom ni bila kršena pravica do pravnega sredstva.

14.Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

Odločitev o naložitvi sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilih prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse 124,66 EUR pa je odmerjen na podlagi tar. št. 8132 Taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah.

-------------------------------

1Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 23/2019.

2Prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 stori, kdor ne upošteva na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe.

3Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 98/2008.

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 21, 26, 26/6, 59, 59/1, 66, 66/2, 155, 155/1, 155/1-8, 155/2, 156, 156/-1, 163, 163/3 Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 54, 54/2 Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006) - ZJRM-1 - člen 7, 7/2, 22, 22/1