Jedro

Z odredbo za navidezni odkup prepovedane droge, izdano zoper soobsojenca, je zajeto tudi delovanje obtoženca kot njegovega izpolnitvenega pomočnika.

Izrek

I. Zahtevi vrhovnega državnega tožilca se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega S. O. in zagovornice obsojenega S. A. se zavrneta.

III. Obsojena S. O. in S. A. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo obsojene S. O., N. S., K. K., S. A., D. M., N. J. in A. H. spoznalo za krive kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojenemu S. O. za omenjeno kaznivo dejanje izreklo kazen tri leta in sedem mesecev zapora, preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici K 24/2007 z dne 14. 2. 2007, s katero je bila obsojencu določena kazen dve leti zapora s preizkusno dobo enega leta, ter obsojencu izreklo enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu, izreklo pa mu je tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas osmih let. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, mu odvzelo zaseženo drogo in prenosni telefon. Hkrati je sodišče obtoženega S. O. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika bremenijo proračun. Obsojenemu N. S. je sodišče izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora ter stransko kazen izgon tujca iz države za čas šestih let, odvzelo mu je tudi zaseženo drogo in prenosni telefon. Obsojenemu K. K. je sodišče izreklo kazen dve leti in dva meseca zapora, preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 124/2006 z dne 28. 9. 2006, v kateri je bila obsojencu določena kazen eno leto zapora in preizkusna doba dve leti in šest mesecev, nato pa mu izreklo enotno kazen tri leta zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi in mu odvzelo prenosni telefon. Obsojenemu S. A. je sodišče izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora ter stransko kazen izgon tujca iz države za čas petih let. Obsojenemu A. H. je sodišče izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v hišnem priporu, ter stransko kazen izgon tujca iz države za čas petih let. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, mu odvzelo zasežena mamila in prenosni telefon. Obsojenemu N. J. je sodišče izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 32/2007 z dne 1. 6. 2007, v kateri je bila obsojencu določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let, ni pa mu preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Sežani K 16/05 z dne 28. 3. 2006, v kateri mu je bila določena kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba enega leta in šest mesecev, nato pa mu izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu. Sodišče je obsojencu tudi odvzelo zaseženo mamilo. Obsojenemu D. M. je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let ter mu naložilo plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi. Sodišče je vse obsojence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ni pa jih oprostilo plačila stroškov iz 6. in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Vsem obsojencem je sodišče naložilo še plačilo povprečnine. Višje sodišče v Kopru je ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega A. H. in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša nanj, spremenilo tako, da ga je oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Nadalje, sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi obtoženega K. K., pritožbi zagovornice obtoženega S. A. pa deloma ugodilo, glede obtoženega N. S. pa sodbo tudi po uradni dolžnosti v odločbah o vštetju pripora spremenilo tako, da se obtoženima S. A. in N. S. v izrečene kazni všteje čas pridržanja, obtoženemu K. K. pa še čas odvzema prostosti in pripora iz preklicane pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 124/2006 z dne 28. 9. 2006. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice obtoženega S. A., pritožbe zagovornikov S. O., N. S. in K. K. ter zagovornic S. A., D. M. in N. J. pa v celoti zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je S. O. in D. M. naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, N. J. pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojeni S. O. in zagovornica obsojenega S. A. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi precejšnjega dvoma v odločilna dejstva. Zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vložil tudi vrhovni državni tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je Višje sodišče v Kopru z izpodbijano sodbo kršilo zakon.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega S. O. in zagovornice obsojenega S. A. je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevah zatrjevane kršitve kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahtev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenima S. O. in S. A. ter njegovi zagovornici, ki se o njem niso izjavili. Na podlagi iste zakonske določbe je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije poslalo obsojenemu A. H. in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti.

B-I.

6. Vrhovni državni tožilec v zvezi z oprostilnim delom sodbe sodišča druge stopnje v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bil protagonist in nesporni povezovalni člen osmih obtožencev S. O., zoper katerega so bili uporabljeni prikriti preiskovalni ukrepi, ki so odprli vrata do preostalih obtožencev, ki so posredno ali neposredno povezani z njegovim kriminalnim delovanjem v vlogi prodajalcev mamila, posredovalcev pri prodaji in nakupu ali pa so dajali mamilo v promet. Po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca sodba drugostopenjskega sodišča nima razlogov o tem, da za navidezni odkup mamila 6. 2. 2007 ni bil odrejen ukrep zoper A. H., in naj bi bila v tem delu toliko pomanjkljiva, da lahko sodišču očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče sicer ni spregledalo dovoljenja državnega tožilca za navidezni odkup mamil Ktr-Z-11/06, ni pa obrazložilo, zakaj meni, da ta ukrep ni bil mogoč tudi zoper A. H. oziroma zakaj rezultati tega in drugih tajnih ukrepov niso dovoljeni dokaz za tega obdolženca. Sodišče druge stopnje je namreč iste dokaze upoštevalo pri S. A., ki je bil udeležen pri istem historičnem dogodku, ko je neposredno pred prodajo mamila 6. 2. 2007 v lokalu O. v M. pred lokalom mamilo izročil A. H. Nadalje, vrhovni državni tožilec navaja, da so se zoper S. O., D. K. in N. S. od 25. 8. 2007 (pravilno od 25. 8. 2006) izvajali ukrepi tajnega opazovanja, tajnega delovanja, izdana pa so bila tudi dovoljenja za navidezni odkup. Ti ukrepi so bili kasneje razširjeni še na druge osebe ter tudi ustrezno podaljšani. Po vsakem opravljenem navideznem odkupu je bilo izdano novo dovoljenje. Do realizacije ukrepa navideznega odkupa, odrejenega s strani državnega tožilca zoper S. O. Ktr-Z-11/06 z veljavnostjo od 25. 12. 2006 do 25. 2. 2007, je prišlo 6. 2. 2007, ko je A. H. s posredovanjem S. O. v M. pred lokalom O. od S. A. prevzel 98,52g heroina in ga v lokalu za 1.500 EUR prodal tajnemu policijskemu delavcu. Ker je A. H. sodeloval z S. O., zoper katerega je bilo dovoljenje izdano, se ta ukrep razteza tudi nanj, zato naj bi sodišče prve stopnje sodbo oprlo na zakoniti dokaz. Zaključek sodišča druge stopnje, da je bil dokaz z navideznim odkupom pridobljen s kršitvijo človekovih pravic obdolženca, naj bi bil nepravilen. Navidezni odkup po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca ni metoda ali prikriti preiskovalni ukrep, s katerim bi se posegalo v temeljne človekove pravice ali svoboščine. Tudi če bi bil navidezni odkup izveden brez odredbe, naj ne bi šlo za absolutno bistveno kršitev iz določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in s tem za nujno izločitev pridobljenega dokaza. Odredba za navidezni odkup pomeni dovoljeno udeležbo policije pri storitvi kaznivega dejanja ali storitev kaznivega dejanja s strani policista in predstavlja osnovo za izključitev protipravnosti in kaznivosti takšnega ravnanja policista. Poimensko navedene osebe v sami odredbi naj bi bile pomembne le zaradi opredelitve temeljnih pogojev za odreditev ukrepa glede stopnje verjetnosti, da se določene osebe ali oseba ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, na katero se nanaša ta ukrep. Večji poudarek je na samem ukrepu in njegovem izvajalcu, kot pa prav na določeni osebi kot kupcu ali kot prodajalcu mamila. Ni potrebno, da se odredba nanaša na prav določeno osebo, saj je to nemogoče glede na naravo kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ. Za obravnavani primer vrhovni državni tožilec meni, da je bil ukrep navideznega odkupa mamil odrejen povsem zakonito. Odredba se je nanašala na S. O., ki je bil aktiven tudi pri dejanju 6. 2. 2007, saj je prišlo do inkriminiranega dejanja A. H. in S. A. preko S. O., ki je imel posredovalno vlogo. Ukrep navideznega odkupa se naj ne bi izvajal brez ali v nasprotju z odredbo. S tem ukrepom se po stališču vrhovnega državnega tožilca ne posega v temeljne človekove pravice in svoboščine, kazenski pregon za kaznivo dejanje pa je izključen le v primeru, če je bila s tem ukrepom izzvana kriminalna dejavnost. 7. Stališču vrhovnega državnega tožilca, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o tem, da za navidezni odkup mamila 6. 2. 2007 ni bil odrejen ukrep zoper A. H. ter da ni obrazložilo, zakaj meni, da ta ukrep ni bil mogoč tudi zoper A. H., zaradi česar naj bi bila v tem delu toliko pomanjkljiva, da lahko sodišču očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Sodišče druge stopnje je namreč navedlo (sodba, stran 6), da v spisovnem gradivu ni dovoljenja državnega tožilca za navidezni odkup mamila od obtoženega A. H., zaradi česar je bil navidezni odkup po mnenju sodišča druge stopnje nezakonit. Nadalje sodišče navaja, da je policija imela ustno dovoljenje državnega tožilca za tajno opazovanje obtoženca, vendar pa ta ukrep ne vsebuje tudi dovoljenja za navidezni odkup mamila, saj gre za dva ločena ukrepa. Sodišče je za svojo odločitev podalo razloge, zato ni mogoče govoriti o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Utemeljeno pa je zatrjevanje vrhovnega državnega tožilca, da sodišče druge stopnje ni pravilno razlagalo določbe 155. člena ZKP o navideznem odkupu, zaradi česar tudi ni pravilno uporabilo določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navidezni odkup je prikriti preiskovalni ukrep, ki ga policija sme izvajati ob pogojih, določenih v določbi 155. člena ZKP. Ob utemeljenem sklepanju, da je določena oseba vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji iz 150. člena ZKP, lahko državni tožilec na podlagi obrazloženega predloga policije s pisno odredbo dovoli ukrep navideznega odkupa (prvi odstavek 155. člena ZKP). Odredba državnega tožilca se lahko nanaša le na enkraten ukrep (drugi odstavek tega člena), policija in njeni sodelavci pa pri izvrševanju tega ukrepa ne smejo izzivati kriminalne dejavnosti (tretji odstavek). V pisnem dovoljenju mora državni tožilec navesti, na kateri konkretni posel se ukrep nanaša, kaj je lahko predmet ukrepa in čas, v okviru katerega ga je dopustno izvajati. Okrožna državna tožilka je z odredbo KTR-Z-11/06 z dne 22. 12. 2006 podaljšala ukrepe tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega odkupa, odrejene zoper S. O., B. K. in N. S., in sicer za čas od 25. 12. 2006 do 25. 2. 2007. Odredba o podaljšanju ukrepa navideznega odkupa prepovedane droge se je nanašala le na enkraten odkup droge.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je S. O. tajnega policijskega delavca seznanil, da ima v L. novega dobavitelja mamil, do katerega sta se iz N. G. odpravila 6. 2. 2007. Med vožnjo je S. O. večkrat z nekom govoril po telefonu, pri čemer je omenjal ime A. Slednjemu je povedal, da bo vzel 150 gramov najboljšega „cementa“. S. O. in tajni policijski delavec sta se z A. H. sestala v L. v Š., od koder so se vsi trije odpeljali v Č., kjer je A. H. tajnega policijskega delavca seznanil s pogoji prodaje, da ob 150 gramih heroina en gram stane 15 EUR. Po prihodu H. dekleta so se vsi štirje z dvema voziloma odpravili v M. v lokal, pred katerim je A. H. poklical S. A. Slednji je A. H. pred lokalom izročil heroin, katerega kvaliteto sta A. H. in tajni policijski delavec preizkusila v straniščnih prostorih lokala. Tajni policijski delavec je A. H. za mamilo plačal 1.500 EUR, S. O. pa je izročil 200 EUR kot plačilo za posredovanje.

10. Ob povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je za prodajo prepovedane droge tajnemu policijskemu delavcu dogovoril obsojeni S. O., zoper katerega je tudi bila izdana odredba za ukrep navideznega odkupa. Obsojeni S. O. je tajnemu delavcu ponudil nakup heroina, nato pa se je po vzpostavitvi stika s svojim dobaviteljem dogovoril o vseh podrobnostih prodaje prepovedane droge. Z obtoženim A. H. se je dogovoril za količino, ceno in kraj izročitve heroina. Iz opisov kaznivih dejanj pod točko A/I izreka prvostopenjske sodbe, za katera je bil S. O. pravnomočno spoznan za krivega, je razvidno, da gre v vseh primerih za obsojenčev ustaljen način delovanja. Za obravnavani primer je tako mogoče ugotoviti, da je obtoženi A. H., ki je tajnemu policijskemu delavcu izročil heroin in od njega prejel kupnino, deloval le kot izpolnitveni pomočnik obsojenega S. O. Pri kaznivih dejanjih neupravičene proizvodnje in prometa z mamili gre pogosto za organizirano in konspirativno delovanje večjega števila oseb, ki zaradi prikrivanja svoje dejavnosti spreminjajo način, kraj in čas izročitve mamil, zaradi česar v vseh primerih ne bo mogoče v odredbi za navidezni odkup vnaprej natančno določiti osebe, ki bo dejansko izročila prepovedano drogo tajnemu policijskemu delavcu. Tako kot v obravnavanem primeru bo to namreč lahko storila tudi druga oseba, ki bo ravnala po naročilu osebe, navedene v odredbi za navidezni odkup. Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v odločbi I Ips 207/2000 z dne 5. 9. 2002, v kateri je obrazložilo, da izvajanje posebnih ukrepov vključuje položaj, v katerem so s kriminalno dejavnostjo osebe, zoper katero so ukrepi odrejeni, povezane tudi druge osebe. V primerih odkritja teh oseb in kaznivih dejanj, ki so jih storile, se na navedeni način zbrani podatki in dokazi lahko uporabijo v kazenskem postopku, ki teče zoper njih. V obravnavanem primeru je bil navidezni odkup prepovedane droge izveden na podlagi odredbe državne tožilke in v skladu z njo. Ob njenem zakonitem izvajanju je bilo odkrito tudi dejanje obtoženega A. H., ki po vrsti spada med v določbah 2. točke drugega odstavka 150. člena ZKP našteta kazniva dejanja. Zato je treba zaključiti, da je bilo z odredbo za navidezni odkup prepovedane droge, izdano zoper obsojenega S. O., zajeto tudi delovanje obtoženega A. H. kot njegovega izpolnitvenega pomočnika pri prodaji prepovedane droge. Glede na povedano Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbo 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

B-II.

11. Obsojeni S. O. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da mu od njegovega prijetja dne 14. 3. 2007 nihče ni ponudil prevajalca. Policisti oziroma kriminalisti so govorili tako, da jih je razumel, ko je zahteval prevajalca, so mu pojasnili, da ga bo dobil na sodišču. Ob zaslišanju pri preiskovalnem sodniku ni imel prevajalca, sodnik mu je postavljal vprašanja v jeziku, ki ga razume, sam je odgovoril, da se bo branil z molkom. Na glavni obravnavi ponovno ni dobil prevajalca, nihče ga niti ni vprašal, ali razume slovensko. Nadalje obsojenec navaja, da so policisti Policijske uprave Nova Gorica 25. 8. 2006 prišli ponj, da je dal neko izjavo o nekem konfliktu, ga nato izpustili ter mu podtaknili tajnega policijskega delavca. S tem se je začela „vsa obsojenčeva preteklost“, vendar naj ne bi bilo vse tako, kot je omenjeno v spisih. 12. in 19. 9. 2007 naj bi k njemu v pripor prišel policist in državna tožilka, ki naj bi od obsojenca zahtevala, da prizna kaznivo dejanje. Dogovorili naj bi se, da bo podal priznanje in da bo odgovarjal samo za tisti čas, ki ga je preživel v priporu, v nasprotnem primeru pa naj bi dobil najvišjo kazen. Končno obsojenec še navaja, da je na sojenju državno tožilstvo prikrilo tiste dokaze, ki so mu v korist, to je prisluhe telefonskih pogovorov s tajnim policijskim delavcem, ki dokazujejo, da je bil prisiljen v kaznivo dejanje.

12. Na obsojenčeva očitka o kršitvi pravice do uporabe jezika in o izsiljevanju priznanja je odgovorilo že sodišče druge stopnje. Sodišče ugotavlja, da je iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju, uradnega zaznamka o seznanitvi osumljenca s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP in uradnega zaznamka o seznanitvi osumljenca s pravicami iz 4. člena ZKP ob prijetju razvidno, da je obsojenec ves pravni pouk razumel, da je omenjene listine podpisal brez pripomb, poleg tega je v postopku tudi sodeloval, saj je zahteval, da se o odvzemu prostosti obvesti njegovo dekle in njegovega zagovornika. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je obsojenec pred zaslišanjem pri preiskovalnem sodniku izjavil, da razume in govori slovenski jezik ter da že poldrugo leto živi v Sloveniji, zaradi česar ne potrebuje tolmača, zapisnik o zaslišanju pa je brez pripomb podpisal. Obsojenec pred začetkom glavne obravnave ni zahteval tolmača, na glavni obravnavi je aktivno sodeloval s postavljanjem vprašanj in podajanjem pripomb, zapisnike o glavni obravnavi je brez ugovorov podpisal. Glede na povedano Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve pravice do uporabe svojega jezika iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. V zvezi z obsojenčevim očitkom o izsiljevanju priznanja je sodišče druge stopnje obrazložilo (sklep, stran 8, prvi odstavek), da je obsojenčevo priznanje na glavni obravnavi podprto z drugimi dokazi, obsojenec pa v ničemer ni podrobno povedal, v čem in s čim naj bi bilo njegovo priznanje izsiljeno, temveč ostaja na ravni posplošenih očitkov. Slednje je mogoče ugotoviti tudi za obsojenčeve navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj razen datumov obsojenec ne navaja ničesar določnega, poleg tega v zvezi z njegovimi navedbami v podatkih v spisu ni najti nobene podlage. Vrhovno sodišče pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti ne opravlja preizkusa po uradni dolžnosti, temveč se omeji le na presojo kršitev, uveljavljanih v zahtevi. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, ampak jo mora tudi obrazložiti, sicer se Vrhovno sodišče do nje ne more opredeliti. S tem v zvezi Vrhovno sodišče ugotavlja, da so obsojenčeve navedbe v tem delu do tolikšne mere neobrazložene, da ne zadostijo določbi prvega odstavka 424. člena ZKP, zaradi česar se o njih ne more izjaviti.

14. Glede obsojenčevega očitka o tem, da so se na glavni obravnavi poslušali samo tisti prisluhi telefonskim pogovorom, ki obsojenca bremenijo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec tudi v tem delu ni zadostil pogojem prvega odstavka 424. člena ZKP, zaradi česar se Vrhovno sodišče tudi o tej zatrjevani kršitvi ne more opredeliti. V ničemer namreč ne pojasni, za katere prisluhe naj bi šlo, kakšna naj bi bila vsebina prisluhov, ki ga razbremenjujejo, iz zapisnika o glavni obravnavi pa tudi ni razvidno, da bi obsojenec s tem v zvezi podal kakšen ugovor.

B-III.

15. Zagovornica obsojenega S. A. v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z zatrjevano kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da so se ukrepi tajnega delovanja, navideznega odkupa in tajnega opazovanja izvajali zoper obtožene O., K. in K., te osebe pa niso bile v nikakršnem stiku z obsojenim S. A. Slednji je bil po zatrjevanju obtožbe v stiku zgolj z obtoženim A. H. Zato naj ustno soglasje tožilstva za tajno opazovanje obsojenega S. A. ne bi bilo zakonito. Ukrep tajnega opazovanja naj bi bil prekoračen, saj se lahko odredi le, če sicer neidentificirana oseba pride v stik z osebo, zoper katero se ukrep že izvaja. Po zatrjevanju zagovornice noben dokaz ne izkazuje stika obsojenega S. A. s prej navedenimi obtoženci, zoper katere se je ukrep tajnega opazovanja izvajal. Sodišče je tako uporabilo dokaz, ki naj bi bil pridobljen nezakonito. Nadalje vložnica še navaja, da se je ukrep navideznega odkupa, odrejen zoper obsojenega O., izvajal večkrat od 25. 8. 2006 do 25. 2. 2007. Do navideznega odkupa dne 6. 2. 2007 ni prišlo s strani obsojenega O., temveč obsojenega H., ki pa je bil v tem delu oproščen. Vložnica meni, da je v obravnavani zadevi šlo za vzpodbujanje kriminalne dejavnosti. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po zatrjevanju vložnice v tem, da naj bi bil zaključek drugostopenjskega sodišča, da je bil obsojeni S. A. kritičnega dne zagotovo pred lokalom O. ter da naj bi ga policisti identificirali ob vstopu v lokal ..., v nasprotju s podatki v uradnih zaznamkih z dne 6. in 16. 3. 2007, kjer je le navajata, da navedeno osebno vozilo (Peugeot) uporablja tudi obsojenec. Vložnica se sprašuje, zakaj naj bi tožilstvo dalo ustno dovoljenje za ukrep tajnega opazovanja in od kod drugostopenjskemu sodišču sklep, da je bil obsojenec v stiku z osebami, zoper katere se je omenjeni ukrep že izvajal. 16. Po določbi devetega odstavka 149. a člena ZKP sme policija v primerih, ko pride oseba, zoper katero se (že) izvaja ukrep tajnega opazovanja, v stik z drugo neidentificirano osebo, za katero obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih se izvaja ukrep, to osebo tajno opazovati tudi brez odredbe preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca, če je to nujno potrebno za ugotovitev identitete te osebe ali pridobitev drugih podatkov, pomembnih za kazenski postopek. Policija mora za tako opazovanje pridobiti predhodno ustno dovoljenje državnega tožilca, razen če tega ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja nevarnost odlašanja. Ta ukrep sme trajati največ dvanajst ur od stika z osebo, zoper katero se ukrep izvaja.

17. V obravnavanem primeru je okrožna državna tožilka z odredbo KTR-Z-11/06 z dne 22. 12. 2006 podaljšala ukrepe tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega odkupa, odrejene zoper S. O., B. K. in N. S. za čas od 25. 12. 2006 do 25. 2. 2007. Policija je potem, ko se je obsojeni O. sestal z obtoženim H., dobila ustno dovoljenje okrožne državne tožilke za opazovanje obtoženega H., katerega identiteta takrat še ni bila znana. Ko se je obtoženi H., za tajno opazovanje katerega je policija imela ustno dovoljenje državne tožilke, kasneje istega dne pred lokalom v M. sestal z obsojenim S. A., katerega identiteta policiji v tistem trenutku ni bila znana, je okrožna državna tožilka podala ustno dovoljenje za tajno opazovanje takrat še policiji neznane osebe. Kot je razvidno iz zapisnika policije o tajnem opazovanju z dne 6. 2. 2007, je policija pričela s tajnim opazovanjem obsojenega S. A. ob 17.01 uri, ko je pridobila ustno dovoljenje državne tožilke, z ukrepom pa je zaključila ob 17.23 uri.

18. Ob zgornjih ugotovitvah vložnica z navajanjem, da obsojeni S. A. ni prišel v stik z nobeno od oseb, zoper katere se je izvajal ukrep tajnega opazovanja, ne more uspeti. Obsojenec se je pred lokalom v M. sestal z obtoženim A. H., za tajno opazovanje katerega je policija imela ustno dovoljenje državne tožilke, policija pa je z izvajanjem ukrepa prenehala takoj, ko zanj ni bilo več razlogov. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

19. Prav tako vložnica ne more uspeti z uveljavljanjem kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje. Slednje se je ob odgovarjanju na pritožbene navedbe oprlo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in uradna zaznamka policije z dne 6. 3. 2007 in 16. 3. 2007. Policija v omenjenih uradnih zaznamkih v zvezi z obsojenim S. A. navaja, da je obsojenec pred lokalom v M., kamor se je pripeljal v osebnem vozilu Peugeot, sestal z obtoženim A. H., in imel z njim krajši razgovor. Po preverjanju podatkov so policisti Policijske postaje Domžale ugotovili, da omenjeno vozilo uporablja poleg lastnice tudi obsojenec. Slednjega je policija že obravnavala, saj je bil v operativnih evidencah MNZ 26. 5. 2005 daktiloskopiran in fotografiran zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. V drugem navedenem uradnem zaznamku pa policija po pregledu posnetka tajnega opazovanja potrjuje ugotovitev, da je omenjeno vozilo vozil obsojeni S. A. Na takšne ugotovitve policije se je oprlo tudi sodišče druge stopnje, zato Vrhovno sodišče ni ugotovilo nasprotja v odločilnih dejstvih med vsebino listin in razlogi sodbe sodišča druge stopnje.

20. Po zatrjevanju vložnice naj bi bile v izpodbijani pravnomočni sodbi podane tudi druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Dokazi zoper obsojenega S. A. naj bi temeljili na nezakonito pridobljenem dokazu (odreditev tajnega opazovanja) kot tudi na dokazu, pridobljenem na podlagi nezakonitega dokaza. Ob doslednem upoštevanju določb postopka o izvajanju dokazov in njihove presoje ter da sodišče druge stopnje, ki ni opravilo obravnave, ne more navesti nekega zaključka, glede katerega se sploh ni izvajalo dokazov na prvi stopnji, naj bi bil podan vpliv na zakonitost in pravilnost sodne odločbe v smislu kršitev navedenih temeljnih načel postopka.

21. Vrhovno sodišče je v točki 13 te sodbe tudi pojasnilo, da pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti ne opravlja preizkusa po uradni dolžnosti, temveč se omeji le na presojo kršitev, uveljavljanih v zahtevi, in da mora vložnik zahteve po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, ampak jo mora tudi obrazložiti, sicer se Vrhovno sodišče do nje ne more opredeliti. Vložnica določno ne navaja, katera kršitev drugih določb kazenskega postopka naj bi bila podana, katera „navedena temeljna načela kazenskega postopka“ naj bi bila kršena in kateri dokazi naj bi bili zoper obsojenega A. pridobljeni nezakonito, zato Vrhovno sodišče zatrjevanih kršitev drugih določb kazenskega ni moglo presoditi.

22. Vložnica v zahtevi navaja, da naj bi bil v izpodbijani sodbi podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Vrhovno sodišče pri presoji kršitev, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, po uradni dolžnosti ne preizkuša pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ampak samo pravilnost tistih odločilnih dejstev, na katera se opira zakon, ki naj bi bil po zatrjevanju vložnika zahteve kršen. Le v primeru precejšnjega dvoma v resničnost takšnih dejstev Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo na podlagi 427. člena ZKP. Zato se vložnik v zahtevi ne more uspešno sklicevati na to, da v pravnomočni sodbi obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

C.

23. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca tako, da je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega S. O. in zagovornice obsojenega S. A. pa je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

24. Po podatkih, razvidnih iz sodbe sodišča prve stopnje, je obsojeni S. O. pridobil poklicno izobrazbo, preživljal se je z občasnimi zaposlitvami, v Bosni je lastnik hiše, preživninskih obveznosti nima ter je na prestajanju kazni zapora. Obsojeni S. A. je prav tako pridobil poklicno izobrazbo, bil je redno zaposlen ter je za svoje delo prejemal plačo, je oče mladoletnega otroka ter je na prestajanju kazni zapora. Zato je Vrhovno sodišče vsakemu od njiju na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.