Jedro

Za začetek teka subjektivnega triletnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je torej pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: o nastanku škode in o tem, kdo jo je povzročil. Glede nastanka škode je v skladu s sodno prakso odločilen trenutek, ko je oškodovanec zbral podatke, na podlagi katerih lahko postane škoda določljiva in pri tem ni pomembno, ali je tudi že določena. Glede storilca pa je pomembno zavedanje o ravnanju te osebe (organa) v dejanskem svetu, kar ne vključuje tudi pravne ocene (protipravnosti) ravnanja. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosi tožeča stranka in ne more čakati, da to ugotovi šele sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 244/2014 z dne 12. 11. 2014 razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 141.762,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska v višini 120.498,54 EUR od dne 9. 2. 2012 dalje in od zneska v višini 21.264,40 EUR od dne 21. 12. 2012 dalje do plačila.” (I. točka izreka) ter da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 2.625,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka z 11. 3. 2015 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7. Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: “Ob tem pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje toženi stranki na eni strani priznava kompleksnost in zapletenost denacionalizacijskih zadev v tem smislu, da ni prekoračila instrukcijskih rokov in je svoje odločitve sprejela pravočasno, na drugi strani pa bi tožeča stranka, glede na, s strani sodišča prve stopnje, ugotovljeno kompleksnost in zapletenosti teh denacionalizacijskih zadev, morala že ob vložitvi tožbe v zadevi P 645/2006 v letu 2006, biti seznanjena z vsemi elementi, potrebnimi za vzpostavitev odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka je prepričana, da je takšna obrazložitev sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne vzdrži resne pravne presoje sodišča druge stopnje. Poleg tega so si razlogi sodbe v tem delu med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje na eni strani ugotavlja kompleksnost in zapletenost denacionalizacijskih zadev in s tem utemeljuje upravičenost do dolgotrajnih postopkov tožene stranke, na drugi strani pa ugotavlja, da bi tožeča stranka morala v istih kompleksnih in zapletenih denacionalizacijskih zadevah biti takoj seznanjena z vsemi postavkami odškodninske odgovornosti ter posledično takoj sprožiti odškodninske postopke. Sodišče prve stopnje je tako … zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.” (“Sodišče prve stopnje je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje”, četrti do šesti odstavek na četrti strani (obrazložitve) pritožbe).

8. Toda ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana; na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Sicer pa pritožbeno sodišče misli, da cit. pritožbeni očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje temelji na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje drugače ugotoviti dejansko stanje in da v zvezi s tem, neugotovljenim dejanskim stanjem, izpodbijana sodba prve stopnje nima razlogov. V resnici pa želi tožeča stranka razloge o tistem, česar sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter dokazne ocene ni moglo ugotoviti in je zato lahko navedlo razloge le o tistem, kar je lahko dokazno ocenjevalo. Te razloge pa izpodbijana sodba prve stopnje ima. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (uveljavljeno že na glavni obravnavi z dne 12. 11. 2014: “Tožeča stranka je prepričana, da konkretna odškodnina, ki jo vtožuje od države ni zastarala. Nemoralno je sklicevanje države na zastaranje, kar je že bilo ugotovljeno v več odločitvah Vrhovnega sodišča. Nadalje pa tožeča stranka izpostavlja, da so bila plačila po sodbah in same sodbe pravnomočne sodbe na podlagi katerih je tožeča stranka upravičencem plačala škodo, izdane v letu 2012 in je takrat bila znana škoda. Tožeča stranka je prepričana, da bi navedeno situacijo glede namernega zavlačevanja postopka lahko pojasnili zlasti denacionalizacijski upravičenci in ostale predlagane priče in šele na podlagi zaslišanja teh prič bi lahko sodišče izdalo pravilno odločitev. Zavračanje dokaznih predlogov pa pomeni, da sodišče arbitrira z dokazi in predstavlja bistveno kršitev določb postopka.” (tretja stran zapisnika o cit. glavni obravnavi)): “Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem s strani tožeče stranke predlaganih prič, saj je po mnenju sodišča glede na utemeljen ugovor zastaranja njihovo zaslišanje za razsojo nepotrebno. Sodišče je pri svojem postopanju kršilo načelo kontradiktornosti, ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka. Brez ustrezne obrazložitve je namreč zavrnilo dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka. S tem je naslovno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.” (“Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka”, prvi in drugi odstavek na četrti strani (obrazložitve) pritožbe).

10. Sodišče ima na podlagi 287. člena ZPP pooblastilo, da z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. Predlagane dokaze, ki jih sodišče oceni kot nepomembne za odločbo, lahko zavrne z zavrnilnim sklepom, ki mora biti obrazložen. Pri tem lahko sodišče izbere, ali bo razloge za zavrnitev navedlo v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu, ali pa v sodni odločbi o glavni stvari. Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni oziroma ustavno dopustni razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne oziroma absolutne (bistvene) kršitve določb pravdnega postopka.(1)

11. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zavrnitvijo predlaganih dokazov tožeče stranke z zaslišanjem prič K. S., M. K., K. B., V. F., M. Ž., N. J. in B. Ž. ter s sicer kratkimi, vendar razumnimi razlogi sodišča prve stopnje za to odločitev v dokaznem sklepu na glavni obravnavi z dne 12. 11. 2014 (“Zaradi utemeljenega ugovora zastaranja tožene stranke pa sodnica kot nepotrebne zavrne dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje denacionalizacijskih upravičencev K. S., M. K., K. B. in V. F., kot tudi oseb, ki so sodelovale v denacionalizacijskem postopku, prič M. Ž., N. J. in B. Ž., saj njihovo zaslišanje za razsojo ni potrebno.” (tretja stran zapisnika o navedeni glavni obravnavi)) ter v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (“Sodišče je … zavrnilo … dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje prič K. S., M. K., K. B., V. F., M. Ž., N. J. in B. Ž., saj glede na utemeljen ugovor zastaranja njihovo zaslišanje za razsojo ni potrebno.”), ki v zvezi z njegovimi navedbami v 27.-29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povsem zadostujejo. Z zavrnitvijo cit. predlaganih dokazov tožeče stranke tako sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti oziroma pravice tožeče stranke do kontradiktornega postopka (oziroma do izjavljanja oziroma do izjave), tožeči stranki pa je vseeno bila dana možnost (enakopravnega (kontradiktornega)) obravnavanja pred sodiščem, oziroma ji je bila dana možnost sodelovanja v postopku. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Ker glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče misli, da so (bili) sporni predlagani dokazi tožeče stranke nepotrebni, je lahko sodišče prve stopnje kljub njihovi neizvedbi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, oziroma je lahko “izdalo pravilno odločitev”.

12. Na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih, (na) to dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP), in ki jo po povedanem pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno, pritožbeno sodišče zavrača pritožbena očitka tožene stranke sodišču prve stopnje o zmotni uporabi materialnega prava ter “napačni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja”. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko, in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP), je ob pravilni ugotovitvi, da je vtoževana terjatev tožeče stranke zastarala, pravilno tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo (29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke: “Po prepričanju pritožnice bi bilo v konkretnem primeru, pri začetku teka zastaralnega roka, potrebno upoštevati da je oškodovanec oziroma tožnica izvedela za škodo, ko je izvedela, ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede obsega in višine tožeči stranki povzročene škode pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je pritožnica zanj izvedela, ko je izvedela za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zastaranje je tako v nasprotju z odločitvijo sodišča prve stopnje, začelo teči, ko je tožnica, glede na okoliščine, ob običajni vestnosti, zvedela za vse elemente, ki ji omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Ob tem pritožba zlasti izpostavlja, da je tožnica izvedela za škodo, zlasti za njen obseg in višino, šele v trenutku, ko so sodbe, na podlagi katerih je tožnica pravnim naslednikom, denacionalizacijskim upravičencem, plačala škodo, postale pravnomočne oziroma natančneje, ko je bila s pravnomočno sodbo Cp 240/2012 z dne 20. 09. 2012 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 645/2006 denacionalizacijskim upravičencem prisojena odškodnina. Zastaranje odškodninske terjatve v obravnavani zadevi je tako pričelo teči šele dne 21. 09. 2012, saj je tožnica šele takrat izvedela za celoten obseg ter tudi za višino škode. V nasprotju z naziranjem sodišča prve stopnje, tožnica z vročitvijo tožbe v postopku opr. št. P 645/2006, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Celju, ni bila seznanjena z vsemi elementi, potrebnimi za vzpostavitev odškodninske odgovornosti, saj ni vedela za obseg in višino škode. Pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev so sicer v okviru tožbenih navedb res izračunali višino odmene, vendar pa se tožeča stranka z izračunano višino odmene ni strinjala, saj ni bila pravilna. Šele tekom predmetnega postopka je sodišče o višini odmene tudi odločilo, s pravnomočnostjo te odločitve pa je postala višina in obseg škode znana. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da tožnica ob vročitvi tožbe dne 01. 06. 2006 v postopku opr. št. P 645/2006, ni razpolagala z vsemi podatki, potrebnimi za izračun višine odmene, tako da škoda dne 01. 06. 2006 oziroma ob vročitvi tožbe niti ni bila določljiva kaj šele, da bi tožnica v tistem času izvedela kakšen je obseg in višina škode. Pritožnica je tako prepričana, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri presoji, ali je odškodninska terjatev, ki jo tožeča stranka vtožuje od tožene stranke, zastarala. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 341. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni pravilno uporabilo določb materialnega prava, nanašajočih se na začetek teka zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah. Upoštevaje zgoraj navedeno je mogoče zaključiti, da je v konkretnem primeru pričelo zastaranje teči šele takrat, ko sta postali sodbi opr. št. P 645/2006 in sodba opr. št. Cp 240/2012 z dne 20. 09. 2012, pravnomočni. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, bi prišlo do zaključka, da je tožba v tej zadevi, ki je bila vložena dne 07. 03. 2014, vložena pravočasno in da je zastaranje v tej zadevi pričelo teči šele z dnem pravnomočnosti sodbe na podlagi katere je tožeča stranka denacionalizacijskim upravičencem izplačala odškodnino. Ker je citirana sodba postala pravnomočna dne 20. 09. 2012, je zastaralni rok odškodninske obveznosti začel teči naslednji dan, to je dne 21. 09. 2012. Sodišče prve stopnje je tako napačno štelo, da za tek zastaranja ni pomembna določenost, ampak že določljivost škode, dejstvo pa je, da je v konkretnem primeru oškodovanka izvedela za škodo šele takrat, ko je izvedela, ne le da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina, to pa je bilo šele s trenutkom pravnomočnosti sodbe opr. št. Cp 240/2012 z dne 20. 09. 2012.” (“Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo”, drugi do peti odstavek na drugi strani in nadaljevanje ter šesti do sedmi odstavek na tretji strani (obrazložitve) pritožbe) in “Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je presojalo trenutek, v katerem naj bi tožeča stranka izvedela za vse elemente, ki so potrebni za vzpostavitev odškodninske odgovornosti in pričetek teka zastaralnega roka. Pritožnica najprej izpostavlja, da je v konkretnem primeru sklicevanje tožene stranke na zastaranje odškodninske terjatve nemoralno iz razloga, ker so ravno zaradi ravnanj tožene stranke postopki pred upravnimi organi, kasneje pa tudi pred sodiščem, potekali več kot dvajset let. Za začetek teka subjektivnega triletnega roka je pomembno oškodovančevo zavedanje nastanka škode ter kdo je škodo povzročil, pri tem pa se šteje, da je oškodovanec izvedel za škodo, ko je izvedel, ne le da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Obseg in višina škode pa sta bila v obravnavani odškodninski zadevi tožeči stranki znani z vročitvijo sodbe Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 240/2012, ki jo je pooblaščenec tožeče stranke v tem postopku prejel dne 08. 11. 2012, kar je brez dvoma odločilen trenutek, od katerega dalje je začelo teči zastaranje. Zastaralni rok tako nikakor ni pričel teči z vročitvijo tožbe v postopku opr. št. P 645/2006, ampak s pravnomočno končanim postopkom opr. št. P 645/2006, ker je šele takrat tožnica razpolagala z vsemi podatki, potrebnimi za izračun višine in obsega škode. Pritožnica vztraja, da je v konkretnem primeru sklicevanje toženke na zastaranje v nasprotju z javno moralo. Upravna enota Žalec si res ni sama določala pravil denacionalizacijskega postopka, v skladu z načelom delitve oblasti je zakonodajalec Državni zbor RS in ta določa pravila, kot je v obrazložitvi sodbe zapisalo sodišče prve stopnje. … To izvrševanje zakonov pa je bilo v obravnavanem primeru popolnoma v nasprotju s pravili, ki jih je določil zakonodajalec in je očitek protipravnega ravnanja, ki se nanaša na toženo stranko na mestu. Tožena stranka je tista, ki je zavlačevala s postopki in ki je med postopkom izgubila spis oziroma dele spisa, kar je huda malomarnost oziroma je takšno postopanje tožene stranke mogoče oceniti celo kot naklepno dejanje v luči zavlačevanja Zato je sklicevanje tožene stranke na zastaranje v popolnem nasprotju z javno moralo. … Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo kršitev iz 340. člena ZPP, saj je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.” (“Sodišče prve stopnje je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje”, prvi in tretji odstavek na tretji strani in nadaljevanje ter šesti odstavek na četrti strani (obrazložitve) pritožbe).

14. Pravilni so ugotovitve, “nesledenje”, upoštevanje, ocene in presoja sodišča prve stopnje: “Kot ugotavlja sodišče, je UE Žalec vodila denacionalizacijska postopka po A. L. št. 32100-270/92-0548 in po H. W. št. 32100-114/93-054. Tožeča stranka je v njih nastopala kot zavezana stranka, saj je bila lastnica stanovanj, ki jih je bila na podlagi izdanih upravnih odločb zavezana vrniti pravnim naslednikom den. upravičenk A. L. in H. W. Tako je bila na podlagi odločb z dne 11. 9. 2002 (pravnomočna 2. 10. 2002) in 25. 4. 2005 (pravnomočna 25. 4. 2005) pravnim naslednikom A. L. dolžna vrniti osem stanovanj na naslovu Š., na podlagi odločbe z dne 7. 8. 2002 (pravnomočna 6. 9. 2002) pa pravnim naslednikom H. W. devet stanovanj na naslovu Š. Po pravnomočno zaključenih den. postopkih so pravni nasledniki den. upravičenk pred tem sodiščem 1. 6. 2006 zoper tožnico vložili tožbo po 72. členu Zden (Zakona o denacionalizaciji). Z njo so zahtevali primerno nadomestilo (odmeno) za izgubo tiste koristi, ki bi jo kot lastniki lahko dosegli, če bi z vrnjenimi stanovanji razpolagali že od nastopa veljavnosti Zden, to je od 6. 12. 1991 dalje. Tožbenemu zahtevku je sodišče ugodilo in s sodbo P 645/2006 z dne 13. 12. 2011 tožnici naložilo plačilo 120.498,54 EUR s pripadki, po opravljenem pritožbenem postopku pa še 21.264,40 EUR (s sodbo Cp 240/2012 z dne 20. 9. 2012). Tožnica je pravnim naslednikom 9. 2. 2012 plačala 125.428,98 EUR in 21. 12. 2012 še 23.120,56 EUR (A 12) ter njihovo povrnitev zahtevala od tožene stranke.” (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Med pravdnima strankama je poleg odškodninske odgovornosti tožene stranke sporno, kdaj začne teči zastaralni rok za vtoževano terjatev.” (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Pravno podlago vtoževanega zahtevka predstavlja 26. člen Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ker gre za posebno odškodninsko odgovornost države, se v zvezi z njo upoštevajo določila o odgovornosti pravnih oseb za ravnanje svojega delavca po 147. in 148. členu OZ (Obligacijskega zakonika), kar pomeni, da morajo biti tudi za odgovornost države in njenih organov podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti.” (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa ta terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Za začetek teka subjektivnega triletnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je torej pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: o nastanku škode in o tem, kdo jo je povzročil. Glede nastanka škode je v skladu s sodno prakso odločilen trenutek, ko je oškodovanec zbral podatke, na podlagi katerih lahko postane škoda določljiva in pri tem ni pomembno, ali je tudi že določena (I Cpg 1486/2013). Glede storilca pa je pomembno zavedanje o ravnanju te osebe (organa) v dejanskem svetu, kar ne vključuje tudi pravne ocene (protipravnosti) ravnanja. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosi tožeča stranka in ne more čakati, da to ugotovi šele sodišče (II Ips 887/2009, II Ips 41/2011).” (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “V konkretnem primeru je tožeča stranka za povzročitelja izvedela z zaključkom denacionalizacijskih postopkov po A. L. (pravnomočni odločbi 2. 10. 2002 in 25. 4. 2005) in po H. W. (pravnomočna odločba 6. 9. 2002), v katerih je sodelovala kot zavezanka za vrnitev stanovanj. Sodelovanje tožnice v obeh den. postopkih je razvidno iz samih den. zahtev, ki sta bili najprej vloženi pri tožeči stranki (20. 7. 1992 po A. L., B 4 in 19. 5. 1993 po H. W., B 5), kot tudi iz ostalih listin, ki jih je priložila tožena stranka (dopisa UE Žalec z dne 16. 2. 2001 in 6. 1. 2005, da se tožnica opredeli do vračanja določenih stavbnih parcel, dopisa tožeče stranke UE Žalec z dne 25. 2. 2000, iz delne odločbe v postopku L. z dne 25. 4. 2005 o vračilu nepremičnin, ki je bila kot zavezanki za vračilo nepremičnin vročena tudi tožeči stranki, dopisa UE Žalec z dne 14. 3. 1996, da se opredeli, ali so podane ovire za vrnitev nepremičnin in odgovora tožnice z dne 29. 4. 1996). Da od nje pravni nasledniki den. upravičenk terjajo nadomestilo za nemožnost uporabe stanovanj po 72. členu ZDen, pa je bila tožnica seznanjena z vročitvijo tožbe z dne 1. 6. 2006 v postopku P 645/2006. Najkasneje takrat je vedela za dolžnost plačila odmene za neuporabo stanovanj od uveljavitve ZDen dalje. Torej je takrat že lahko razpolagala z vsemi podatki, na podlagi katerih je postala njena škoda določljiva. Kako so pravni nasledniki izračunali višino odmene, je bila seznanjena iz njihove tožbe, torej bi lahko na enak način obseg svoje škode izračunala tudi sama. Sodišče zato ni sledilo navedbam tožeče stranke, da je za višino škode (kot enega izmed elementov za obstoj civilnega delikta) izvedela šele takrat, ko je bilo razsojeno o zahtevku pravnih naslednikov den. upravičenk v zadevi tega sodišča P 645/2006. Kot je navedeno, za tek zastaranja ni pomembna določenost, ampak že določljivost škode.” (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “Glede na navedeno je zastaralni rok pričel teči najkasneje z odgovorom na tožbo tožnice v zadevi P 645/2006, to je 7. 8. 2006 in se je iztekel 7. 8. 2009. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena šele 7. 3. 2014, to pomeni, da je vložena prepozno. Zaradi zastaranja je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pri tem je upoštevalo, da sklicevanje toženke na zastaranje v konkretnem primeru ni v nasprotju z javno moralo. Očitek protipravnega ravnanja se nanaša na UE Žalec, ki ni sama določala pravil den. postopka, prav tako je splošno znana kompleksnost in zapletenost teh zadev. Tožena stranka ima zato kot vsaka druga stranka (med drugim) pravico opozoriti tudi na zastaranje zahtevka.” (29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je sodišče prve stopnje za cit. ugotovitve, “nesledenje”, upoštevanje, ocene in presojo navedlo jasne, določne, korektne ter pravilne razloge (naštete točke obrazložitve izpodbijane sodbe), ti razlogi pa so tudi dovolj izčrpni, jim pritožbeno sodišče nima ničesar več dodati.

15. S trditvijo: “Upravna enota pa je v skladu z načelom decentralizacije državne oblasti “podaljšana roka” države na tem področju in kot izvršilne veje oblasti udejanja in izvršuje zakone.”, pa tožeča stranka v pritožbi navaja novo dejstvo.

16. Toda po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oziroma predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku). Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (z dne 3. 9. 2014) oziroma do konca glavne obravnave (12. 11. 2014) v postopku na prvi stopnji. Prav tako je očitno, da bi to mogla storiti.

17. Pritožbeno sodišče zato uveljavljene pritožbeno nove trditve tožeče stranke ni moglo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP).

18. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke materialno pravo (cit. določbe Ustave in OZ) pravilno uporabilo.

19. Ker je po obrazloženem sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo “določbe materialnega prava, nanašajoče se na začetek teka zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah”, ni zagrešilo kršitve niti iz 340. člena ZPP niti 341. člena ZPP.

20. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP ter tudi prvi odstavek 337. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 25/2012-3 z dne 28. 1. 2014; odločba Ustavnega sodišča Up 77/01 z dne 4. 3. 2004.