Jedro

Okoliščina, da obd. potrebuje osebni avtomobil zaradi službenih obveznosti, po ustaljeni sodni praksi prekrškovnih sodišč ni take narave, da bi jo bilo mogoče šteti kot posebno olajševalno okoliščino, ki bi utemeljevala uporabo omilitvenih določil ZP-1. Če je bil obd. obravnavan za prekršek po D tč. 4. odst. v zv. s 5. odst. 130. čl. ZVCP-1 in mu sodišče ob uporabi omilitvenih določil ni izreklo 18 kaz. točk, mu ni mogoče izreči prepovedi vožnje mot. vozila, ker s 5. odst. 130. čl. ZVCP-1 ni predpisana.

Izrek

Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku v izreku o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolžencu na podlagi D točke IV. odst. v zv. s V. odst. 130. čl. ZVCP-1 poleg globe v višini 500,75 EUR izreče 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, v posledici in na podlagi V. odst. 202.a. čl. v zvezi s III. odst. 22. čl. ZP-1 pa se obdolžencu izreče tudi prenehanje veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje, ko je storil prekršek, zaradi katerega mu je bilo izrečenih 18 kazenskih točk, v nespremenjenih delih pa se izpodbijana sodba o prekršku potrdi in se v tem delu pritožba predlagateljice zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. B. B. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Ob uporabi omilitvenih določil mu je bila izrečena globa v znesku 500,75 EUR in 17 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer povprečnina v znesku 41,73 EUR ter stroški uporabe etilometra v znesku 58,42 EUR.

Proti tej sodbi o prekršku se je pritožila predlagateljica Policijska postaje V. in sicer zaradi kršitve materialnih določb zakona o prekrških in zaradi nepravilne odločitve o sankcijah. Navajala je, da je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo omilitvena določila ZP-1, pri čemer je kot posebno olajševalno okoliščino tudi nepravilno ocenilo obdolženčevo navedbo, da nujno potrebuje vozniško dovoljenja, ni pa upoštevalo njegove stopnje odgovornosti in sicer naklepa, zmotno pa je tudi postavilo pozitivno prognozo, saj naj bi obdolženec 13. 9. 2007 na območju P. p. M. storil povsem enak prekršek in je bil proti njemu tudi vložen obdolžilni predlog. Prvostopno sodišče obdolžencu tudi ni izreklo predpisane sankcije prepovedi vožnje motornega vozila in ni pojasnilo razlogov za takšno odločitev.

Pritožba je utemeljena v delu, ko napada nepravilnost uporabe omilitvenih določil ZP-1. Pri pregledu zadeve v okviru uradnega preizkusa na podlagi 159. čl. Zakona o prekrških – 1 in v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče kot nedvomno ugotovilo, da je obdolženec vozil osebni avtomobil v cestnem prometu, ko je imel v organizmu še najmanj 0,89 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. S tem je storil prekršek po D točki IV. odst. 130. čl. ZVCP-1 v zvez s V. odst., ki med drugim določa, da se vozniku, ki ima več kot 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, poleg globe, kot je predpisana v D točki IV. odst., izreče tudi 18 kazenskih točk, prvostopno sodišče pa je poleg globe obdolžencu izreklo 17 kazenskih točk, pri čemer je uporabilo omilitvena določila VI. odst. 26. čl. ZP-1 in je v obrazložitvi med drugim zapisalo, da je obdolženec očitani prekršek priznal in ga močno obžaloval, čeprav iz spisovnega gradiva ni razvidno, da je obdolženec prekršek močno obžaloval, očitalo mu je, da je ravnal z eventuelnim naklepom, torej z relativno zelo visoko stopnjo kazenske odgovornosti, hkrati pa je zapisalo, da je kot posebne olajševalne okoliščine, ki delajo storjeni prekršek posebno lahek, ocenilo okoliščino, da je obdolženi prekršek storil v nočnem času, ko ni bilo gostega prometa, ne da bi navedlo, kako je prišlo do tega zaključka, da je prekršek v celoti priznal in ga obžaloval ter s tem pokazal pozitiven odnos do njegovega ravnanja v cestnem prometu in tudi omogočil hitro izvedbo postopka o prekršku, prav tako pa do sedaj še ni bil kaznovan, obdolženi pa osebni avtomobil nujno potrebuje, saj ima službo v dežurstvu in bi s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja slednjo lahko izgubil, zato bi ga izrek te sankcije toliko prizadel, da to ne bi bilo upravičeno. Prav tako pa je prvostopno sodišče postavilo pozitivno prognozo na podlagi vsega navedenega in zaključilo, da je utemeljeno pričakovati, da bo pri obdolžencu že z izrekom globe in stranske sankcije 17 kazenskih točk dosežen namen kaznovanja in da bosta izrečeni sankciji na obdolženca vplivali tako, da v bodoče prekrškov ne bo ponavljal. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je takšen zaključek prvstopnega sodišča nepravilen, saj ni mogoče prezreti, da so bile obdolženčeva dosedanja nekaznovanost in njegovo priznanje prekrška, kakor tudi njegova navedba, da obsoja svoje neumno dejanje, v zadostni meri upoštevane pri odmeri globe, saj je slednja odmerjena v najnižjem za ta prekršek predpisanem znesku, čeprav je bilo ugotovljeno, da je obdolženec prekršek storil z eventuelnim naklepom, kar bi načeloma predstavljalo obteževalno okoliščino. Prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku ni izrecno navedlo, kot kakšne je upoštevalo okoliščine, ki jih je sicer navajalo (predvsem teža storjenega prekrška, teža in družbena nevarnost tovrstnih prekrškov, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, stopnjo odgovornosti ter dejstvo, da je obdolženi zaposlen, da živi v izvenzakonski skupnosti, da je partnerka zaposlena, da znaša njegova plača 800,00 EUR ter da je oče enega otroka, ki ga še vzdržuje) in zgolj navedba prvostopnega sodišča, da je navedene okoliščine upoštevalo pri višini odmere globe in določitvi števila kazenskih točk, torej ne pojasnjuje, ali so bile te okoliščine upoštevane kot obteževalne ali kot olajševalne. Če bi namreč prvostopno sodišče določene okoliščine označilo kot olajševalne okoliščine in jih kot takšne tudi upoštevalo pri odmeri kazenskih sankcij, jih načeloma ne bi moglo znova upoštevati kot posebne olajševalne okoliščine, razen morda v primeru, ko bi šlo za različno stopnjo intenzivnosti, vendar prvostopno sodišče takšne ugotovitve v izpodbijani sodbi o prekršku ni zapisalo, kakor tudi ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da v času, ko je obdolženi storil očitani prekršek, ni bilo gostega prometa. Priznanje in obžalovanje prekrška, s čemer obdolženec pokaže pozitiven odnos do postopka o prekršku, po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru predstavlja olajševalno okoliščino, ki se je v zadostni meri odrazila v odmeri globe v najnižjem, za ta prekršek predpisanem znesku, okoliščina, da je obdolženec omogočil hitro izvedbo postopka o prekršku pa po mnenju pritožbenega sodišča ni takšne narave, da bi jo bilo mogoče šteti kot olajševalno ali celo kot posebno olajševalno okoliščino, prav tako pa je bila v zadostni meri upoštevana obdolženčeva dosedanja nekaznovanost, zaradi česar tudi slednje po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče oceniti kot posebne olajševalne okoliščine. Glede okoliščine, da obdolženec potrebuje osebni avtomobil zaradi službenih obveznosti, pritožbeno sodišče izhaja iz ustaljene sodne prakse prekrškovnih sodišč, da navedene okoliščine niso take narave, da bi jih bilo mogoče šteti kot olajševalne ali celo posebne olajševalne okoliščine, saj bi bil s tem v celoti prezrt namen zakonodajalca, ki je v tem, da se prepreči vožnja motornega vozila v cestnem prometu tistemu vozniku, za katerega je bilo ugotovljeno, da je vozil v cestnem prometu motorno vozilo pod vplivom več kot 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Iz spisovnega gradiva je med drugim razvidno, da je obdolženec najprej opravljal preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki je pokazal rezultat 0,93 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s takšnim rezultatom pa se obdolženec ni strinjal, zaradi česar mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti z etilometrom, ta pa je pokazal 0,97 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pri čemer je obdolženec ob vodenju zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom navajal, da se z ugotovljenim rezultatom ne strinja, ker je popil samo dve pivi, medtem ko je v zagovoru povedal, da je skupno popil štiri piva, nato pa se je odločil za vožnjo, ker je bil namenjen k punci, čeprav je vedel, da je predhodno popil kar štiri piva, pri čemer je potrebno poudariti, da je vožnja pod vplivom alkohola zelo nevarna, ker so prizadete sposobnosti voznika in predstavlja tudi hudo ogrožanje varnosti cestnega prometa, pogosto z najtežjimi posledicami, zaradi česar po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče soglašati z zaključkom prvostopnega sodišča, da je kot posebno olajševalno okoliščino upoštevati relativno malo prekoračitev meje, ki jo je zakonodajalec postavil kot tisto ločnico, nad katero je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk. Ni pa pritegniti pritožbeni navedbi, da pozitivne prognoze ni mogoče postaviti zaradi tega, ker je kršitelj dne 13. 9. 2007 na območju Policijske postaje Mozirje storil povsem enak prekršek, saj je kot okoliščino pri odmeri kazenskih sankcij mogoče upoštevati zgolj pravnomočno ugotovljeno predkaznovanost obdolženca. Prav tako ni mogoče pritegniti pritožbeni navedbi, da bi prvostopno sodišče moralo obdolžencu izreči tudi stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, saj je bil obdolženec obravnavan za prekršek po D točki IV. odst. v zv. s V. odst. 130. čl. ZVCP-1, pri čemer je po V. odst. 130. čl. ZVCP-1 predpisanih 18 kazenskih točk, ki pa jih prvostopno sodišče ni izreklo zaradi uporabe omilitvenih določil ZP-1, stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila pa je predpisana po kaznovalni določbi D točke IV. odst. 130. člena, ne pa tudi po V. odst. 130. člena ZVCP-1 in če bi prvostopno sodišče obdolžencu poleg 17 kazenskih točk, izrečenih ob uporabi omilitvenih določil ZP-1, izreklo še stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, bi ob tem prezrlo, da bi bil obdolženec z izrekom te stranske sankcije kaznovan strožje, ker ta po kaznovalni določbi V. odst. 130. čl. ZVCP-1 ni predpisana. Prvostopno sodišče bi zavezovala tudi določba IV. odst. 23. čl. ZP-1, ki pravi, da če je storilcu izrečena stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ne more izreči oz. izvršiti tudi stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče ob uporabi VII. odst. 163. čl. ZP-1 ugodilo pritožbi predlagateljice in spremenilo izpodbijano sodbo o prekršku tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v nespremenjenih delih pa je potrdilo izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje in v tem delu zavrnilo pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno.