Jedro

Četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ zajema le tiste zavarovance bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve oziroma zavarovanja, saj so le-ti, tudi glede na določbo prvega odstavka 171. člena ZPIZ, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi tega zakona.

Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih po petem odstavku 2. člena ZPIZVZ je tudi, da gre za državljana Republike Slovenije, ki je bil „nazadnje zavarovan pri zavodu.“ Pogoj zadnjega zavarovanja je torej določen v specialnem predpisu (ZPIZVZ), mimo katerega se tožnik neutemeljeno neposredno sklicuje na ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 20. 5. 2008 in 12. 9. 2008 in priznanje pravice do starostne pokojnine.

2. Med drugim je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri Vojaškem pravobranilstvu do 25. 10. 1991, nato pa v Republiki Srbiji, Ministrstvu za obrambo, kjer mu je delovno razmerje prenehalo 16. 6. 1997. Pri tujem nosilcu zavarovanja – Fondu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev Beograd je z naslednjim dnem pridobil pravico do starostne pokojnine (odločba z dne 1. 8. 1997). Tožnik je slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, vendar ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po četrtem in petem odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanje bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in nadalj.). Pogojev po četrtem odstavku navedene zakonske določbe ne izpolnjuje, ker 18. 10. 1991 ni ostal brez zaposlitve in brez zavarovanja, po petem odstavku te zakonske določbe pa, ker ni bil zavarovanec tožene stranke. Sodišče je nadalje obrazložilo, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic do starostne pokojnine po 177. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) niti po Sporazumu o vprašanjih nasledstva (v nadaljevanju MSVN, Ur. l. RS, MP, št. 20/2002), saj sporazum ni neposredno uporabljiv.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj ni navedlo, katerih pogojev za priznanje pravice do pokojnine ne izpolnjuje oziroma ni navedlo razlogov za svojo odločitev, da tožnik nikoli ni bil zavarovan pri toženi stranki. V nadaljevanju polemizira s stališčem sodišča v zvezi z njegovim zavarovanjem pri toženi stranki, pri čemer se sklicuje na zakonodajo od leta 1955 dalje in nato povzema tudi stališče iz sodbe sodišča prve stopnje v zadevi Ps 946/2000 (v socialnem sporu med drugim tožnikom in isto toženo stranko), po katerem so bili pred 1. 1. 1973 vojaški zavarovanci, ki so opravljali službo na območju Slovenije, vključeni v splošni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v tej republiki. Nadalje navaja, da ZPIZ-1 za priznanje pravic ne določa več pogoja zadnjega zavarovanja pri toženi stranki, kot je to določal prvi odstavek 254. člena prejšnjega zakona – Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.). Dne 18. 10. 1991 je imel 37 let in 8 mesecev zavarovalne dobe, bil je star 52 let in 9 mesecev, zaradi česar je ob dodatni pravici do znižanja starostne meje 55 let za 2 leti in 5 mesecev, ob dejstvu stalnega bivališča v Ljubljani, izpolnil vse pogoje za pridobitev pravice do pokojnine. Nato polemizira s tolmačenjem sodišča v zvezi s četrtim odstavkom 2. člena ZPIZVZ, saj naj bi sodišče temu členu dodalo nekaj, kar iz njega ne izhaja – namreč, da je pomembno, ali je bil tudi po 18. 10. 1991 tožnik še zaposlen in zavarovan. Meni, da glede na določbo 1. člena ZPIZVZ zadošča, da je na dan 18. 10. 1991 izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine. Nepravilno je tudi stališče, da ne izpolnjuje pogojev po petem odstavku 2. člena istega zakona, ker sploh ni bil zavarovan pri toženi stranki oziroma, ker nazadnje ni bil zavarovan pri njej. Po prvem odstavku 250. člena ZPIZ-1 pravice iz obveznega zavarovanja lahko pridobi oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu, kar pomeni, da je pogoj zadnjega zavarovanja odpravljen. Njegova zaposlitev po 18. 10. 1991 nima nobene zveze s pridobitvijo pravice do starostne pokojnine. Ob sklicevanju na četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ navaja tudi, da je bilo njegovo delovno mesto vojaškega pravobranilca v Ljubljanskem korpusu zaradi osamosvojitve Slovenije ukinjeno in je bil v Beograd sprejet na precej nižje delovno mesto višjega svetnika v Ministrstvu za obrambo. Sodišče druge stopnje se očitno sklicuje na napačne odločbe Ustavnega sodišča, vendar pa iz odločb Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 in Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 izhaja, da izpolnjuje vse predpisane pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 223/2008. Nadalje nasprotuje stališču, da MSVN ni neposredno uporabljiv. Sklicuje na določbo 2. člena Priloge E, Dunajsko konvencijo o pogodbenem pravu ter 8. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.). Na koncu revizije omenja Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, in izrecno 20. in 36. člen tega sporazuma, po katerem gredo zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev od 1. januarja 1973 do 7. oktobra 1991 v breme pogodbenice, katere državljan je bila oseba na dan uveljavitve tega sporazuma.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj je sodišče druge stopnje, pred tem pa tudi sodišče prve stopnje, navedlo vse odločilne razloge za presojo. Protispisne so tožnikove trditve, da sodišče sploh ni navedlo, katerih pogojev po zakonu ne izpolnjuje oziroma, da ni navedlo razlogov za stališče, da tožnik ni bil zavarovan pri toženi stranki. Protispisnost teh trditev izhaja že iz nadaljevanja revizije, saj tožnik v njej, v nasprotju z gornjimi trditvami o nenavedenih razlogih, polemizira prav z razlogi, na katere sta se oprli in jih obrazložili sodišči druge in prve stopnje.

8. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

9. Z ZPIZVZ se „urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic“ (1. člen). Zakon določa tudi upravičence in ob tem tudi pogoje za pridobitev pravic (2. člen). Za presojo v tej zadevi sta pomembni določbi četrtega odstavka 2. člena (1) in petega odstavka 2. člena ZPIZVZ (2).

10. Vrhovno sodišče je že v večjem številu svojih odločb zavzelo stališče, da četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ zajema le tiste zavarovance bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve oziroma zavarovanja, saj so le-ti, tudi glede na določbo prvega odstavka 171. člena ZPIZ, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je namreč po navedeni določbi tudi prenehanje zavarovanja. Tožniku z navedenim datumom zavarovanje ni prenehalo pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z nadaljnjo zaposlitvijo pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju in se upokojil kasneje, na podlagi pravil tujega nosilca zavarovanja (3). Sodišči druge in prve stopnje torej besedilu četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ nista dodali ničesar, temveč sta ga le ustrezno tolmačili. Na drugačno stališče ne vpliva tožnikovo sklicevanje, da je bilo njegovo delovno mesto vojaškega pravobranilca v Ljubljanskem korpusu ukinjeno in je nadaljeval z delom na nižjem delovnem mestu. Ta ta okoliščina za presojo ni pomembna, saj ne spremeni dejstva nadaljevanja zavarovanja in kasnejše upokojitve v letu 1997. 11. Neutemeljeno se tožnik sklicuje tudi na določbo petega odstavka 2. člena ZPIZVZ, ki ga povezuje tudi s prvim odstavkom 250. člena ZPIZ-1 – po katerem za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja ni določen pogoj zadnjega zavarovanja pri zavodu. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih je namreč po petem odstavku 2. člena ZPIZVZ tudi, da gre za državljana Republike Slovenije, ki je bil „nazadnje zavarovan pri zavodu.“ Pogoj zadnjega zavarovanja je torej določen v specialnem predpisu (ZPIZVZ), mimo katerega se tožnik neutemeljeno neposredno sklicuje na ZPIZ-1. Sicer pa je v zvezi s to določbo revizijsko sodišče že obrazložilo, da je njen namen priznati pravico do pokojnine po splošnih predpisih državljanom Republike Slovenije, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, ne izpolnjujejo pa pogojev za pokojnino na podlagi prejšnjih odstavkov te zakonske določbe. Določba ne zajema tistih zavarovancev, ki so pravico do starostne pokojnine že pridobili, torej tudi zavarovancev, ki so pravico pridobili pri tujem nosilcu zavarovanja na podlagi zavarovanja v tuji državi, kot v primeru tožnika, ki je po 18. oktobru 1991 nadaljeval z zaposlitvijo v tuji vojski in bil zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja vse do 16. 6. 1997. Namen zakonodajalca v petem odstavku 2. člena ZPIZVZ torej ni bilo ponovno (še enkratno) priznanje pravice do pokojnine po splošnih predpisih tistim osebam (slovenskim državljanom), ki so že postali uživalci pokojnine, sploh pa ne tistim, ki so bili pred pridobitvijo te pravice zavarovani pri tujem nosilcu zavarovanja (4).

12. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo tudi stališče do neposredne uporabe MSVN (5). Iz obširnih obrazložitev v teh zadevah, ki jih Vrhovno sodišče ne ponavlja, izhaja, da te določbe niso neposredno uporabljive (tudi določbe iz Priloge E), saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali (t.i. „self-executing treaty provisions“). Obrazložilo je tudi, da gre pri pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, kar je predmet tega postopka, za druga vprašanja, sicer pa je ta vprašanja Republika Slovenija normativno uredila že v ZPIZVZ, neodvisno od MSVN, in že pred njegovo uveljavitvijo.

13. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Up-360/05 in Up-770/06, in v zvezi s tem sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 223/2008, saj ne gre za primerljive zadeve (6). Neutemeljeno je tudi sklicevanje na Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, saj je bil ta podpisan šele 29. 9. 2009, ratificiran pa z zakonom leta 2010 (Ur. l. RS, št. 30/2010), torej šele po datumu dokončne odločbe tožene stranke, katere zakonitost je predmet presoje v tem sporu. Že iz tega razloga navedeni sporazum ne more predstavljati podlage za odločanje v tem sporu.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): „Državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. oktobra 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v ZPIZ, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.“ Op. št. (2): „Državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri zavodu, pridobi pravice do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu tako, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno.“ Op. št. (3): Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v večjem številu zadev – npr. VIII Ips 208/2005, VIII Ips 205/2007, VIII Ips 206/2007, VIII Ips 182/2008, itd. Op. št. (4): Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 68/2010 z dne 18. oktobra 2011. Op. št. (5): Npr. v sodbah VIII Ips 377/2007, VIII Ips 519/2007, VIII Ips 7/2008, itd. Op. št. (6): Tudi sicer, celo ob upoštevanju tožnikovih navedb (do katerih se zato, ker za presojo niso pomembne, revizijsko sodišče izrecno ne opredeljuje), da naj bi bili njegovi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevani v ustrezno sklade Republike Slovenije do 1. 1. 1973 - za dobo 10 let in 5 mesecev oziroma z bonifikacijo še 2 let in 5 mesecev, tožnik ne bi izpolnil splošnih pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po slovenskih predpisih.