Jedro

Okoliščine, na katere se sklicuje tako sodišče prve stopnje kot pred njim že tožena stranka, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v več državah, ki jih je prečkal do prihoda v Slovenijo, in da je tudi v Sloveniji zaprosil za azil šele po tem, ko ga je prijela policija, kažejo tudi po presoji pritožbenega sodišča na obstoj suma, da je tožnik lažno predstavil razloge za priznanje mednarodne zaščite, na katere se sklicuje v svoji prošnji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 8.5.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alineo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) tožniku omejila gibanje na prostore Azilnega doma, Oddelka za omejevanje gibanja v L., do prenehanja razloga za izrek tega ukrepa oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 8.5.2008 do 8.8.2008. Tožena stranka je ukrep omejitve gibanja izrekla zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka v smislu lažne predstavitve razlogov, na katere se prosilec za mednarodno zaščito sklicuje. Njegove izjave niso skladne z ravnanji, saj bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito že v Makedoniji, na Kosovu, Črni gori ali na Hrvaškem, kjer je bival po nekaj dni, pa tega ni storil. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v listine upravnega spisa in opravilo predhodno ustno zaslišanje tožnika. Tožnik je izpovedal, da je bil v Turčiji lastnik avtobusa, s katerim je opravljal prevoze, bil pa je tudi lastnik kavarne. Pri prevozih z avtobusom je imel težave z vojsko, zaradi česar je za azil zaprosil že v Franciji in Nemčiji. Tožena stranka je pravilno uporabila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o prostem preudarku pri odločanju o omejitvi gibanja. V obravnavanem primeru je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka okoliščine, ki vzbujajo sum za lažno predstavitev razlogov, pravilno ocenila in na drugačno presojo ne morejo vplivati dejstva, da je tožnik izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito v sprejemljivo kratkem času po prihodu v Slovenijo, saj je to storil po tem ko je bil prijet s strani policije. Če bi bil tožnik resnično preganjan, bi za mednarodno zaščito zaprosil že v Makedoniji ali na Kosovu, v Črni gori ali na Hrvaškem, saj se je v vsaki od teh držav zadrževal po nekaj dni. Tožnik je izpovedal, da bi rad šel v Francijo, kjer prebiva njegova sestra in kjer bi lahko našel zaposlitev. Sodišče prve stopnje tako meni, da je pri tožniku podan sum zavajanja oziroma zlorabe postopka, kar pomeni, da je imela tožena stranka podlago v ZMZ za odločitev o omejitvi gibanja prosilca za mednarodno zaščito.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in poudarja, da ne zlorablja postopka mednarodne zaščite in da ne zavaja tožene stranke. Bil je prisiljen pobegniti iz matične države, saj je bil politično preganjan, ker je član Alivi in je vojska na njega delala pritisk. Obtožen je bil, da dela za kurdske upornike. Pojasnjuje, da za priznanje mednarodne zaščite ni zaprosil v Makedoniji in drugih državah, saj je imel namen priti v prvo državo Evropske unije, kjer bolje ščitijo človekove pravice in se bo počutil varnega. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu. Tožena stranka je pravilno uporabila določbe 2. alinee 1. odstavka 51. člena in 4. alinee 55. člena ZMZ. Po navedenih določbah se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, ki je nastal zaradi lažne predstavitve razlogov, na katere se prosilec sklicuje, predvsem tedaj, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da za omejitev gibanja zadostuje že sum zavajanja in zlorabe postopka in ne tudi ugotovitev dejanskega zavajanja in zlorabe postopka, kar tožnik zmotno meni v svoji pritožbi. Okoliščine, na katere se sklicuje tako sodišče prve stopnje kot pred njim že tožena stranka, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v več državah, ki jih je prečkal do prihoda v Slovenijo, in da je tudi v Sloveniji zaprosil za azil šele po tem, ko ga je prijela policija, kažejo tudi po presoji pritožbenega sodišča na obstoj suma, da je tožnik lažno predstavil razloge za priznanje mednarodne zaščite, na katere se sklicuje v svoji prošnji. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno poudarilo, da ima tožena stranka z zakonom določeno diskrecijsko pravico odločanja po prostem preudarku. Pri takem odločanju pa sodišče preverja, ali je upravni organ pri svojem odločanju prekoračil mejo prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen z zakonom. Meje prostega preudarka pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v obravnavanem primeru ni prekoračila.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.