Jedro

Da je pravni posel iz skupnega premoženja, ki ga sklene en zakonec brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen le v primeru, če pridobitelj ni bil v dobri veri.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe 931,47 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razveljavilo pogodbo o preužitku v notarskem zapisu A.Š., opr. št. SV 1300/18 z dne 24. 12. 2018, sklenjeno med prvim tožencem in drugim tožencem (točka I izreka); ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na nepremičninah ID znak: parcela ..., ID znak: parcela .... in ID znak: parcela .... na ime drugega toženca do celote (1/1), neveljavna in se v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše lastninska pravica vknjižena v korist drugega toženca in se znova vpiše lastninska pravica na prvega toženca do celote (1/1) vse v roku 15 dni (točka II izreka); drugemu tožencu je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni opustiti posest navedenih nepremičnin in jih proste oseb izročiti v posest tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) in prvemu tožencu (točka III izreka), prav tako pa tudi kmetijska traktorja znamke New Holland in Goldini z registrskimi označbami, kot podrobneje izhajajo iz točke IV izreka, skupaj s prometnimi dovoljenji, v katerih bo imetništvo glasilo na ime prvega toženca; ter odločilo, da sta toženca dolžna tožnici povrniti 3.433,11 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Zoper citirano sodbo sta pritožbo vložila toženca, in uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje (v nasprotju z določbo 8. člena ZPP), prav tako sodba o odločilnih dejstvih ne vsebuje razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti (bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženca ne soglašata z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pravočasno. Menita, da sta utemeljila ugovor, da je bila tožba vložena po izteku prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje je povsem zanemarilo, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da se je o sklenitvi pogodbe seznanila meseca januarja 2019. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je izostalo, da je tožnica sprva izpovedala, da je za zadevo izvedela decembra 2018. Ni življenjsko prepričljivo, da tožnica v času, ko so bili med njo in prvim tožencem odnosi skrhani, ne bi poizvedovala o namenu obiskov tožencev pri notarju prej, ne šele aprila 2019. Prvi toženec je izpovedal, da je tožnico o sklenjeni pogodbi obvestil na veliko noč 2019 (21. 4. 2019). Tožnica takrat ni načela pogovora o razlogih za sklenitev sporne pogodbe in pogodbi ni nasprotovala, ampak je bila užaljena in ni ničesar komentirala. Če bi za pogodbo resnično izvedela 11. 4. 2019, bi to prvemu tožencu na družinskem srečanju za veliko noč zagotovo očitala. Priča K.H. ni potrdila navedb tožnice, da jo je slednja v januarju 2019 seznanila z obiskom tožencev pri notarju. Iz sodbe je izostala izpoved priče K.P., da je tožnica za pogodbo o preužitku izvedela od bratove punce K.H. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da se je tožnica že v decembru 2018 seznanila z obstojem sporne pogodbe, kar pomeni, da je tožba bila vložena po izteku roka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožnica ni podala soglasja za sklenitev sporne pogodbe. Povzemanje temeljnih razlogov sodbe VSRS II Ips 162/2014 izraža nedopustno pristranskost. Pritožba nasprotuje oceni sodišča, da sta toženca pogovor iz leta 2016 neutemeljeno štela za tožničino soglasje k sklenitvi pogodbe o preužitku. Iz izpodbijane sodbe je izostalo, da je bil prvi toženec v dobri veri, da tožnica (ter tudi drugi družinski člani) ne nasprotuje prenosu premoženja na drugega toženca, saj po pogovoru iz leta 2016 ni nikoli izrazila pomisleka ali ugovora o prenosu premoženja. Prvi toženec se ni zavedal, da bi bila sklenitev pogodbe kakorkoli nedopustna. Ob sklenitvi pogodbe še ni bil v postopku razveze in se je s tožnico še pogovarjal. Tudi drugi toženec je štel, da velja družinski dogovor iz leta 2016 o prenosu kmetije nanj in se mu zaradi tega ni zdel potreben ponoven pogovor oziroma seznanitev tožnice in sorojencev. Dokazni postopek je pokazal, da je bil drugi toženec v dobri veri, zaradi česar nasproten zaključek sodišča prve stopnje temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Iz sodbe VSRS II Ips 382/2011 izhaja, da za slabo vero tretjega ne zadošča zgolj njegovo vedenje da gre za stvar v skupni lastnini, ampak mora vedeti tudi, da se razpolaga brez soglasja drugega skupnega lastnika. Ker sta oba toženca štela, da tožnica soglaša z razpolaganjem, sta bila v dobri veri. Iz izpovedbe drugega toženca izhaja, da se ni zavedal, da bi morala pri sklenitvi pogodbe sodelovati tudi tožnica. Izostala je izpoved tožnice, ki je povedala, da se je za tožbo odločila, ker prvi toženec ob dogovorih za delitev skupnega premoženja ni privolil, da sporno premoženje predstavlja skupno premoženje, ker je v lasti drugega toženca. Tožnica je najprej soglašala s sporno pogodbo, nato pa je soglasje preklicala in vložila tožbo in ji sodišče prve stopnje ne bi smelo nuditi sodnega varstva. Pravdni stranki in vse priče so izpovedale, da so vsi soglašali s prenosom kmetije na drugega toženca, ki je bil edini izmed otrok pripravljen nadaljevati kmetijsko dejavnost. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da drugi toženec ni bil v dobri veri. Dokazni postopek je potrdil ugovore tožencev o zamrli komunikaciji med zakoncema, kar je bil tudi razlog, da toženca nista seznanila tožnice o sklenitvi pogodbe. Iz izpodbijane sodbe nedopustno izhaja milejša obravnava dolžnostnega ravnanja notarja, ki je sestavil pogodbo. Sodišče notarju ne pripisuje nezavestne malomarnosti, čeprav je prava uka stranka. Iz izpodbijane sodbe je izostala opredelitev o vsebini notarskega zapisa in izpovedi notarja o poteku notarskega zapisa in o zapisovalni dolžnosti notarja, ki je bil dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Kot zadnje se pritožba ukvarja s pomanjkanjem pravnega interesa tožnice za vloženo tožbo. Tožnica ne izkazuje pravnega interesa za izpodbojni zahtevek, ker iz izpodbojne sodbe ne izhaja, da predstavlja sporno premoženje skupno lastnino, prav tako pa tožnica ni uveljavljala ugotovitvenega zahtevka, da je premoženje, ki je predmet pogodbe o preužitku, skupno premoženje tožnice in prvega toženca. To je le predmet predhodnega vprašanja, pri čemer tožnica ni uveljavljala vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Nepravilen je tudi zahtevek o izročitvi nepremičnin in premičnin v posest prvega toženca in tožnice, saj ima pravico stvar imeti v posesti le njen lastnik (kar pomeni le prvi toženec). Tožnica v tem delu ni izkazala aktivne procesne legitimacije. Zgrešeno je stališče sodišča, da je pravni interes izkazan z možnostjo bodočega uveljavljanja lastniškega deleža na skupnem premoženju. Sodišče je spregledalo načelo realne subrogacije. Toženca v celoti vztrajata pri svoji zaključni besedi, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se zavzemata za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske okoliščine primera, navedbe in izvedene dokaze ter vse ugotovitve v postopku zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

7. Upoštevalo je, da predmet sporne pogodbe predstavlja skupno premoženje zakoncev1, na katerem imata tožnica in prvi toženec skupno lastnino (tretji odstavek 68. člena Družinskega zakonika – v nadaljevanju DZ), da zakonca s skupnim premoženjem razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 69. člena DZ) ter da pomanjkanje soglasja enega zakonca pomeni izpodbojnost pogodbe, ko lahko pogodbenik, v čigar interesu je izpodbojnost, zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ).2

8. Sodišče prve stopnje je natančno preučilo zadevo in o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka v skladu z določbo 8. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje ugotovitve o zatrjevanih pravno relevantnih dejstvih in podaja odgovore na sporna, za odločitev pomembna vprašanja, upoštevaje relevantne trditve strank. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in svojo odločitev obrazložilo z izčrpno in poglobljeno, jasno in razumno argumentacijo, ki sodišče druge stopnje prepriča v pravilnost odločitve. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju, zaradi česar toženca ne moreta biti uspešna s pritožbenimi navedbami nanašajočimi se na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje se je dolžno v obrazložitvi sodbe opredeliti in zavzeti stališče le o bistvenih razlogih za odločitev. Neutemeljeni so zato številni pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba nima razlogov o določenih izpostavljenih dejstvih, ki niso bistveni za odločitev in nimajo vpliva na presojo za odločitev bistvenih okoliščin (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Pritožbeno sporna je odločitev sodišča prve stopnje o pravočasnosti vložitve tožbe, vprašanju tožničinega soglasja za sklenitev pogodbe, dobre vere drugega toženca in pravnega interesa za vložitev tožbe.

11. Sodišče prve stopnje je glede na skrbno in natančno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno zaključilo, da je tožba vložena pravočasno, to je v enem letu od dneva, ko je tožnica izvedela za razlog izpodbojnosti, v skladu z določbo prvega odstavka 99. člena OZ.3 Pritožbene navedbe v tej smeri so nekoliko nejasne in podane izven konteksta. Pritožba najprej izpostavlja navedbo oziroma izpovedbo tožnice, da je za pogodbo izvedela januarja 2019. Četudi bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica za pogodbo o preužitku izvedela januarja 2019 (česar dokazni postopek ni pokazal), bi bila tožba še vedno vložena pravočasno.4 Pritožba navedbe o (ne)pravočasnosti vložitve tožbe zaključi z navedbami, da je „gotovo, da se je tožnica že v decembru 2018 seznanila z obstojem sporne pogodbe z dne 24. 12. 2018“. Dokazni postopek je pokazal, da se je tožnica z obstojem in vsebino pogodbe o preužitku seznanila 11. 4. 2019, ko je obiskala svojo odvetnico. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 24. 2. 2021 (list. št. 54 in 55 spisa) je razvidno, da je tožnica najprej govorila o družinskem pogovoru, da sta toženca decembra 2018 sklenila pogodbo in da je sama o tem izvedela od K.H., ko je sicer res rekla, da je za „zadevo izvedela decembra“ a je nato na izrecno vprašanje sodnice o tem, kdaj je izvedela, rekla „Ja. 2019“, „Ne decembra. Januarja. Po novem... V glavnem, ja, zdaj sem se zmotila. 24...To je bilo mesec ni po tistem.“ in na ponovno vprašanje sodnice potrdila, da je od K.H. o tem, da sta bila toženca pri notarju izvedela januarja 2019, ne decembra. K.H., ko je bila zaslišana, ni nasprotovala tožničini izpovedbi, ampak je dopuščala možnost, da je januarja 2019 tožnici povedala o tem, da sta bila toženca pri notarju. Glede na izpovedbo K.H., da je sama za pogodbo izvedela „v tistem tednu po njeni sklenitvi“ in je slednja bila sklenjena 24. 12. 20185, še dodatno potrjuje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica za obisk tožencev pri notarju izvedela januarja 2019 in ne decembra 2018. Če bi sklepali, da je takrat izvedela tudi za vrsto pogodbe in njeno vsebino (s čimer se je seznanila pri svoji pooblaščenki), je tožba tudi v tem primeru vložena znotraj enoletnega subjektivnega roka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Toženca nasprotnega ne moreta izkazati s pritožbenimi navedbami, da bi tožnica, če je za pogodbo resnično izvedela pri svoji pooblaščenki dne 11. 4. 2019 to prvemu tožencu zagotovo očitala, ko ji je slednji na družinskem srečanju za veliko noč aprila 2019 povedal, da sta z drugim tožencem sklenila pogodbo in pa, da dejstvo, da je bila tožnica le užaljena in ni ničesar komentirala oziroma prvemu tožencu ni ničesar očitala in ni načela pogovora o razlogih za sklenitev pogodbe, pomeni, da je za pogodbo zagotovo izvedela prej, ne pa šele aprila 2019. Gre za povsem subjektivne zaključke tožencev in nedokazane trditve, s katerimi ne moreta biti uspešna.

13. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s soglasjem tožnice za sklenitev sporne pogodbe. Iz pritožbe ni razvidno, kako naj bi „povzemanje temeljnih razlogov sodbe VSRS II Ips 162/2014 izražalo nedopustno pristranskost“, zato se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ni moglo podrobneje opredeljevati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe namreč omenilo sodbo VSRS II Ips 162/2014 z dne 17. 12. 2015 v zvezi s pojasnilom, da je v sodni praksi in teoriji uveljavljeno stališče, da gre za skupno in sporazumno razpolaganje s skupnim premoženjem tudi v primeru, če zakonec naknadno odobri razpolaganje svojega zakonca, pri čemer ni potrebno, da je privolitev izrecna oziroma v določeni obliki, ampak zadošča konkludentno izraženo soglasje (ob predpostavki, da je zakonec seznanjen z razpolaganjem). Sodišče druge stopnje v navedenem nikakor ne prepozna „nedopustne pristranskosti“ sodišča prve stopnje, kot mu očita pritožba, saj je vprašanje soglasja tožnice presojalo na vse možne, v pravni teoriji urejene in v sodni praksi sprejete načine. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da iz nadaljevanja pritožbe izhaja, da toženca soglašata s tem, da predstavlja sodba VSRS II Ips 162/2014 načelno izhodišče za presojo o obstoju tožničinega soglasja. Kot je pokazal dokazni postopek, tožnica soglasja ni podala niti izrecno, niti molče oziroma konkludentno, saj je bila z razpolaganjem seznanjena šele aprila 2019. 14. Ni res, da „je dokazni postopek pokazal, da so vsi6 soglašali s prenosom kmetije na drugega toženca“, saj je bilo ugotovljeno, da so se na družinskem sestanku leta 2016 pogovarjali le o tem, kdo izmed otrok bi bil pripravljen prevzeti kmetijo, niso pa sprejeli nobenih drugih odločitev oziroma se niso pogovarjali o tem, na kak način bi naj drugi toženec prevzel kmetijo ali na kakšen način bi bilo nanj preneseno skupno premoženje staršev, ki je predmet pogodbe o preužitku. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta toženca pogovor iz leta 2016 neutemeljeno štela za tožničino soglasje k sklenitvi pogodbe o preužitku. Tožnica o tem ni bila seznanjena, dogovor o morebitni sklenitvi pogodbe o preužitku niti ni bil del družinskega pogovora iz leta 2016. Tako prvi toženec, kot tudi drugi toženec sta oba potrdila in izpovedala, da se kasneje o tem več niso pogovarjali, niti se o tem nista pogovarjala s tožnico, ampak sta pogodbo sklenila sama, brez da bi o tem komurkoli povedala.

15. Pritožba kot razlog za neseznanitev tožnice s pogodbo navaja „zamrlo komunikacijo med zakonci“, kar pa nikakor ne predstavlja opravičujočega razloga za neseznanitev tožnice. Prvi toženec v pritožbenih navedbah prihaja sam s seboj v nasprotje, saj na drugem mestu v nasprotju s prej navedenim navaja, da „ob sklenitvi pogodbe še ni bil v postopku razveze in se je s tožnico še pogovarjal“. Pritožba popolnoma neutemeljeno pričakuje in domneva, da bi tožnica morala izraziti nesoglasje s sklenitvijo pogodbe, o kateri se na družinskem posvetu leta 2016 sploh niso pogovarjali, medtem ko pa toženca o nameravani sklenitvi pogodbe nista nobenemu ničesar povedala, kar opravičujeta z „dobro vero, da pogodbo sklepata s soglasjem oziroma odobravanjem tožnice in ostalih družinskih članov“.

16. Pritožba skuša na vse možne načine prikazati, da je tožnica podala soglasje k sklenitvi sporne pogodbe o preužitku in da sta bila toženca v dobri veri, vendar toženca s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne moreta biti uspešna. Pritožbeno sklepanje, da „je tožnica s tem, ko je izpovedala, da bi soglašala z izpodbijano pogodbo, če bi se o tem prej pogovorili in bi se dogovorili tudi za delitev premoženja med druga dva otroka, podala svoje soglasje, ki ga je kasneje z vložitvijo tožbe umaknila“, temelji na zmotnih zaključkih tožencev.

17. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dokazni postopek pokazal, da tožnica ni soglašala s sklenitvijo pogodbe (ne pred, ne po sklenitvi, ne izrecno, ne molče in ne na kak drugačen način). Na to kaže tudi vsebina sporne pogodbe, iz katere je razvidno, da si je prvi toženec preužitne pravice dogovoril le zase, ne pa tudi za tožnico, kot sodišče prve stopnje pojasnjuje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe.

18. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z vprašanjem dobre vere tožencev oziroma drugega toženca. Kot izhaja iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, se v skladu s tretjim odstavkom 72. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) šteje, da je pravni posel iz skupnega premoženja, ki ga sklene en zakonec brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen le v primeru, če pridobitelj ni bil v dobri veri.

19. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da se dobrovernost v skladu z 9. členom SPZ domneva ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da toženca nista bila v dobri veri, saj sta oba vedela in se zavedala, da sporno premoženje predstavlja skupno premoženje zakoncev (čeprav je bil v zemljiško knjigo kot lastnik vknjižen le prvi toženec), pa tožnice o sklenitvi pogodbe nista seznanila.

20. Ni pritrditi pritožbi, da drugi toženec ni vedel oziroma se ni zavedal, da se s premoženjem razpolaga brez soglasja tožnice. Drugi toženec je izpovedal, da je vedel, da s pogodbo o preužitku izročene nepremičnine in premičnine predstavljajo skupno premoženje staršev, prav tako pa tudi dejstva oziroma pravnih določil, da s skupnim premoženjem razpolagata oba skupna lastnika. Drugi toženec se o sklenitvi pogodbe s tožnico ni pogovarjal, prav tako pa se je zavedal, da so odnosi med starši skrhani in bi se moral in mogel zavedati, da tožnica soglasja k sklenitvi pogodbe o preužitku ni podala. Glede na vse zapisano, pogovor iz leta 2016 o tem, kdo izmed otrok bi bil pripravljen biti prevzemnik kmetije, nikakor ne pomeni, da je tožnica podala soglasje oziroma da bi lahko toženca pogodbo sklenila brez njene vednosti in soglasja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožba se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 382/2011 z dne 12. 12. 2012 iz katere izhaja, da "za slabo vero tretjega ne zadošča zgolj njegovo vedenje, da gre za stvar v skupni lastnini, ampak mora vedeti tudi, da se razpolaga brez soglasja drugega skupnega lastnika (tretji odstavek 72. člena SPZ)". Dokazni postopek je pokazal, da je v konkretnem primeru podana točno takšna situacija, saj sta oba toženca vedela, da gre za skupno premoženje in da nimata soglasja tožnice. S pritožbenimi navedbami, da sta štela, da tožnica soglaša z razpolaganjem in sta zato v dobri veri glede na vse navedeno nikakor ne moreta biti uspešna.

21. Kot sledi iz nadaljevanja pritožbe, skušata toženca prevaliti odgovornost za sklenitev pogodbe na notarja A.Š. Čeprav je bila sporna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, to še ne pomeni, da le-ta ni izpodbojna. Toženca ne moreta biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da „iz izpodbijane sodbe nedopustno izhaja milejša obravnava dolžnostnega ravnanja notarja, ki je sestavil pogodbo“ in da „sodišče notarju ne pripisuje nezavestne malomarnosti, čeprav je prava uka stranka“. Prav tako iz izpodbijane sodbe ni „izostala opredelitev o vsebini notarskega zapisa, izpovedi notarja o poteku notarskega zapisa in o zapisovalni dolžnosti notarja“, saj nič od tega tekom postopka ni bilo sporno oziroma ni predstavljalo razlogov o odločilnih dejstvih, do katerih bi se moralo sodišče prve stopnje opredeljevati. Dokazni postopek je pokazal, da notar o dejstvu, da predmet pogodbe o preužitku predstavlja skupno premoženje zakoncev, ni bil seznanjen in je pogodbo sestavil na podlagi izpiska iz zemljiške knjige, kjer je bila lastninska pravica v celoti vpisana na prvega toženca. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno kot verodostojno sledilo izpovedi notarja, ki je izpovedal, da če bi ga prvi toženec seznanil s tem, da sporne nepremičnine predstavljajo skupno premoženje, bi to zagotovo zapisal v pogodbo oziroma je brez podanega soglasja tožnice ne bi sklenil. Pritožba, ki skuša prikazati, da je dokazni postopek pokazal, da je prvi toženec notarju povedal, da sporne nepremičnine predstavljajo skupno premoženje, pa je slednji kljub temu sklenil pogodbo, iz navedenih razlogov ni utemeljena.

22. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženca za prenos premoženja oziroma sklenitev pogodbe nista imela soglasja tožnice in drugi toženec ni bil v dobri veri, je tožbenemu zahtevku ugodilo in pogodbo o preužitku z dne 24. 12. 2018 razveljavilo, kot podrobneje izhaja iz točke I izreka sodbe ter odločilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov ter vrnitev posesti v skladu z določbo prvega odstavka 96. člena OZ.7 V primeru razveljavitve izpodbojne pogodbe je namreč potrebno vrniti s pogodbo preneseno skupno premoženje (bivših) zakoncev v posest skupnih lastnikov, čeprav je v zemljiški knjigi in v prometnem dovoljenju za traktorja kot lastnik vpisan le prvi toženec.

23. Kot zadnje pritožba izpostavlja pomanjkanje pravnega interesa tožnice za vloženo tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podan pravni interes tožnice za vloženo tožbo, saj je bilo brez njene vednosti razpolagano s premoženjem, za katerega tekom postopka ni bilo sporno, da predstavlja skupno premoženje (bivših) zakoncev in ima tožnica interes, da se pogodba razveljavi in bo navedeno premoženje mogoče razdeliti v okviru delitve skupnega premoženja. Glede na nesporno dejstvo, da premoženje, ki je bilo predmet pogodbe o preužitku, predstavlja skupno premoženje, vmesni ugotovitveni zahtevek ni bil potreben. Tožnica bo v nadaljevanju lahko zahtevala delitev skupnega premoženja, kar pa ni predmet tega postopka. V sodni praksi je res uveljavljeno načelo realne subrogacije, po katerem so del skupnega premoženja tudi stvari in pravice, ki so bile pridobljene z zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja, vendar to načelo v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je tožnica uspela s tožbenim zahtevkom na razveljavitev pogodbe.

24. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške ter sta dolžna tožnici plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer priglašene stroške za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 1250 točk, 2% materialnih stroškov po 11/3 členu OT, ki so bili priglašeni v višini 22,5 točk, čeprav 2% predstavlja 25 točk, kar je skupaj 1272,5 točk in ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 763,50 EUR. K temu je potrebno prišteti še 22% DDV v znesku 167,97 EUR, kar je skupaj 931,47 EUR. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP.

1 Kar tekom postopka ni bilo sporno. 2 Upoštevaje enoletni subjektivni (in triletni objektivni) rok za vložitev tožbe, določen v 99. členu OZ. 3 Prvi odstavek 99. člena OZ določa: Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile. 4 Tožnica je tožbo vložila 30. 12. 2019, sporna pogodba je bila sklenjena 24. 12. 2018, dokazni postopek je pokazal, da je tožnica za pogodbo o preužitku izvedela aprila 2019. 5 In je en teden po sklenitvi pogodbe že bil januar 2019. 6 Pravdni stranki in priče – družinski člani, ki so bili prisotni na družinskem sestanku leta 2016. 7 Prvi odstavek 96. člena OZ določa: Če je bilo na podlagi izpodbojne pogodbe, ki je bila razveljavljena, kaj izpolnjeno, je treba to vrniti; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo.