Jedro

Tožnik je trdil, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov na toženi strani. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni bila posledica šikane, pri čemer za takšen svoj zaključek ni navedlo razlogov, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2010, ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 24. 12. 2010 in še traja do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožeči stranki za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati in vpisati delovno dobo, ji obračunati plačo oziroma nadomestilo plače in dodatke po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 9. 2007, plačati pripadajoče davke in prispevke, neto znesek plač oziroma nadomestila plač pa nakazati na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dneva po zapadlosti vsakega posameznega mesečnega plačila 15. dne v mesecu dalje do plačila, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v višini 19.800,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku parcijskega roka in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Sklenilo je, da tožena stranka sama krije stroške postopka in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati stroške postopka v znesku 885,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

V odprtem pritožbenem roku se zoper zgoraj navedeno sodbo pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki, ki jih priglaša. Navaja, da je v tej zadevi sodišče prve stopnje že enkrat odločalo in ugotovilo, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Takratni pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, pri čemer je sodišču prve stopnje naložilo, da dopolni dokazni postopek v zvezi z ugotovitvami, kateri delavci tožene stranke so imeli še sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za enako delovno mesto in kakšni so bili razlogi, da je bil ravno tožnik tisti, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se namreč na prvem sojenju ni ukvarjalo z vprašanjem ali je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz šikanoznih razlogov, kot je zatrjeval. V ponovnem sojenju je direktor tožene stranke izpovedal, da je za kazensko ovadbo, ki jo je zoper določene nadrejene podal tožnik izvedel šele po podani odpovedi tožniku. Sodišče prve stopnje tej izpovedi sicer ni verjelo, vendar pa obstaja odprto vprašanje, zakaj sodišče tudi ostalih izjav direktorja o odločilnih dejstvih ni presojalo v smislu zmanjšanja verodostojnosti izpovedi direktorja. Ni jasno tudi zakaj sodišče šteje, da očitane šikane niso bile razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni sprejelo niti razloga, da naj bi tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker naj bi tožnik imel podjetje, ker je verjelo tožniku, da je direktorja seznanil, da iz tega naslova ne prejema nobenega prihodka. Tožnik meni, da ne gre spregledati niti tega, da direktor tožene stranke ni znal navesti nobenega konkretnega razloga, zaradi katerega je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi prav tožniku. V ponovnem zaslišanju je namreč vztrajal pri svoji izpovedbi podani na naroku dne 16. 12. 2011 oziroma da je bilo to zato, ker je bil tožnik zakoniti zastopnik neke firme. Na naroku dne 16. 12. 2011 pa je v zvezi s tem pojasnil, da slednje ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede na navedeno je tako razumeti, da tožena stranka spreminja svojo izpovedbo glede na potrebe postopka. Ob upoštevanju pravil o dokaznem bremenu vse vodi do zaključka, da tožena stranka ni dokazala, da tožniku ni dala odpovedi prav zaradi šikanoznih razlogov in sporov med tožnikom in njemu nadrejenimi, zoper katere je sicer v teku kazenski postopek. Sodišče je svojo odločitev sicer oprlo tudi na izjave ovadenih oseb, podane v predkazenskem postopku, kar pa je povsem nesprejemljivo in nezakonito. Sodišče je s tem nezakonito sprejelo kot dokaz izjave prič, katerih zaslišanja nobena pravdna stranka ni predlagala. Te izjave je sprejelo kot verodostojne, ne da bi tožniku omogočilo, da tudi sam zastavi vprašanja in izpraša omenjene osebe o relevantnih okoliščinah. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sklicevanje sodišča prve stopnje, da v te izjave vpogledajo na podlagi navodila pritožbenega sodišča je nepravilno. Ni mogoče spregledati niti dejstva, da sodišče ni sledilo pričanju A.A., ki je potrdil obstoj groženj in nasilja ter šikaniranja, zgolj zato, ker njegova izjava ni bila skladna v vseh podrobnostih z izjavo tožnika. Tožnik se posebej pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, (to je v točki I, kajti v drugem in tretjem odstavku izreka sodbe je odločitev sodišča prve stopnje v korist tožeče stranke, v tem delu je odločeno o stroških postopka in sicer, da tožena stranka sama krije stroške postopka in da je dolžna tožeči stranki poravnati stroške postopka v znesku 885,00 EUR) v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in sicer je obrazložitev sodbe nerazumljiva oziroma pomanjkljiva glede odločitve o zatrjevanem dejstvu, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz razloga diskriminacije oziroma šikane.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče nezakonito sprejelo kot dokaz izjave prič, katerih zaslišanja nobena pravdna stranka sploh ni predlagala, saj je sodišče dejansko le vpogledalo v sodni spis opr. št. I Pd 1506/2010 in izjave prič v tem spisu. Držijo sicer trditve tožeče stranke v pritožbi, da tega ni naložilo višje sodišče v razveljavitvenem sklepu in da izvedbe tega dokaza ni predlagala nobena od strank, vendar nobena od strank na glavni obravnavi tudi ni nasprotovala izvedbi tega dokaza, še več, strinjale so se s sklepom senata, da se izjave prič štejejo za prebrane. Ker izvedbi tega dokaza oziroma načinu izvedbe dokazov, stranke niso nasprotovale na glavni obravnavni, izvedbe tega dokaza in načina izvedbe tega dokaza ne morejo uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku (286.b člen ZPP). Iz izvedenega dokaza z vpogledom v spis I Pd 1506/2010 so pomembni le dejanski zaključki o tem, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z ovadbami, ki jih je podal tožnik. Iz teh dokaznih zaključkov pa izhaja, da je direktor tožene stranke vedel za ovadbe, ki jih je dal tožnik, pred podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ostali dokazni zaključki, ki jih je izvajalo sodišče prve stopnje v zvezi z vpogledom v navedeni spis, pa za rešitev tega individualnega delovnega spora nimajo nobenega pomena, saj je v tem individualnem delovnem sporu sodišče ni odločalo o tožbenem zahtevku postavljenem v zadevi I Pd 1506/2010. Zato tudi ni bilo nobene potrebe, da na široko povzema vse ugotovitve iz spisa, ki ga je vpogledalo.

Nasprotno pa sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene o tem, zakaj je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana zakonito in da ni bila podana iz diskriminatornih razlogov.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za izbiro presežnega delavca, kot je to predvideno pri odpovedi večjemu številu delavcev, vendar pa je pri izbiri delodajalec, če kriteriji za izbiro niso določeni v zanj veljavni kolektivni pogodbi, omejen z določbo 4. odstavka 81. člena ZDR, ki določa, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR neveljavna. 6. člen ZDR določa prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov. Razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ne smejo biti v povezavi z osebo delavca in ne smejo izhajati iz sfere delavca ali biti v zvezi z ravnanjem konkretnega delavca. Taka prepoved posredno izhaja tudi iz določb Direktive 98/59/ES. Pri tem je potrebno poudariti, da je v primerih zatrjevane prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov določeno obrnjeno dokazno breme, kot je tudi sicer določeno za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Kadar delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov.

Iz zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da je obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je zmanjšan obseg dela. Tem ugotovitvam v pritožbi ne nasprotuje niti tožnik.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ob ugotovljenem in izkazanem obstoju poslovnega razloga lahko direktor podal odpoved kateremukoli od treh zaposlenih na istem delovnem mestu, vendar je v konkretnem primeru dokazno breme, da tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov na toženi stranki. Tožnik namreč ves čas zatrjuje, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana ravno iz razloga, ker je podal kazenske ovadbe zoper sodelavce in nadrejene v oddelku rabljenih vozil pri toženi stranki.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je direktor tožene stranke, pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vedel, da je tožnik ovadil sodelavce, nato pa zaključilo, da ovadba tožnika zoper sodelavce ni v vzročni zvezi z odpovedjo pogodbe iz poslovnega razloga. Zakaj je napravilo tak dokazni zaključek ni pojasnilo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

Glede na to, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, zakaj je sodišče zaključilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila posledica šikane, sodbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat, za kar je imelo podlago v določbi 354. in 356. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP.