Jedro

Dejanske ugotovitve ne dopuščajo prav nikakršnega dvoma v to, da sta morala biti obstoj in obseg škode tožnici znana že v letu 2000. V tem letu so po njenih trditvah nastopile prav vse v tožbi zajete škodne posledice, opravljeni pa so bili tudi vsi zadevni pregledi in preiskave, na podlagi izsledkov katerih so objektivno gledano postali določljivi vsi parametri eventualne odškodninske terjatve. Ker slednje pomeni, da bi povprečni oškodovanec, ki ravna s skrbnostjo, ki se zahteva od udeleženca tovrstnih obligacijskih razmerij, tedaj že mogel uveljavljati odškodninski zahtevek zoper povzročitelja, je zaključek sodišč prve in druge stopnje o začetku teka zastaralnega roka v letu 2000 povsem na mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvemu tožencu njegove revizijske stroške v znesku 841,1 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 33.383,41 € (prej 8,000.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posledic dolgotrajne izpostavljenosti azbestu s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2002 dalje. Tožnici je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov obeh tožencev.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka

3. Tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje na podlagi njene izpovedbe zmotno šteli, da ji je bila azbestna bolezen znana že v letu 2000 po pregledu pri A. K., dr. med. Slednja jo je na podlagi verjetnosti obstoja obolenja zaradi izpostavljenosti azbestu šele napotila na nadaljnje preiskave, ki bi bolezen bodisi potrdile bodisi ovrgle. Obstoj bolezni je bil tako z gotovostjo potrjen šele z mnenjem št. 1442 interdisciplinarne skupine strokovnjakov za verifikacijo poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu z dne 25. 3. 2002. Zato, meni, je imela šele tedaj prvič možnost seznaniti se z obsegom škode in povzročiteljem, zaključek nižjih sodišč, da je že v letu 2000 z gotovostjo izvedela, da je zbolela, za kakšno boleznijo in kaj je bolezen povzročilo, pa je zmoten. Ni namreč zbolela za azbestozo, kot zmotno ugotavljata nižji sodišči, temveč za boleznijo plevre. Zgolj ugotovitev obstoja sprememb na plevri, še meni, pa ne more pomeniti seznanjenosti z nastankom in obsegom ter povzročiteljem škode. Dodaja tudi, da se je prva toženka zastaranju tako ali tako odpovedala s tem, ko jo je po izdaji pozitivnega mnenja interdisciplinarne skupine strokovnjakov, s katerim ji je bila verificirana poklicna bolezen, povabila v postopek sporazumevanja oziroma poravnavanja.

4. Prvi toženec v odgovoru na revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je v prvem odstavku 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določen splošno: odločilen je trenutek, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za njenega povzročitelja. Ker pa je prvi pogoj, t.j. seznanjenost oškodovanca s škodo, neprecizen in omogoča različne interpretacije, mu pravo vsebino vselej vdihne šele sodišče glede na okoliščine konkretnega primera, upoštevaje pri tem smernice, oblikovane v teoriji in sodni praksi.

8. Uveljavljeno stališče v teoriji in sodni praksi je, da je pogoj vednosti o škodi izpolnjen, brž ko je oškodovancu na voljo dovolj podatkov oziroma ko se seznani z dovolj okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode in njeno višino. Pri tem pa je posebej pomembno, da se tudi od samega oškodovanca pričakuje določena skrbnost. Tako velja, da začne zastaranje odškodninske terjatve teči tudi za oškodovanca, ki morda za obseg škode niti ne ve, pa bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek(1). Ni torej pravno pomemben le trenutek, ko oškodovanec dejansko izve za obseg škode, pač pa tudi trenutek, ko bi za škodo in njen obseg lahko izvedel(2).

9. Na podlagi teh izhodišč in ob upoštevanju revizijsko neizpodbojne dejanske podlage sodb sodišč druge in prve stopnje (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), da: - je bila tožnica v dvaindvajsetih letih zaposlitve pri prvem tožencu vseskozi izpostavljena visokim koncentracijam azbestnega prahu, - so se ji leta 2000 pojavile zdravstvene težave, zato je 26. 6. 2000 opravila visoko ločljivostno računalniško tomografsko (HRCT) slikanje pljuč, - je 22. 8. 2000 opravila še preiskavo pljučne funkcije in pregled pri specialistki pulmologinji A. K., dr. med., - je slednja tožnici postavila diagnozo azbestne bolezni in ji razložila, za kaj pri tem gre, - je bilo tožnici prav tako še v letu 2000 izdano tudi mnenje Dispanzerja za medicino dela, prometa in športa Zdravstvenega doma ... o obstoju poklicne bolezni, - je tožnica 25. 3. 2002 pridobila mnenje št. 1442 interdisciplinarne skupine strokovnjakov ljubljanskega Kliničnega centra za verifikacijo poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, revizijsko sodišče sodi, da sta nižji sodišči standard seznanjenosti s škodo v predmetni zadevi pravilno presodili. Gornje ugotovitve namreč ne dopuščajo prav nikakršnega dvoma v to, da sta morala biti obstoj in obseg škode tožnici znana že v letu 2000. V tem letu so po njenih lastnih trditvah nastopile prav vse v tožbi zajete škodne posledice, opravljeni pa so bili tudi vsi zadevni pregledi in preiskave, na podlagi izsledkov katerih so objektivno gledano postali določljivi vsi parametri eventualne odškodninske terjatve. Ker slednje pomeni, da bi povprečni oškodovanec, ki ravna s skrbnostjo, ki se zahteva od udeleženca tovrstnih obligacijskih razmerij (primerjaj prvi odstavek 18. člena ZOR), tedaj že mogel uveljavljati odškodninski zahtevek zoper povzročitelja, je zaključek sodišč prve in druge stopnje o začetku teka zastaralnega roka v letu 2000 povsem na mestu.

10. Zaradi številnih revizijskih izvajanj, ki poskušajo začetek teka zastaralnega roka premakniti za dobro leto in pol naprej, t.j. na dan izdaje mnenja interdisciplinarne skupine strokovnjakov o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (25. 3. 2002), revizijsko sodišče pojasnjuje, da je verifikacija poklicne bolezni v skladu s Pravilnikom o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu namenjena predvsem zagotavljanju pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja po posebnem zakonu(3), na presojo začetka teka zastaralnega roka za vtoževano terjatev pa ob navedenih ugotovitvah sodišč ne more imeti omembe vrednega vpliva(4). Pomen verifikacije namreč ne presega okvirov zgolj potrditve oziroma priznanja okoliščin poklicne bolezni, ki so bile, kot rečeno, tožnici znane oziroma so ji morale biti znane in razumljive že leta 2000. Stališče o odložitvi začetka teka zastaralnega roka do trenutka izdaje takega mnenja, ki je bilo povrh vsega izdano za potrebe uveljavljanja socialnih pravic tožnice v nekem drugem postopku, je zato nerazumno in predvsem materialnopravno zmotno.

11. V zvezi z očitkom, da bi morali sodišči prve in druge stopnje vabilo prvega toženca v postopek sporazumevanja razumeti kot pripoznavo dolga in s tem odpoved zastaranju, revizijsko sodišče dodaja, da je ta neutemeljen že zato, ker zatrjevanemu aktu pripoznave manjka pisnost (primerjaj prvi odstavek 366. člena ZOR).

12. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka ni uspela v revizijskem postopku, mora v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) prvemu tožencu povrniti stroške revizijskega postopka. Revizijsko sodišče je slednjemu priznalo in odmerilo stroške na podlagi specifikacije v odgovoru na revizijo ter tako toženi stranki naložilo v plačilo 841,1 € zadevnih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj sklep II Ips 229/2006, sklep II Ips 942/2007 ter V. Kranjc v Plavšak, Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 478–479. Op. št. (2): Glej sklep II Ips 32/2002. Op. št. (3): Gre za zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Ur. l. RS, št. 56/96), ki je za delavce, obolele za boleznimi zaradi izpostavljenosti azbestu, predvidel npr. upokojitev pod ugodnejšimi pogoji, dokup zavarovalne dobe iz proračunskih sredstev, subsidiarno jamstvo države za odškodnine, določene v posebnem postopku sporazumevanja itn.

Op. št. (4): Primerjaj tudi sklep II Ips 1002/2006 in sodbo in sklep II Ips 468/2006.