Jedro

Iz izvedenskega mnenja sledi, da je reševanje nevarne prometne situacije v takšnem primeru zahtevno in zahteva kar nekaj vozniške spretnosti in sposobnosti predvidevanja. To je nasproti vozečemu vozniku nedvomno uspelo.

Izrek

I. Pritožbi se delo ugodi v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov izvršilnega postopka nad 44,00 EUR, v ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

III. Tožena stranka je dolžna vrniti tožeči stranki 189,8 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15-ih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka povzročila prometno nesrečo, v kateri je nastala materialna škoda v znesku, ki je razviden iz izreka izpodbijane sodbe in da je zaradi alkoholiziranosti izgubila zavarovalne police po 4. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-12). Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku zavarovalnice, da je v skladu s tretjim odstavkom 3. člena Splošnih pogojev dobila pravico, da od toženke, kot odgovorne osebe, uveljavljati povračilo izplačane odškodnine skupaj z obrestmi in stroški, ki so bili izplačani oškodovancu za popravilo vozila.

2. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ker je sodišče glede na izvedene dokaze napačno uporabilo določila materialnega prava. Izvedeni dokazi ne dajejo podlage, da je za nastalo škodo v celoti odgovorna tožena stranka. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je iz obrazložitve sodne odločbe izpustilo ključne elemente iz izvedeniškega mnenja, ki nedvomno kažejo, da toženka ni bila edina odgovorna za nastalo nezgodo. Nasprotni udeleženec je izpovedal, da je vozil s hitrostjo 30 km/h, iz izvedenskega mnenja pa sledi, da je to neprimerna hitrost za vožnjo v ostrem nepreglednem ovinku, kar pomeni, da je tudi drugi voznik prispeval k nastanku nezgode, sodišče pa tega ni upoštevalo. Ker iz izvedenskega mnenja sledi, da bi v primeru, če bi obe vozili vozili ves čas ob svojem desnem robu vozišča, do oplazenja ne prišlo, vse to napotuje na zaključek, da tudi nasprotni voznik P. ni vozil ves čas ob svojem desnem robu. Izvedenec je celo navedel, da je možno, da je do nezgode prišlo na sredini vozišča, kar pomeni, da nasprotni voznik ni vozil ob desnem robu. Sodišče tudi ni povedalo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 1.818,47 EUR, saj je izvedenec v izvedenskem mnenju naredil tri možne variante. Na koncu sodišču še očita, da ni dodatno zaslišalo izvedenca kljub temu, da je tožena stranka na izvedensko mnenje imela pripombe. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je tožeča stranka upravičena do stroškov 74,00 EUR iz naslova stroškov izvršbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V sporu majhne vrednosti se sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Med spore majhne vrednosti sodi tudi obravnavani primer, saj tožbeni zahtevek ne presega zneska 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti je dovoljeno grajati dokazno oceno samo takrat, kadar je ta opravljena brez upoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, ne pa kadar je vsebinsko neprepričljiva (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Formalni okviri proste dokazne ocene zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Vsem navedenim kriterijem izpodbijana sodba ustreza.

5. Izvedenec je v izvedenskem mnenju izrecno izključil, da bi bil vzrok za prometno nezgodo zaslepitev voznice Nubire s strani nasproti vozečega vozila, ker je bil snop svetlobe nasproti vozečega vozila v kritičnem ovinku usmerjen v smeri desnega roba vozišča. Razlog za nastanek nezgode je v poteku vožnje voznice Nubire skozi celoten desni ovinek, saj je do trka oziroma oplaženja prišlo v trenutku, ko je voznica pričela izvajati vožnjo tangentno glede na polmer ovinka, to je, ko ni več sledila poteku desnega ovinka in se je v tej posledici s sprednjim delom svojega vozila pomaknila v smeri njej levega roba vozišča. Takšne ugotovitve izvedenca ne dajejo podlage za zaključek kot ga želi pritožba, da nasprotni udeleženec prometne nezgode zaradi hitrosti 30 km/h, ki je bila za 10 km večja od primerne hitrosti 20 km/h, prispeval k nastanku prometne nezgode. Iz izvedenskega mnenja sledi, da je reševanje nevarne prometne situacije v takšnem primeru zahtevno in zahteva kar nekaj vozniške spretnosti in sposobnosti predvidevanja. To je nasproti vozečemu vozniku nedvomno uspelo. V kolikor ne bi voznik Lagune začel z vožnjo v smeri svojega desnega roba vozišča, bi do trka z Nubiro prišlo že v območju prednjega levega blatnika Lagune. Navedeno ne daje podlage za zaključek, da nasprotni vozeči voznik glede na nastalo prometno situacijo ne bi bil sposoben ustrezno reagirati v reakcijskem času, ki ga je glede na hitrost 30 km/h imel na voljo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pritožnica po temelju v celoti odgovorna za prometno nesrečo. 6. Pritožnica tudi v pritožbenem postopku vztraja, da je dosojena odškodnina previsoka, ker ni dokazov, da so bila vsa popravila dejansko potrebna in ustrezajo cenam in porabljenemu času. Vse navedeno je izvedenec preveril in prikazal tri variante kalkulacije stroškov sanacije nastale škode. Sodišče je sledilo prvi varianti v znesku 1.818,47 EUR, ki jo je izvedenec napravil na podlagi fotografij, ki jih je pridobil pri zavarovalnici in PP K., v tem znesku pa ni upošteval domnevne škode na levem vzvratnem ogledalu. Kalkulacija v znesku 1.614,07 EUR ni bila realna, ker jo je že po lastnih navedbah napravil zgolj na zapisniku o poškodbi vozila, kjer ni zajeta poškodba zadnjega odbijača, čeprav je na fotografiji vidna. Dosojena odškodnina je nižja od računa, ki ga je za opravljeno delo izstavil avtoklepar v znesku 1.856,79 EUR.

7. V zvezi z višino stroškov izvršilnega postopka v znesku 74,00 EUR je iz naslova stroškov sodne takse potrebno priznati stranki 44,00 EUR, v presežku do 74,00 EUR (30,00 EUR) pa stroški niso izkazani, zato je sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in znižalo dosojene stroške izvršilnega postopka za 30,00 EUR.

8. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi v skladu s tretjim odstavkom 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zoper nespremenjen del sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela le z neznatnim delom (30,00 EUR), zato je sodišče o stroških postopka odločilo na podlagi določila tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Specifikacija stroškov tožeče stranke je razvidna iz stroškovnika v spisu. Stroški so odmerjeni na podlagi odvetniške tarife.