Jedro

Dolžnik je v dokaznem postopku predlagal angažiranje izvedenca finančne stroke in predlagal, da izvedenec mnenje pripravi na podlagi javno dostopnih listin. Dolžnik sam bi moral (na podlagi javno dostopnih listin) navesti vsa relevantna dejstva, ki bi izkazovala, koliko je bila družba vredna v času odsvojitve poslovnega deleža, izvedenec pa bi te njegove trditve zgolj strokovno preveril. Ni naloga izvedenca, da namesto dolžnika in brez ustreznih navedb sam ugotavlja „dejansko vrednost“ družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru upnika zoper odpust obveznosti z dne 10.6.2015 (p.d. 46) ugodilo in postopek odpusta obveznosti ustavilo ter predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil dolžnik. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Upnik je navedbam v pritožbi nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je upnik uveljavljal obstoj ovir za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP in (med drugim) navajal, da je dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem ter razpolagal s premoženjem za neznatno plačilo. Višje sodišče je že v sklepu Cst 34/2017 z dne 24.1.2017 (v točki 6. obrazložitve) zavzelo stališče, da so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prevzemanje obveznosti, nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem. Pojasnilo je, da izpovedi dolžnika, da je bil podpis solidarnega poroštva zgolj formalnost, sicer res ni mogoče slediti, vendar upnik ni izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sam ob podpisu pogodbe vedel, da dolžnik nima nobenega premoženja. V takem primeru upnik (banka) ne more biti žrtev dolžnikove zlorabe; nasprotno: upnik sam je ravnal neodgovorno in lahkomiselno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo drugačno stališče, to je, da je izkazana tudi ta ovira za odpust obveznosti, ker je dolžnik prevzel visoko obveznost plačila dolga za družbo, katere direktor je bil, zavedajoč se, da kot porok dolga ne bo mogel plačati.

6. Ne glede na to, da se je sodišče prve stopnje ponovno ukvarjalo z vprašanjem prevzemanja nesorazmernih obveznosti, višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da je to le en izmed razlogov, zaradi katerega je ugovoru upnika ugodilo in postopek odpusta obveznosti ustavilo. Zgolj zato, ker je prvostopenjsko sodišče zavzelo drugačno stališče kot višje sodišče, izpodbijani sklep ni nepravilen. Sodišče prve stopnje ni vezano na stališče višjega sodišča, izraženo v sodni odločbi, pač pa je po določbi 1. odstavka 362. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP dolžno opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče v svojem sklepu. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje sledilo napotkom višjega sodišča, zaradi česar ne gre za sojenje v nasprotju s sprejeto sodno prakso, kot to zmotno navaja pritožnik.

7. Glede aktivne legitimacije upnika višje sodišče kot pravilne potrjuje ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal, da je bila upnikova terjatev poravnana v izvršilnih postopkih In 479/2012, In 480/2012 in In 486/2012, ki so tekli pred Okrajnim sodiščem v Celju in kjer so bile prodane nepremičnine, last družbe K. d.o.o., isto pa velja za trditve, da so kreditne pogodbe nične. Ni sporno, da se je dolžnik kot solidarni porok zavezal plačati terjatev upnika iz naslova kredita po Kreditni pogodbi št. 001/08 z dne 21.5.2008 v višini 70.164,33 EUR s pripadki. Terjatev je priznana (sklep o preizkusu terjatev z dne 23.11.2015 v zvezi z zap. št. 10 končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 4. 11. 2015). Dolžnik se je kot zastavni dolžnik zavezal plačati tudi terjatvi upnika po kreditnih pogodbah št. št. 002/06 z dne 14.11.2006 v višini 172.250,93 EUR s pripadki in št. 003/07 z dne 5.2.2007 v višini 95.926,07 EUR s pripadki (terjatvi sta priznani pod zap. št. 11 in 12 končnega seznama). Upnik je z vlogo z dne 19.2.2018 delno zmanjšal svoje terjatve, izvirajoče iz navedenih kreditnih pogodb. Kot izhaja iz izpiska prejetih plačil z dne 19.2.2018, je bila terjatev pod zap. št. 10 (pri kateri je upnik upravičen do celotnega plačila) poplačana le delno (v višini 35.784,61 EUR). Tudi po izjavi upravitelja z dne 28. 2. 2018 dolžnikov dolg do upnika iz tega naslova še vedno obstoji. Dolžnik ni nasprotoval upnikovemu načinu poračunavanja delnih plačil, pač pa je obstoj terjatev izpodbijal po vsebini.

8. Upnikove terjatve so pravnomočno ugotovljene s sklepom o preizkusu terjatev z dne 23.11.2015, dolžnik pa v tem postopku ne more dokazovati ničnosti kreditnih pogodb. To pa pomeni, da je upnik še vedno procesno legitimiran v tem stečajnem postopku.

9. Upnik je v tem postopku zatrjeval in dokazoval, da je dolžnik razpolagal s svojim premoženjem tako, da je za neznatno plačilo prenesel svoj delež v družbi K. d.o.o. na A. A. ter podaril terjatve, ki jih je imel kot družbenik do podjetja. Dolžnik je nasprotno trdil, da temu ni tako. Terjatve naj bi prodal, ne podaril, pogodb, s katerimi bi to dokazoval, pa ni mogel predložiti, ker so mu bile odtujene.

10. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je bila zadnja lastnica družbe pred uvedbo stečajnega postopka ameriška družba P., ZDA. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je dolžnik prenesel svoj poslovni delež na A. A. v zadnjih petih letih pred uvedbo stečajnega postopka. Imenovana je bila kot družbenica vpisana v sodni register 6.5.2010. Dolžnik je upnikove trditve o prenosu deleža na Kosovo za neznatno plačilo izpodbijal z Notarskim zapisom SV 361/2010 z dne 20.4.2010, po katerem je od prejšnje družbenice - bivše partnerke - pridobil delež brezplačno, in Notarskim zapisom SV 517/2010 z dne 3.5.2010, po katerem je svoj delež v nominalni višini 12.548,00 EUR po nekaj dneh odsvojil A. A. za kupnino 1,00 EUR. Dolžnikove navedbe, da je poslovni delež odsvojil celo z dobičkom, saj sam zanj ni plačal ničesar, prodal pa ga je za 1,00 EUR, višje sodišče ocenjuje kot navadno sprenevedanje in kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijanega sklepa, da s strani dolžnika predložene listine ne izkazujejo celotne slike finančnega stanja v družbi K. d.o.o., pač pa izkazujejo zgolj to, da je imela družba najete kredite, ki predstavljajo dolgoročne finančne obveznosti do upnika, kar pa v tem postopku ni sporno. Iz predloženih listin tudi izhaja, da so se izvršilni postopki pred Okrajnim sodiščem v Celju začeli šele v letu 2012, kar prav tako ne izkazuje slabega finančnega stanja družbe v času odsvojitve poslovnega deleža družbe, to je v letu 2010. 11. Dolžnik je v dokaznem postopku predlagal angažiranje izvedenca finančne stroke, ki naj bi se opredelil do relevantnih trditev dolžnika glede finančnega stanja družbe K. d.o.o. v času prenosa deleža navedene družbe na novo imetnico poslovnega deleža A. A., in predlagal, da izvedenec mnenje pripravi na podlagi javno dostopnih listin. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog ocenilo kot prepozen in nesubstanciran. Ne da bi se višje sodišče posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb o pravočasnosti dokaznega predloga, pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je bil dokazni predlog podan v informativne namene. Dolžnik sam bi moral (na podlagi javno dostopnih listin) navesti vsa relevantna dejstva, ki bi izkazovala, koliko je bila družba vredna v času odsvojitve poslovnega deleža, izvedenec pa bi te njegove trditve zgolj strokovno preveril. Ni naloga izvedenca, da namesto dolžnika in brez ustreznih navedb sam ugotavlja „dejansko vrednost“ družbe K. d.o.o., kot to dolžnik zmotno meni.

12. (Zgolj) iz predložene dokumentacije sicer res ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bila družba v letu 2010 dejansko prezadolžena in ali je bil delež dolžnika v družbi brez vrednosti, vendar pa je sodišče prve stopnje to pravilno zaključilo na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka, upoštevajoč vlogo z dne 25.1.2013 (v izvršilnem postopku In 479/2012, ki jo je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi v tem postopku), da je dolžnik v letu 2003 poslovni delež v družbi K. d.o.o. prenesel na bivšo ženo na podlagi predhodnega dogovora, da se v primeru razveze vrnejo vsa darila „nesorazmerne (velike) vrednosti“. Dolžnik je izrecno navedel, da je zaradi razveze bivša žena vrnila darilo, kot je bilo dogovorjeno, in tako nanj brezplačno prenesla delež v družbi z Notarskim zapisom SV 361/2010 z dne 20.4.2010, nikjer pa ni navajal, da je delež nanj prenesla brezplačno zato, ker ni imel vrednosti, kot to zatrjuje v tem postopku. Pritožnik teh ugotovitev sodišča prve stopnje z ničemer ni izpodbil. 13. Kot izhaja iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra, je bil dolžnikov poslovni delež v družbi s strani dolžnika najprej prenesen na A. A., nato pa še dvema družbama (18.1.2011 na že izbrisano družbo B. d.o.o. in kasneje na ameriško družbo P.). Vse navedeno je vzbudilo utemeljen dvom v dolžnikove navedbe, da je bil poslovni delež brez vrednosti in po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje izkazuje interes kupcev za nakup poslovnega deleža. Čemu interes za domnevno nič vreden poslovni delež, in to s strani več interesentov (med njimi celo ameriške družbe), dolžnik ni pojasnil ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi.

14. Sodišče prve stopnje je kot utemeljene ocenilo tudi ugovorne navedbe, ki se nanašajo na razpolaganje s terjatvami do družbe K. d.o.o., kar prav tako predstavlja oviro za odpust obveznosti. Čeprav ni sledilo navedbi upnika, da je dolžnik terjatve prodal v letu 2012 (iz Pogodbe o odplačnem prenosu terjatev z dne 20.5.2011 namreč izhaja, da so bile dolžnikove terjatve do družbe v višini takratnih 10.000.000,00 SIT prodane prevzemniku za kupnino 20.000,00 EUR, pri čemer je bila kupnina poravnana v letih 2010 in 2011), pa to tudi po zaključku višjega sodišča ne spremeni dejstva, da se je prodaja opravila v zadnjih petih letih pred uvedbo stečaja in je tako dolžnik tisti, ki bi moral dokazati, da s terjatvami ni razpolagal neodplačno ali za neznatno plačilo. Dolžnik je v dokaznem postopku predložil pogodbo z dne 20.5.2011, iz katere bi sicer lahko izhajalo, da so bile terjatve prodane za 20.000,00 EUR, vendar pa z ničemer ni izpodbil upnikovih navedb, da je šlo za simuliran posel oziroma darilno pogodbo in da je dolžnik neodplačno odsvojil premoženje. V kolikor so bile terjatve prodane, bi dolžnik moral izkazati denarni tok, kar bi lahko storil s predložitvijo potrdil o plačilu kupnine, ne (zgolj) s predložitvijo pogodb. Pritožbena razpravljanja, koliko matematično gledano predstavlja navedeni znesek in ali je sodišče prve stopnje odgovorilo na vprašanje, ali je odstotek glede na glavnico prenizek, previsok, realen ali nerealen, za odločitev niso bistvenega pomena. Nikakor namreč ni mogoče slediti dolžnikovim navedbam, da so bila plačila izvršena „na roko“, ker tega v tistem času ni prepovedoval noben zakonski predpis in da sam niti ni imel odprtega tekočega računa, ker je svoj osebni dohodek prejemal preko blagajniškega izdatka. Te navedbe so ne le življenjsko povsem neprepričljive, pač pa tudi z ničemer izkazane. Dolžnik ni predložil nobenega dokaza, da je kupnino prejel (niti ni v zvezi s tem predlagal kakršnihkoli dokazov, npr. z zaslišanjem kupca), na vprašanje sodišča na naroku 31.1.2018, ali prenos terjatev izhaja iz bilančnih podatkov, pa ni odgovoril. Navajal je, da je bil denar porabljen za zagon projekta „Poslovno socialno omrežje“ in da iz Pogodbe o medsebojnih razmerjih glede izdelave in izvedbe spletnih strani z dne 13.7.2011 izhaja, da je izvajalca sproti plačeval, vendar navedena listina ne dokazuje, da je šlo za denar od prodanih terjatev. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je dolžnik v vlogi z dne 25.1.2013 (v izvršilnem postopku In 479/2012) izrecno navedel, da je družba K. d.o.o. s sredstvi, pridobljenimi s prodajo več nepremičnin, razvila model „Poslovno - socialno omrežje“ ter da ni bilo nikjer zatrjevano, da je bil projekt financiran z odprodajo terjatev, kar je prav tako ostalo neizpodbito. In nenazadnje: če je bila družba K. d.o.o. v spornem obdobju res v tako slabem finančnem stanju, kot to poskuša prikazati dolžnik v tem postopku, in da poslovni delež in terjatve družbe niso bile vredne nič, saj jih nihče ni hotel kupiti (niti upnik ne), potem ni jasno, kako mu je uspelo terjatve prodati za zatrjevano ceno 20.000,00 EUR oziroma jih zastaviti v zavarovanje za izvedbo projekta. Življenjsko je povsem neverjetno, da bi kdo kupil ali sprejel v zastavo premoženje brez vrednosti, kot to v tem postopku navaja dolžnik. In nenazadnje: dolžnik je tudi navedel, da je po nasvetu odvetnika počakal s predlogom za začetek postopka osebnega stečaja, kar prav tako kaže na to, da se je zavedal, da gre za dejanja, ki pomenijo zlorabo instituta odpusta obveznosti.

15. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, višje sodišče pojasnjuje: opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, vendar v tem primeru ni vplivala niti na pravilnost niti za zakonitost izpodbijanega sklepa. Zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, za kar pa v konkretnem primeru prav tako ne gre. Sodišče ima pravico in dolžnost, da izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijanem sklepu odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Zahteva po enakem varstvu pravic (iz 22. člena Ustave), ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16.2.2002). Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika, prav tako pa je potrebno upoštevati, da se sodišče ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev niso bistvene. In nenazadnje: na podlagi 1. odstavka 286.b člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP bi pritožnik zatrjevano kršitev moral uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na naroku, na katerem je sodišče njegove dokazne predloge zavrnilo. Tega ni storil. Ker v pritožbi ne navaja, čemu tega brez svoje krivde ni mogel storiti, se očitek (relativno) bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more upoštevati.

16. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega prava. Stečajni postopek se je začel leta 2014 in do spremembe (ZFPPIPP-G) o odpustu obveznosti še ni bilo odločeno. Zato je prvostopenjsko sodišče na podlagi prehodnih in končnih določb pri odločitvi pravilno uporabilo novelo ZFPPIPP-G, saj se določbe spremenjenega 399. člena zakona uporabljajo tudi za postopek odpusta obveznosti, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, če do uveljavitve tega zakona sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti. Upnik pa tudi sicer ni umaknil ugovora proti odpustu obveznosti v delu, ki se nanaša na prevzemanje nesorazmernih obveznosti, kot želi to prikazati pritožnik, saj je na naroku 29.11.2019 jasno navedel, da vztraja pri vseh svojih dotedanjih navedbah in v ničemer ni umikal ugovora proti odpustu obveznosti.

17. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.