Jedro

Tožena stranka je nesporno svoje obveznosti plačevala preko družbe S. d.o.o. (s katero je imela sklenjeno mandatno pogodbo, njej pa je tožeča stranka tudi izstavljala račune) nesporno pa je tudi, da je šlo za plačevanje nadomestil za programske in avtorske pravice ter licenčnine, torej pravic katerih kolektivno upravljanje je bilo dovoljeno tožeči stranki. Komu je tožeča stranka izstavljala fakture – toženi stranki ali njenemu mandatarju, na vprašanje pasivne legitimacije torej ne more vplivati.

Za uspešno uveljavljanje pobotnega ugovora ni treba, da v pobot uveljavljena terjatev izhaja iz istega obdobja kot vtoževana terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki avtorski honorar v višini 17.240,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2011 dalje do plačila ter ji v istem roku povrniti 1.722,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni odgovorilo na njene navedbe, da ji tožeča stranka ni nikoli izstavila faktur in da je bila tožena stranka v poslovnem razmerju le z družbo S.. Dejstvo, da je tožeča stranka fakture izstavljala družbi S., ne pa toženi stranki, pomeni, da slednja v zadevi ni pasivno legitimirana. Vsa plačila preko računa S. se nanašajo na terjatve iz naslova avtorskih pravic, kar je tožena stranka izrecno zatrjevala v pobotnem ugovoru, ki ga sodišče ne bi smelo zavrniti, ne da bi se opredelilo do načina, kako se je odvijal plačilni promet med strankama. Sodišče navaja, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke o izračunu obveznosti v vtoževanem obdobju, hkrati pa ne upošteva, da tudi tožeča stranka ni prerekala dejstva o izvršenih plačilih, kot so navedena v zapisniku naroka z dne 9.4.2013. 3. Tožeča stranka v svojem odgovoru navaja, da je imela tožena stranka z družbo S. sklenjeno mandatno pogodbo, tožena stranka pa je tista, ki je prejemala dobavljeno blago od tožeče stranke in se le spreneveda, da ni pasivno legitimirana. Meni, da je odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora pravilna, ker v pobot uveljavljene terjatve niso predmet tega postopka, zneski pa tudi niso bili neupravičeno plačani.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri reševanju predmetnega spora izhajalo iz pravilne pravne podlage, ki jo predstavljata 146. in 147. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS št. 21/1995 in nasl., v nadaljevanju - ZASP), iz katere izhaja, da kolektivno upravljanje (avtorskih pravic) obsega tudi pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev ter nadomestil od uporabe avtorskih del. Kolektivno upravljanje avtorskih pravic je obvezno tudi za kabelsko retransmisijo avtorskih del. 6. Urad RS za intelektualno lastnino (UIL) je tožeči stranki dne 24.1.2001 izdal začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Tožeča stranka je sklenila skupni sporazum z Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), s toženo stranko pa tri pogodbe, v katerih so dogovorjene medsebojne pravice in obveznosti. Pogodbe in sporazum določajo medsebojne pravice in obveznosti (pogodbenih) strank, zato (le) način izpolnjevanja obveznosti ne razbremenjuje tožene stranke pasivne legitimacije v tem sporu. Tožena stranka je nesporno svoje obveznosti plačevala preko družbe S. d.o.o. (s katero je imela sklenjeno mandatno pogodbo, njej pa je tožeča stranka tudi izstavljala račune) nesporno pa je tudi, da je šlo za plačevanje nadomestil za programske in avtorske pravice ter licenčnine, torej pravic katerih kolektivno upravljanje je bilo z odločbo z dne 24.1.2001 dovoljeno tožeči stranki. Komu je tožeča stranka izstavljala fakture – toženi stranki ali njenemu mandatarju, na vprašanje pasivne legitimacije torej ne more vplivati. Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije je torej pravilen.

7. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je začasno dovoljenje tožeči stranki za uveljavljanje obravnavanih avtorskih pravic veljalo do 6.2.2012 in ne do 11.10.2010, kot to trdi tožena stranka. UIL je dne 11.10.2010 z odločbo 31227-1/2008-129 dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del podelil Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenija (Zavod AIPA). Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ta odločba odpravljena kot posledica odprave sklepa št. 31227-1/2008-80, s katerim je UIL zavrnil zahtevo X za priznanje stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja Zavodu AIPA, je zmoten. Odprava odločbe o zavrnitvi zahteve za položaj stranskega udeleženca ne vpliva na odločbo izdano v glavnem postopku (izdaja dovoljenja Zavodu AIPA). Kaj takega ne izhaja niti iz 281. člena (1) Zakona o splošnem upravnem postopku, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje. Z odločitvijo Upravnega sodišča je „oživel“ le akcesorni postopek glede priznanja položaja stranke, sporna odločba UIL z dne 11.10.2010 pa je postala dokončna (ker je zoper njo možen le upravni spor) in izvršljiva. Dejstvo, da je UIL z odločbo z dne 6.2.2012 ponovno (v istem postopku) dovoljenje podelil Zavodu AIPA na veljavnost in učinkovanje odločbe z dne 11.10.2010 nima nobenega vpliva.

8. Vprašanje veljavnosti dovoljenja tožeče stranke za kolektivno upravljanje spornih avtorskih pravic je pomembno za odločanje o pobotnem ugovoru. Tožeča stranka namreč zahteva plačilo neporavnanih obveznosti (2) od maja 2010 do sredine oktobra 2010, tožena stranka pa v pobot uveljavlja plačila iz novembra in decembra 2010 ter januarja 2011, torej obdobja, ko je bilo dovoljenje izdano že Zavodu AIPA. Sodišče prve stopnje pobotnega ugovora ni upoštevalo (že zato), ker je ugotovilo, da se plačila nanašajo na obdobje po 11.10.2010 in zato „v predmetni zadevi ne dokazujejo plačil za vtoževano obdobje“. Zaključilo je še, da so bili zneski nakazani družbi S. d.o.o., iz listinskih dokazov pa nikjer ni razvidno, da bi bili tudi dejansko nakazani tožeči stranki.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje glede načina plačevanja nadomestila ni opredelilo, zato je zaključek, da iz listin v spisu ne izhaja, da bi bili zneski (plačani po 11.10.2010) tudi zares plačani tožeči stranki, vsaj preuranjen, saj tožeča stranka sploh ni izrecno trdila, da v pobot uveljavljenih plačil od S. d.o.o. ni prejela. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je pobotni ugovor neutemeljen, ker v pobot uveljavljena plačila ne dokazujejo plačil za vtoževano obdobje (do sredine oktobra 2010). S pobotnim ugovorom tožena stranka ne dokazuje, da je plačala vtoževano terjatev (3), ampak njej nasproti uveljavlja svojo terjatev do tožeče stranke, zaradi katere naj bi njena obveznost oziroma terjatev tožeče stranke (vsaj delno) ugasnila. Tudi v relevantnih členih Obligacijskega zakonika ni podlage za stališče, da bi morala v pobot uveljavljena terjatev izhajati iz istega obdobja kot vtoževana.

10. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališče je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede v pobot uveljavljene terjatve (355. člen ZPP). Višje sodišče je moralo zaradi narave pobotnega ugovora razveljaviti izpodbijano sodbo v celoti, čeprav glede odločitve o obstoju terjatve tožeče stranke nima pomislekov, v kolikor se nanaša na terjatve do 11.10.2010. 11. V ponovljenem postopku naj sodišče ob upoštevanju zgornjih poudarkov ponovno odloči o zadevi. Oblika odločitve o pobotnem ugovoru bo odvisna od predhodne zanesljive ugotovitve ali gre za procesno ali materialno pobotanje. V prvem primeru naj sodišče prve stopnje oblikuje izrek tako, da bo odločitev o obstoju ali neobstoju v pobot uveljavljene terjatve sploh lahko postala pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Ki določa učinke odprave upravne odločbe in sicer, da se zadeva vrne v stanje pred izdajo odločitve, pravne posledice, ki so nastale na podlagi odpravljene odločbe, pa se odpravijo.

(2) Tožena stranka je plačevala le del nadomestila, ker se ni strinjala z njegovo višino.

(3) Nasprotovala je le višini terjatve.