Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 850.000 SIT tako spremeni, da zakonske zamudne obresti od navedenega zneska tečejo tudi za čas od 1.1.2002 do 8.1.2002 in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 1.154.994 SIT, od česar znesek 1.000.000 SIT predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, v preostalem pa odškodnino za premoženjsko škodo. Pri tem je toženi stranki tudi naložilo, da mora plačati zakonske zamudne obresti, ki za znesek nepremoženjske škode tečejo od dneva izdaje sodne odločbe (9.1.2002). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in dosojeno odškodnino znižalo na 1.004.994 SIT.

Znižanje se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je tokrat opredeljena z zneskom 850.000 SIT. V ostalem je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu zavrnilnega dela (1.050.000 SIT), pri čemer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe s priznanjem še nadaljnje odškodnine v znesku 1.050.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1999 dalje do plačila, pri čemer naj se glede teka začetka zakonskih zamudnih obresti spremeni tudi odločitev, ki se nanaša na že dosojeni znesek 850.000 SIT. Meni, da ugotovitve o obsegu tožniku prizadejane škode utemeljujejo prisojo odškodnine v obsegu vtoževanih zneskov (1.100.000 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 300.000 SIT iz naslova strahu in 500.000 SIT iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti). Zaradi poškodbe je tožnik prestajal 27 dni bolečin, ki pa bodo kot občasne ostale do konca življenja. Tudi nevšečnosti med zdravljenjem s pregledi v kirurški ambulanti, z ekspozicijo vratne hrbtenice s fizikalnimi terapijami, mirovanjem in jemanjem analgetičnih sredstev v daljšem časovnem obdobju pogojujejo zahtevano odškodnino. Revizija v tem obsegu napravi primerjavo z nekaterimi drugimi zadevami sodne prakse. Po mnenju revidenta je prenizko dosojena odškodnina iz naslova strahu, predvsem pa odškodnina iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Spregledano je bilo, da tožnik zaradi posledic škodnega dogodka težje opravlja svoje delo varnostnika.

Poleg tega se ne more več ukvarjati s športnimi aktivnostmi v obsegu, kakor se je ukvarjal pred škodnim dogodkom. Nesprejemljivo je tudi stališče, da "nekakšne oklestene zamudne obresti" tečejo šele od 1.1.2002 dalje. Tožnik je postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z upniki, katerih terjatev je v plačilo zapadla po 1.1.2002. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, vendar pa ob spoznanju, da vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. V tem obsegu gre za načelo enakosti pred zakonom in enakim varstvom pravic, saj se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

V opisanem obsegu revizija nima prav, ko v tem primeru dosojeno odškodnino po posameznih odškodninskih postavkah in v celoti primerja z nekaterimi drugimi primeri sodne prakse in zatrjuje, da od teh primerov odstopa v škodo tožnika. Prav primerjava z drugimi podobnimi primeri škod in odškodnin zanje namreč pokaže, da je odškodnina tožniku odmerjena v skladu z vsemi kriteriji iz določbe 200. in 203. člena ZOR. Razlogi izpodbijane sodbe ugotavljajo konkretnosti in specifičnosti obravnavanega primera nepremoženjske škode, ki po svojem obsegu - ob dejanskih ugotovitvah - spada med blažje primere. Tožnik je namreč utrpel le zvin vratne hrbtenice, pri katerem ni prišlo do poškodovanja vretenc oziroma medvretenčnih vezi in ploščic, temveč le do poškodbe vratnih mišic. Poškodba je sicer povzročila več dni trajajoče telesne bolečine, od katerih so hude trajale le 2 dni, nikakor pa ne takšnih posledic, ki bi mogle utemeljevati zahtevano odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v celotnem znesku. Tudi strah za izid zdravljenja je po ugotovitvah izvedenca, sprejetih v izpodbijani sodbi, bil izražen le ob pregledih in med fizikalno terapijo. Revizijsko sodišče zato ne dvomi v pravilnost odločitve, sprejete v izpodbijani sodbi, po katerih je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosojena odškodnina v znesku 400.000 SIT primerna, da pa bo namen odškodovanja dosežen tudi z odškodnino iz naslova strahu v znesku 150.000 SIT in iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v znesku 300.000 SIT, torej v skupnem znesku 850.000 SIT.

Revizijo je bilo treba po povedanem zavrniti, kolikor izpodbija višino dosojene odškodnine, saj je v tem obsegu materialno pravo pravilno uporabljeno. Res pa je, da je revizija delno utemeljena, ko izpodbija odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska nepremoženjske škode. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri enako obravnavani in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se je spremenila z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002: sprejeto je bilo stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti citiranega Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o teku zamudnih obresti za čas od 1.1.2002 dalje. Zato je revizijsko sodišče odločitev v izpodbijani sodbi o začetku teka zamudnih obresti spremenilo tudi za čas od 1.1.2002 do 8.1.2002 tako, da mora tožena stranka tožniku od dosojenega zneska nepremoženjske škode plačati zamudne obresti za navedeno obdobje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. V ostalem pa je bilo treba revizijo zavrniti.

Vendar pa sprememba izpodbijane sodbe ni imela za posledico spremenjene odločitve o pravdnih stroških. Uspeh revizije je tako neznaten, da v odločitev o pravdnih stroških ni mogoče posegati, niti ni mogoče zaradi tako neznatnega uspeha tožeči stranki priznati pravice do delnega povračila revizijskih stroškov.