Jedro

Ker pogodba zaradi odsotnosti soglasja volj pogodbenikov ni bila sklenjena, torej ne obstoji in gre za tako imenovano neobstoječo pogodbo. Ustanovitveni akt pravnega posla ni bil opravljen,saj se stranki nista zedinili o bistvenih sestavinah. Dobra vera sopogodbenika glede osebe pooblaščenca in obsega njegovega pooblastila ne zadošča za veljavno sklenitev pogodbe, če se lahko pogodbeniku očita, da pri sklepanju posla iz svoje poklicne dejavnosti ni ravnal s profesionalno skrbnostjo. Za ugotovitev glede pridobitve lastninske pravice na tuji premičnini stvari je potrebno ugotoviti dobrovernost kupca.Če je kupec pridobil lastninsko pravico na prodani tuji stvari, ostane prejšnjemu lastniku le odškodninski zathevek do odgovornih pogodbenih strank zaradi povzročitve škode s prodajo oz. nakupom njegove stvari.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izreku o primarnem tožbenem zahtevku pod točko 4. in 5./I. (glede obveznosti toženih strank nerazdelno vrniti tožnici osebni avtomobil ter glede obveznosti plačila pravdnih stroškov) in v izreku o podrejenem tožbenem zahtevku v točki II. in v stroškovnem izreku v točki III. in se v teh delih vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka terjala ugotovitev neveljavnosti treh pogodb in sicer pogodbe o komisijski prodaji z dne 17.7.1997, sklenjene med tretjetoženo in tožečo stranko za osebni avto znamke H, nadalje kupoprodajne pogodbe, sklenjene med tretjetoženo in prvotoženo stranko za navedeni osebni avtomobil ter pogodbe o leasingu, sklenjene med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko za navedeni osebni avtomobil. Nadalje je terjala od toženih strankk, da ji nerazdelno povrnejo navedeni osebni avtomobil, pa tudi, da ji nerazdelno plačajo stroške pravdnega postopka. S podrejenim tožbenim zahtevkom pa je od toženih strank terjala nerazdelno plačilo zneska 1.999.990,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po zavrnitvi obeh tožbenih zahtevkov je sodišče še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvotoženi stranki 7.500,00 SIT pravdnih stroškov, drugotoženi stranki pa 99.588,00 SIT njenih pravdnih stroškov. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožnica se ne strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, po katerem je tožnica pooblastila svojega sina, da v času njene odsotnosti prodaja sporni avto. Tožnica svojega sina D. nikoli ni pooblastila za prodajo vozila, torej za sklenitev kupoprodajne pogodbe, pač pa je bil pooblaščen le za iskanje kupcev. Tožnica je izrecno povedala, da bi kupoprodajno pogodbo sklenila lahko samo ona. Nadalje bi po mnenju pritožbe tudi pooblastilo moralo biti sklenjeno v pisni obliki, kakršno zahtevajo vsi upravni organi za sklenitev pogodbe in tudi če bi obstajalo v ustni obliki, to ni dovolj za veljavno sklenitev pravnega posla v imenu lastnika. Nadalje sodišče prezre, da pogodbe, s katero naj bi tretjetožena stranka odkupila avto od tožnice, kot prodajalec ni podpisal nihče, niti D.J., ki ga sodišče smatra za pooblaščenca, niti V.B., na katerega je po sodišču pooblastilo za sklenitev pogodbe prenesel D.J.. Nadalje graja stališče izpodbijane sodbe, po katerem je bila tretjetožena stranka A.Z. v dobri veri glede pooblastitve V.B. s strani tožnice za prodajo vozila. A.Z. kot samostojnemu podjetniku, ki se vsakodnevno ukvarja z nakupi in prodajo osebnih avtomobilov, ni moglo biti neznano dejstvo, da lahko prodajno pogodbo podpiše le lastnik ali oseba, ki jo lastnik pooblasti, dočim iz listine, imenovane dogovor (priloga A8), pa je lahko A.Z. ugotovil ravno obratno, torej, da ne gre za pooblastilo lastnika, niti ne za pooblastilo za sklenitev prodajne pogodbe. Upoštevano pa tudi ni dejstvo, da niti V.B. pogodbe ni podpisal. Ravnanje A.Z. je še toliko bolj nenavadno, ko je kljub temu, da je že vedel, da pogodba ni podpisana, pa je brez kakršnegakoli soglasja lastnika avto prodal naprej. V.B. in tretjetožena stranka sploh nista sklenila nobene pogodbe. Nadalje po prepričanju pritožnice tožene stranke niso mogle razpolagati z avtomobilom, saj nobena od njih ni bila lastnik avtomobila, zaradi česar terja ugotovitev neveljavnosti pogodb v smislu ničnosti, zaradi česar njen zahtevek ni v nasprotju z določili 4. odseka ZOR, ki obravnava neveljavnost pogodb. Neutemeljeno tudi ugotavlja sodišče, da tožeča stranka ni mogla zahtevati vrnitve vozila od M.Š., saj je tožeča stranka po 2. odstavku 37. člena ZTLR dokazala, da ima lastninsko pravico na osebnem avtomobilu in da je ni prenesla na M.Š., le-ta pa sama priznava, da ima avto v posesti. Pred tem pa so imele v posesti avto tudi prvo in tretjetožena stranka. Ni mogoče govoriti o kakršni dobri veri katerekoli izmed toženih strank, saj so dobro vedele kdo je lastnik avtomobila in so tožeči stranki fizično onemogočale dostop do njega toliko časa, da je nazadnje izginil. Nobena izmed toženih strank ni dokazala, da ji je osebni avto prodala lastnica, zaradi česar je utemeljen tako vrnitveni kot tudi odškodninski zahtevek zoper vse tri tožene stranke. Drugotoženo stranko pa pritožnica smatra za nedobroverno posestnico, zaradi česar odškodninsko odgovarja tudi za naključno uničenje, saj je že več mesecev pred izginotjem vozila vedela za tožbo, za lastništvo vozila, pa osebnega avtomobila tožnici kot lastnici ni izročila. Pritožba je delno utemeljena. Tožeča stranka je kljub zatrjevanju, da ni sklenila pogodbe o komisijski prodaji (po pooblaščencu) s tretjetoženo stranko, na kar sicer spet utemeljeno opozarja v pritožbi, terjala glede te pogodbe ugotovitev njene neveljavnosti. Ker pogodba, do sklenitve katere zaradi odsotnosti soglasja volj pogodbenikov ne pride, torej ne obstoji in gre za tako imenovano neobstoječo pogodbo (člen 26 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ustanovitveni akt pravnega posla ni bil opravljen, zaradi česar ne le, da ni potrebna nikakršna njegova razveljavitev, pač pa do nje po naravi stvari same sploh ne more priti, ker ni česa razveljavljati. Čeprav tožeči stranki sicer ni uspelo v prvem postopku dokazati, da pogodba ni bila sklenjena, je torej na podlagi obrazloženega (ko se ne more zahtevati ugotovitve neveljavnosti neobsoječega), izpodbijana odločitev pravilna, čeprav sprejeta iz drugačnih (napačnih) razlogov. V obravnavanem primeru tožeči stranki sicer ne gre povsem odrekati pravnega interesa po ugotovitvi neobstoječnosti pravnega posla, je pa brez dvoma njen pravni interes usmerjen v dajatveni zahtevek, torej vrnitev osebnega avtomobila oziroma podredno plačilo odškodnine zanj in kateri predpostavlja njeno lastništvo, torej za obravnavani primer zatrjevano nesklenitev komisijske pogodbe s tretjo toženo stranko, o čemer bo govora v nadaljevanju te odločbe. Utemeljeno tudi ni pritožbeno grajanje zavrnitve ugotovitve sklenitve naslednjih dveh pogodb, kupoprodajne in leasing pogodbe, sklenjenih med tretjo in prvo ter prvo in drugo toženo stranko. Prvostopno sodišče popolnoma pravilno, v skladu s 1. odstavkom 112. člena ZOR v zvezi s 111. členom ZOR odreka tožnici kot tretji osebi aktivno legitimacijo za kakršnokoli poseganje v sklenjeni pogodbi, pri sklenitvi katerih ni sodelovala. Pravilnosti odločitve ne more izpodbiti niti naknadno pritožbeno pojasnjevanje, da je imela pri uveljavljanju neveljavnosti navedenih dveh pogodb tožeča stranka v mislih ničnost, ki ga neveljavnost tudi pojmovno zajema in ne izpodbojnosti, saj prodaja tuje stvari, ki jo posebej ureja ZOR v poglavju o odgovornosti za pravne napake, sama po sebi nikakor ni ničen pravni posel, poleg tega člen 460 ZOR še posebej določa, da prodaja tuje stvari pogodbenika veže. Na podlagi povedanega se torej izkaže, da je glede zavrnitve ugotovitev neveljavnosti vseh treh sklenjenih pogodb pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP/77). Pač pa se tožeča stranka upravičeno pritožuje proti zavrnitvi tako primarnega zahtevka, povrnitev osebnega avtomobila, kot podrednega, poplačila njegove denarne vrednosti. Kot pritožnica pravilno poudarja v pritožbi, zahteva vrnitev osebnega avtomobila po členu 37 ZTLR kot njegova lastnica od tistega (tistih), ki ga ima (jo) v posesti. Glede na že pojasnjeno in obrazloženo, pritožbeno sodišče (glede na zavrnitev ugotovitev neveljavnosti pogodbe o komisijski prodaji) sedaj v zvezi s tem zahtevkom presoja pritožbene ugovore glede ugotovljene prodaje osebnega avtomobila s strani tožnice oziroma njenega pooblaščenca, saj v kolikor bi bila pogodba dejansko sklenjena, vozilo pa je bilo itak izročeno tretjetoženi stranki, tožnica ne bi bila več lastnica in bi bil lastninski zahtevek utemeljeno zavrnjen. Ob tem pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je (zaenkrat) zaključek prvostopnega sodišča, da sta tretjetožena stranka in V.B. kot "upravičeni zastopnik tožeče stranke za prodajo njenega avtomobila", sklenila pogodbo, močno vprašljiv. Dokazni zaključek prvostopnega sodišča, da V.B. za prodajo avtomobila oziroma pravilneje sklenitev kupoprodajne pogodbe s strani tožnice (oziroma njenega sina) ni bil pooblaščen, je iz po prvostopnem sodišču ugotovljenih razlogov sicer popolnoma pravilen. Kot pa pravilno opozarja pritožba, je neprepričljiva nadaljnja relevantna ugotovitev, da je bila tretjetožena stranka v dobri veri glede osebe in obsega pooblastila V.B. pri prodaji, zaradi česar sta sledeč razlogovanju prvostopnega sodišča ob analogni uporabi 1. odstavka 93. člena ZOR sklenila veljavno pogodbo. Tako imenovano dobro vero prvostopno sodišče, po mnenju pritožbe in samega pritožbenega sodišča, neutemeljeno temelji na sledečih dejstvih: V.B. se je izkazal s pooblastilom (dogovorom), iz katerega je izhajala njegova pravica za zastopanje tožnice pri prodaji vozila (drugi odstavek šesta stran sodbe), nadalje je tretjetožena stranka imela zagotovilo V.B. in M.Š., da je vse korektno in da bosta onadva vse uredila z lastnico in da bo lastnica tudi podpisala pogodbo, zaradi česar je posloval naprej, kot da je pogodba podpisana. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej opozarja, da je glede veljavnosti pooblastila za sklenitev pogodbe (prodaje) prvostopno sodišče zašlo samo s seboj v nasprotje, saj na isti strani sodbe (prvi odstavek šeste strani) po prepričanju pritožbenega sodišča sicer pravilno glede istega pooblastila oziroma dogovora za razliko od prej navedenega ugotavlja, da je dogovor, ki ga je sestavil V.B. sam, nejasen glede obsega pooblastitve, prav tako iz dogovora ni jasno razvidno, da ga ni podpisala lastnica vozila. Zato tudi pritožba utemeljeno opozarja, da bi tretjetoženec kot samostojni podjetnik, ki se vsakodnevno ukvarja z nakupi in prodajo osebnih avtomobilov, lahko ugotovil, da ne gre niti za pooblastilo lastnika niti za pooblastilo za sklenitev prodajne pogodbe in temu ustrezno pravilno, to je previdno ukrepal, torej odklonil sklepanje pogodbe. Nadalje pravilno opozarja na pomembno dejstvo, da kljub pooblastilu, v odsotnosti pooblastiteljice pooblaščenec pogodbe v njenem imenu in zanjo ni podpisal, kar bi po presoji pritožbenega sodišča ob potrebni profesionalni skrbnosti tudi moralo vzbuditi dvom v obseg pooblastitve, ne pa se zgolj zadovoljiti z izjavo V.B. in M.Š., da bosta že onadva uredila vse potrebno z lastnico in da bo lastnica (naknadno) pogodbo podpisala. Kot pravilno opozarja pritožba, pa je celo sam A.Z. zaslišan kot stranka priznal, da je v obravnavanem primeru ravnal drugače kot ponavadi, ko se posel sklepa v odsotnosti lastnika in ko je avto izročil brez podpisa pogodbe in izvršenega prepisa in da ni preveril podpisa lastnika na pooblastilu. Ob sicer nespornem dejstvu, da s samo lastnico posel (direktno) ni bil sklenjen, je bilo potrebno zaradi ponovne (pravilne) presoje, ali je bila pogodba res sklenjena posredno z V.B., ker ga je tretjetoženec utemeljeno štel za njenega pooblaščenca za sklenitev, v tem delu sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370 ZPP/77), v katerem naj v ponovljenem postopku sprejme pravilno dokazno oceno že izvedenih dokazov, zlasti vsebine pooblastitve iz predloženega "dogovora" in izpovedbe same tretjetožene stranke, pri čemer naj upošteva navedene pomisleke pritožbe in samega pritožbenega sodišča glede dosedanje odločitve. Pri ponovni presoji pa mora upoštevati, da bi moral tretjetoženec pri presoji vsebine pooblastila ter dejstva, kdo je pooblastilo dejansko podpisal, ravnati s profesionalno in ne zgolj navadno skrbnostjo (2. odstavek 18. člena ZOR). Prvostopno sodišče, ki je po prepričanju pritožbenega sodišče sicer neprepričljivo ugotovilo, da je bila pogodba o komisijski prodaji sklenjena po pooblaščencu, kar pomeni, da je tožnica kot prodajalka lastninsko pravico izgubila, se je zato v nadaljevanju odveč ukvarjalo tako z njenim lastninskim oziroma vrnitvenim kot odškodninskim zahtevkom, saj zanju, sledeč logiki razlogovanja prvostopnega sodišča, ni bila več legitimirana. S takšno odločitvijo pa je prvo sodišče zašlo tudi v nasprotje razlogov, kar pomeni kršitev 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti tudi zaradi navedene absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. V kolikor bo prvostopno sodišče v ponovnem sojenju prišlo do zaključka, da tožnica ni sklenila pogodbe s tretjetoženo stranko, pa bo potrebno glede na sklepanje nadaljnjih pogodb v zvezi s predmetnim osebnim avtomobilom ugotoviti v smislu 1. odstavka 31. člena ZTLR, ali je tožnica tudi ostala lastnica tega osebnega avtomobila, ki ga terja nazaj od toženih strank. Pritožbeno sodišče sicer ni spregledalo, da trenutno nobena od toženih oziroma bolj pravilno Maja Škrjanec po njenem zatrjevanju avta nima več v posesti, zaradi česar niti ona niti ostale tožene stranke vrnitvenega zahtevka niso zmožne izpolniti, ker pa še vedno obstoji možnost, da se avto najde in eventuelno vrne kateri od toženih strank do konca ponovljenega postopka, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi ta del izreka in ne le tistega po plačilu vrednosti predmetnega osebnega avtomobila. V primeru torej, da bo osebno vozilo kateri od toženih strank, najbolj verjetno tisti, ki je podala kazensko ovadbo o njegovi tatvini, s strani policije vrnjen, bo moralo prvostopno sodišče po 1. odstavku 31. členu ZTLR ugotoviti, ali je ta oseba, torej njegova posestnica, pridobila lastninsko pravico na njem in v primeru pozitivne ugotovitve tožbeni zahtevek po vrnitvi vozila seveda zavrniti. Ugotavljati bo zlasti moralo dobrovernost posestnika kot pogodbenega pridobitelja avta, pa tudi dejstvo, ali je bil njen prodajalec ali leasingodajalec v trenutku sklenitve pogodbe res nelastnik avtomobila. Vsega tega dosedaj prvostopno sodišče ni ugotavljalo, ker tega ni smatralo za pravno pomembno, zato mora to storiti v skladu z danimi napotki v ponovljenem postopku, v kolikor se bo to izkazalo za potrebno zaradi eventuelne najdbe zahtevanega osebnega vozila. V primeru namreč, če bi se izkazalo, da je tožeča stranka ostala lastnica po členu 31 ZTLR, kljub sklenjeni prodaji avta kot tuje stvari, ker pridobiteljica na njem ni pridobila lastninske pravice, seveda ugovora nadalnje sklenitve pogodbe za osebno vozila ne bo mogoče upoštevati, saj taka pogodba veže le sklenitelja. Drugačno pritožbeno razumevanje instituta prodaje tuje stvari je pravno zmotno in so tozadevna pritožbena izvajanja neupoštevna, kot je bilo že sicer pojasnjeno. Prvostopno sodišče je prav tako neutemeljeno zavrnilo zahtevek po plačilu vrednosti osebnega avtomobila, kot pravilno opozarja pritožnica. Pravilna uporaba materialnega prava glede uveljavljane nerazdelne obveznosti toženih strank bi terjala ugotovitev njihove solidarne (sledeč tožbenmu zahtevku) odškodninske odgovornosti, ker je tožnica kot lastnica osebnega avtomobila, katerega ni odtujila, ostala brez svoje krivde brez njega, pri čemer njegova vrnitev v naravi ni več mogoča. Tega dosedaj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni zadovoljivo ugotovilo. Z natančno analizo in oceno ravnanja toženih strank tako pri sklepanju pravnih poslov, kot po njem, bo moralo ugotoviti njihovo zavedanje, da so ravnale nedopustno, da so torej razpolagale s tujo stvarjoi proti volji lastnice in ji s tem povzročile škodo. Pri tem bo seveda moralo upoštevati pri prvo in tretjetoženi stranki dolžno profesionalno skrbnost pri sklepanju poslov, torej že omenjeno poostreno odgovornost po členu 18/2 ZOR. Zelo pomembno za pravilnost odločitve pa je tudi dejansko ravnanje (izročanja, odvzemi) z osebnim avtomobilom potem, ko so se "stvari začele zapletati". Za izhodišče presoje odgovornosti toženih strank pa naj prvostopnemu sodišču služi dejstvo (ki ga bo po potrebi moralo šele ugotoviti), kako bi stranke morale ravnati oziroma kakšno je pravilno poslovanje pri sklepanju tovrstnih poslov. Ker je bilo prvostopno sodišče dosedaj premalo skrbno pri oceni odgovornosti toženih strank, so ostale dosedanje dejanske ugotovitve, kot pravilno opozarja pritožba, neprepričljive, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo tudi v tem delu razveljavilo in jo tudi v tem delu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370 ZPP/77). Napotki za nadaljnje delo sodišča so že dani v gornji obrazložitvi.